Jedro

V konkretnem primeru je odpadla pravna podlaga, ki je tožeči stranki edina zagotavljala vračilo zneska štipendije (135. člen Pravilnika o štipendiranju, ki je bil razveljavljen na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-10/99 z dne 28.6.2001), zato tožeča stranka ne more od tožene stranke zahtevati vračila štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranak dolžna plačati tožeči starnki

196.255,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1998 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Če torej Ustavno sodišče razveljavi dotedanjo pravno podlago, jo mora prvostopenjsko sodišče ugotoviti samo. Ustavno sodišče pa je razveljavilo specialni predpis, ki ureja medsebojne pravice in obveznosti štipendista in štipenditorja v primeru, če štipendist ne dokonča študija, za katerega mu je bila podeljena štipendija. Zato je potrebno za presojo teh razmer uporabiti splošno ureditev, ki je veljala v času nastanka obveznosti. Pravno podlago v obravanavanem primeru predstavlja 210. člen ZOR. V skladu s to določbo za utemeljenost zahtevka ni pomembno ali je temelj prehoda premoženja predstavljala pogodba ali pa odločba tožeče stranke, to je upravna odločba. Navedeno zakonsko določilo namreč določa, da mora pridobitelj vrniti neupravičeno pridobljena sredstva, če so ta na kakršenkoli način prešla iz premoženja osebe z javnimi pooblastili v premoženje tožene stranke. Nesporno je, da je do premika premoženja od tožeče na toženo stranko prišlo in da tožena stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti. S tem je tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa obogatena oz. okoriščena. Tožena stranka je dolžna vrniti prejeta sredstva bodisi iz naslova kondikcije ali naslova verzije, odvisno od tega, kako bo sodišče štelo upravno odločbo o dodelitvi štipendije. Tožena stranka šolanja ni dokončala v predpisanem času in tožeči stranki tudi ni posredovala nobenih dokazil o pravočasnem zaključku šolanja, tako da nikakor ni izkazan pogoj rednega šolanja. Tožena stranka je dolžna vrniti sredstva skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je bila z odločbo o dodelitvi štipendije seznanjena z razlogi za prenehanje, mirovanje in vračilo štipendije in je zato nesporno, da je tožena stranka vedela, da mora vrniti prejeta sredstva.

Nedobrovernost je izkazana vsaj za čas od 1.10.1997 dalje. Pritožnica predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, katere v postopku v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati v pritožbenem postopku (določba člena 458/1 ZPP), je tožena stranka od tožeče stranke prejela štipendijo na podlagi upravne odločbe, izdane v upravnem postopku. V odločbi o dodelitvi štipendije tožeča stranka ni navedla tistih določb Pravilnika o štipendiranju, ki urejajo primere oz.

pogoje, v katerih nastopi dolžnost prejemnika štipendije, da štipendijo vrne štipenditorju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da pravdni stranki nista sklenili obligacijskega razmerja, katerega del bi bila tudi obveznost tožene stranke, da tožeči stranki vrne štipendijo, če ne bo izpolnjevala obveznosti določenih v pravilniku. Tako je edino pravno podlago za vračilo štipendije za primer, če tožena stranka ne izpolnjuje študijskih obveznosti predstavljala tedaj še veljavna določba 135. člena Pravilnika o štipendiranju, ki je urejala primere in pogoje za vračilo štipendije.

Ta pravna podlaga pa je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-10/99, z dne 28.6.2001 zaradi njene razveljavitve odpadla, kot nadalje tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Glede na navedene dejanske ugotovitve pa ni utemeljena pritožbena trditev, da naj bi odpadla podlaga za izplačilo štipendije, ker tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti. Takšna pogodbena podlaga bi namreč tudi v konkretnem primeru lahko odpadla, če bi obstajala kot del obligacijskega razmerja pravdnih strank. V konkretnem primeru je - nasprotno - odpadla le pravna podlaga, ki je edina tožeči stranki zagotavljala vračilo zneska štipendije, če prejemnik ni izpolnjeval obveznosti, določenih zgolj v razveljavljeni določbi navedenega pravilnika. Sklicevanje tožene stranke na določbo

210. člena ZOR oz. na določbe o neupravičeni obogatitvi tako ni pravno utemeljeno. Tožena stranka ni neupravičeno prejela terjanega zneska - tega je prejela na podlagi veljavne upravne odločbe, ki ni bila razveljavljena oz. odpravljena, odpadla je le pravna podlaga (podzakonski predpis) za uveljavitev vrnitve prejetega zneska od tožene stranke.

V izpodbijani sodbi je bilo ob povedanem materialno pravo pravilno uporabljeno. Uradni preizkus tudi ni pokazal na kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).