Jedro

Nepravilno je stališče revidenta, da bi se morala uporabiti določba 93. člena ZIS in ne 8. člen ZIS. 8. člen ZIS, ki določa, da dejavnost prirejanja iger na srečo opravljajo prireditelji oziroma koncesionarji, v katerih kapitalu ni udeležena tuja oseba, se v povezavi s 100. členom ZIS uporablja kot temeljna določba za vse prireditelje oziroma koncesionarje. 93. člen ZIS pa posebej določa pogoje le za primer, ko je koncesionar za igralni salon domača pravna oseba, njeni delničarji ali družbeniki pa so tudi pravne osebe, kar pa ne velja za konkreten primer.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.9.2002, s katero je bilo odločeno, da se tožeči stranki ne dodeli koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo za igralni salon na lokaciji gostinskega lokala v B. Tožena stranka je na podlagi pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo in izpiska iz sodnega registra ugotovila, da so lastniki tožeče stranke tudi fizične osebe, ki niso državljani Republike Slovenije, kar pa je v nasprotju s temeljno določbo Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95, 22/00, 85/01, 52/02 in 54/02 - odl. US - ZIS), ki v 8. členu določa, da lahko dejavnost prirejanja iger na srečo opravljajo samo koncesionarji, v katerih kapitalu ni udeležena tuja oseba. Poleg tega je občina Piran, v območju katere želi tožeča stranka prirejati posebne igre na srečo, odrekla soglasje, ki ga zahteva 68. člen ZIS.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in svojo odločitev oprlo na razloge, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Razsodilo je, da je odločba materialno pravno zakonita ter nima nobenih pomanjkljivosti. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da ni sporno, da so bili ob vložitvi vloge za dodelitev koncesije za igralni salon dne 1.3.2002 družbeniki tožeče stranke, ki je organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo, le fizične osebe, od katerih trije niso državljani Republike Slovenije. V času odločanja o navedeni vlogi tožeče stranke je pogoje za prirejanje posebnih iger na srečo urejal Zakon o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95, 22/00, 85/01, 52/02 in 54/02 - odl. US - ZIS), ki je v 8. členu določal, da dejavnost prirejanja iger na srečo opravljajo prireditelji oziroma koncesionarji, v katerih kapitalu ni udeležena tuja oseba. Določba 93. člena ZIS, da delničar ali družbenik pravne osebe, ki ima koncesijo za igralni salon, ne sme biti pravna oseba, v kateri tuje fizične ali pravne osebe skupaj posedujejo več kot 25 % delež, na katero se sicer sklicuje tožeča stranka, pa po presoji sodišča posebej določa pogoje le za primere, ko je koncesionar za igralni salon domača pravna oseba, njeni delničarji ali družbeniki pa so tudi pravne osebe. Iz navedenega določila kot tudi ne iz drugih določb 10. poglavja ZIS pa ne izhaja, da je zakonodajalec posebej določil deleže tudi za primere, ko so fizične osebe družbeniki pravne osebe, ki ima koncesijo za igralni salon. Po določilu 100. člena ZIS se vse določbe tega zakona, ki se nanašajo na koncesionarje, smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja za igralni salon in je tako neutemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni pravilno uporabila 8. člena ZIS. Ker predstavlja oviro za dodelitev koncesije 8. člen ZIS, ostalih pogojev, ki so predpisani za podelitev koncesije za igralni salon, sploh ni potrebno ugotavljati.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe in interpretacije materialnih predpisov. Opozarja, da sodišče sploh ni ugotavljalo deleža treh tujih fizičnih oseb v družbi in je tako v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ni jasno, na osnovi česa je sodišče zaključilo, da se določbe 93. člena ZIS nanašajo na pogoje le za primer, ko je koncesionar za igralni salon domača pravna oseba, njeni delničarji ali družbeniki pa so tudi pravne osebe. Če je stališče prvostopnega sodišča, da koncesionar za igralni salon ne sme biti pravna oseba, v kateri so delničarji ali družbeniki tuje pravne osebe z več kot 25 % deleža, to pomeni, da so delničarji ali družbeniki lahko tuje fizične osebe, če upoštevamo določilo 92. člena ZIS. Če je izrecno navedeno, kdo ne sme biti, je običajno, da se to ne nanaša na ostale subjekte (torej tiste, ki niso navedeni). Tako ni podlage, da bi se za tiste, ki "niso navedeni", morala uporabljati določila 8. člena ZIS. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevi tožnice oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Revident ni uveljavljal bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo, prav tako tudi ne glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj iz tega razloga po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti.

V predmetnem sporu gre za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za dodelitev koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo za igralni salon. Revident meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj ni bilo podlage za uporabo določila 8. člena ZIS, temveč bi se morala uporabiti specialna določba 93. člena ZIS. Takšno stališče revidenta pa je tudi po oceni revizijskega sodišča nepravilno. V 8. členu v času odločanja veljavnega ZIS je bilo določeno, da dejavnost prirejanja iger na srečo opravljajo prireditelji oziroma koncesionarji, v katerih kapitalu ni udeležena tuja oseba. Navedena določba v povezavi z 100. členom ZIS kot temeljna določba velja za vse prireditelje oziroma koncesionarje, tudi za koncesionarje za igralni salon. Določba 93. člena ZIS, na katero se sklicuje revident, pa tudi po presoji revizijskega sodišča posebej določa pogoje le za primere, ko je koncesionar za igralni salon domača pravna oseba, njeni delničarji ali družbeniki pa so prav tako pravne osebe, kar pa ne velja za konkretni primer. Glede na določilo 100. člena ZIS, da se vse določbe tega zakona, ki se nanašajo na koncesionarja, smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja za igralni salon, je bil pravilno uporabljen 8. člen ZIS. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.