Jedro

Kaznivo dejanje razžalitve (169. člen KZ) je mogoče storiti z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne sodbe o drugem ali z izrekanjem, pa tudi z raznašanjem žaljivih dejstev, ki ne pomenijo vrednostne sodbe. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega; namen razžalitve ni sestavina naklepa.

Pravnomočna sodba napačno ocenjuje obstoj okoliščine, ki izključuje protipravnost, saj zgolj način izražanja, ne utemeljuje pravnega sklepa, da je obsojenec objektivno žaljive besede, izrečene pri varstvu upravičenih koristi, izrekel z namenom zaničevanja.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni K. K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe po zasebni tožbi A.G., ker je dne 11.7.2001 okoli 16. ure v prodajalni v Radečah obtožil zasebno tožilko z besedami, da je "vzela 30.000,00 SIT", to pa je nato zopet povsem neutemeljeno ponovil še dne 13.7.2001 okoli 8.30 ure v stanovanjsko poslovnem objektu ..., ko je zopet vpil in obtožil zasebno tožilko da "mu je vzela 30.000,00 SIT"; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ.

Zasebna tožilka mora povrniti potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je z uvodoma navedeno odločbo obsojenemu K.K. za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ na podlagi 61. člena KZ izreklo sodni opomin. Obdolženo O.K. pa je na podlagi "3. odstavka" (pravilno 3. točke) 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja razžalitve po 169. členu KZ. Sodišče druge stopnje je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o sodnem opominu (točka 1 sodbenega izreka), pritožbi pooblaščenca zasebne tožilke pa je ugodilo in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku (točka 2).

Zagovornik obsojenega K.K. je zoper navedeno sodbo, kolikor se nanaša na obsojenega K.K., vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe zakonskih razlogov (1. odstavek 420. člena ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče "izpodbijani sklep razveljavi".

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka spec. A.M. (2. odstavek 423. člena ZKP) in ugotovila, da vložnik zahteve ne navaja nobene konkretne kršitve določb kazenskega zakona ali zakona o kazenskem postopku. Vložnik sicer meni, da bi bilo moč uporabiti določbo 3. odstavka 169. člena KZ, pri tem pa ne upošteva, da ugotavljanje, ali so bile besede izrečene z namenom zaničevanja, predstavlja dejansko vprašanje, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Vložnik citira nekatere sodne odločbe, vendar brez pojasnila, v kakšni zvezi naj bi bile z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami postopka, ki jih zavrže brez navajanja konkretnih določb. Zato vrhovna državna tožilka meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju K.K. in O.K. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. V ponovljenem sojenju pa je v izpodbijani odločbi ugotovilo, da se je obsojeni K.K. "znesel" nad zasebno tožilko in ji obakrat očital, da je vzela 30.000,00 SIT, kar je podprl "s povišanim tonom, vpitjem". V sodbi ugotavlja, da ima kot samostojni podjetnik pravico do nadziranja in usmerjanja dela zaposlenih ter do pripomb in kritike v zvezi z njihovim delom, ne sme pa biti pri tem žaljiv. Izrečene besede, podkrepljene s povzdignjenim glasom, vpitjem "predstavljajo negativno vrednostno sodbo o zasebni tožilki, ne pa kritike njenega dela". Obsojenec je, kot še ugotavlja sodišče prve stopnje, presegel meje, do katere lahko gre v zaščiti svojih interesov delodajalca in je že posegel v sfero osebnega dostojanstva zasebne tožilke. Način (povzdignjen glas, vpitje), kako je besede izrekel, naj bi kazal na njegov namen zaničevanja zasebne tožilke.

Višje sodišče je ob preizkusu navedene odločbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pritrdilo je dokazni oceni in zaključkom prvostopenjske sodbe, da je obsojenec s tem, ko je dne 11.7. in 13.7.2001 zasebni tožilki očital, da je vzela 30.000,00 SIT, zasebno tožilko razžalil in s tem storil (nadaljevano) kaznivo dejanje, ki pomeni napad na čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene in nespoštovanje njenega človeškega dostojanstva. Poudarilo je še, da obsojenec za žaljive obdolžitve, ki so za zasebno tožilko imele težke posledice, ne le da ni imel, temveč ni hotel pridobiti nikakršnih dokazov na podlagi preverjanja s strani policije. Obsojencu nihče ni kratil pravice, kot navaja pritožbeno sodišče, da bi ugotovil vzroke za manjko v poslovalnici; kot nadrejeni je ne le smel, pač pa tudi moral vprašati zasebno tožilko o domnevnem manjku, vendar pa takšno ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s poslovanjem njegovega podjetja nima nobene zveze z obdolžitvami, ki so predmet tega kazenskega postopka.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je obsojenec inkriminirane besede (po njegovih navedbah naj bi okoliščine dopuščale možnost, da si je zasebna tožilka prilastila del inkasa od prodanih pekovskih izdelkov) izrekel pri varstvu svojih premoženjskih pravic in da očitek "vzeti", ker ni podan namen zaničevanja, sploh ni kaznivo dejanje. Iz opisa dejanja ter ostalih okoliščin takšen namen po navedbah zagovornika ni razviden. V tem vidi zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da ugotovljene okoliščine izključujejo protipravnost obsojenčevega ravnanja, s čimer smiselno zatrjuje kršitev 3. odstavka 169. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. V konkretnem primeru pa naj bi šlo tudi za odstop od dosedanje sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani), kar pa ni obrazloženo, zato naj bi bila podana tudi "absolutna bistvena kršitev postopka".

Kaznivo dejanje razžalitve (169. člen KZ) je mogoče storiti z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne sodbe o drugem ali, kot v obravnavanem primeru, tudi z izrekanjem ali raznašanjem žaljivih dejstev (če takega napada ni mogoče opredeliti kot obrekovanje ali žaljivo obdolžitev). Torej ima tudi izrekanje žaljivih dejstev, ki ne pomenijo vrednostne sodbe, lahko žaljivo vsebino. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega; namen razžalitve ni sestavina naklepa.

V obravnavanem primeru je obsojenec po ugotovitvah pravnomočne odločbe zasebni tožilki dvakrat očital, da je vzela 30.000,00 SIT. S takšno brezpogojno in hkrati nezanesljivo preverjeno trditvijo ji je posredno, vendar na nedvoumen način očital nepoštenost, torej nekaj, kar je zanjo objektivno žaljivo in nečastno. Zato pravilnosti ugotovitve pravnomočne odločbe o žaljivosti obdolženčeve izjave za zasebno tožilko ni moč oporekati.

Protipravnost razžalitve je izključena, kadar je dejanje storjeno v okoliščinah iz 3. odstavka 169. člena KZ. Ta določa, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

Z navedeno določbo je urejena kolizija med dvema pravnima vrednotama: med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani, ki je temelj demokracije, saj mislečemu človeku omogoča, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. Navedena določba postavlja tudi mejo grobim vrednostnim ocenam. Ta je prekoračena, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom oziroma kadar storilcu ne gre za uveljavljanje interesov, navedenih v 3. odstavku 169. člena KZ, pač pa s svojimi grobimi izjavami predvsem žali drugega. Zakonski pogoj iz 3. odstavka 169. člena KZ je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih in posege v dostojanstvo drugih sankcionirati le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja. Namen zaničevanja se ugotavlja v vsakem posameznem primeru posebej glede na (objektivne in subjektivne) okoliščine, ki jih ni mogoče vnaprej opredeliti. Podlaga ugotavljanja takšnega namena je lahko na primer način izražanja (ta kriterij je določen že v zakonu), osebnost storilca (izobrazba, prizadetost, razburjenost itd.), odnos med zasebnim tožilcem in obdolžencem in druge okoliščine. V vsakem primeru je treba zaničevalni namen ugotavljati in v odločbi tudi obrazložiti.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je obsojenec s svojo izjavo ščitil svoje interese delodajalca, da pa je pri tem presegel meje zakonsko dovoljene zaščite: ugotavlja torej, da se je žaljivo izrazil pri varstvu upravičenih koristi, četudi se pri tem izrecno ne sklicuje na določbo 3. odstavka 169. člena KZ. Tudi tej ugotovitvi prvostopenjske sodbe je moč pritrditi. Upravičen je namreč vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in splošno veljavnim etičnim načelom, pri čemer je pomembno, da je uveljavljen na primeren, četudi ne na edino možen način. Okoliščine, v katerih je obsojenec kot delodajalec zasebni tožilki, ki je bila pri njem zaposlena kot prodajalka, v pogovoru o domnevnem primanjkljaju izrekel inkriminirane besede potem, ko je pregledal stanje v blagajni in po kontroli prodanega kruha, upravičenosti takšnega interesa na strani obsojenca in primernosti načina njegovega uveljavljanja ne zanikajo.

Utemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti, ko uveljavlja kršitev materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec inkriminirane besede izrekel z namenom zaničevanja. Tega sodišče ugotavlja zgolj na podlagi načina obsojenčevega izražanja (povzdignjen glas, vpitje), ne da bi pojasnilo, zakaj naj bi ta okoliščina že sama po sebi kazala na obsojenčev zaničljiv namen. Že iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da obsojenec ni uporabil izrazov, ki bi kazali na njegovo prepričanje o manjvrednosti zasebne tožilke. Poleg tega pravnomočna sodba sama ugotavlja, da obsojenec in zasebna tožilka nista bila sprta in da je med njima do obravnavanega dogodka obstajalo medsebojno zaupanje, da obsojenec sicer ni konfliktna oseba in da je bil zaradi domnevnega primanjkljaja v blagajni ob razgovoru z zasebno tožilko razburjen. Vse to pa so okoliščine, katere sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, ne pa tudi upošteva, ki nasprotujejo oceni o protipravnosti obsojenčevega ravnanja.

Pravnomočna sodba torej napačno ocenjuje obstoj okoliščine, ki izključuje protipravnost, saj zgolj način izražanja, na katerega se sklicuje, ne utemeljuje pravnega sklepa, da je obsojenec objektivno žaljive besede, izrečene pri varstvu upravičenih koristi, izrekel z namenom zaničevanja.

Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona (3. odstavek 169. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), na katero se smiselno sklicuje zagovornik, je Vrhovno sodišče odpravilo tako, da je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, saj dejanje, zaradi katerega se preganja, iz že navedenih razlogov ni kaznivo dejanje. Po 3. odstavku 96. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP mora zasebna tožilka glede na to, da se je postopek za obsojenca končal z oprostilno sodbo, obsojencu povrniti v izreku te odločbe navedene stroške, ki so mu nastali v tem postopku.