Jedro

V zvezi z novimi dokazi, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za dopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Toženec ni izkazal, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Trditev, da za obstoj dokumentacije ni vedel, ker se je nahajala pri Z. B, ni zadosten razlog, saj je dolžnost strank, da si pravočasno priskrbijo potrebne dokaze oziroma se ustrezno pozanimajo, ali ti obstajajo. Gre za listine, ki se nanašajo na pravne prednike toženca, zato bi ob ustrezni skrbnosti zanje z veliko verjetnostjo lahko izvedel pravočasno. Toženec ni navedel, da bi se za obstoj takšne dokumentacije pri svojih pravnih prednikih, na dobro vero katerih se med drugim tudi sklicuje, sploh (pravočasno) pozanimal.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožencema prepoveduje vožnja z vsemi motornimi vozili in parkiranje vozil na parceli št. 40, vl. št. 3, k. o. S. ter da morata toženca v bodoče opustiti takšna vznemirjanja tožnikov (1. tč.). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili ter ustavljanja in parkiranja vozil na parceli št. 40, vl. št. 3, k. o. S. kot služečemu zemljišču, na podlagi priposestvovanja, je sodišče zavrnilo (2. tč.). Toženima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožečih strank v višini 1.797,93 EUR (3. tč.).

(2) Zoper sodbo se pritožuje prva tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnic in v celoti ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, tožnicama pa naloži plačilo pravdnih stroškov, in podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je 16. 3. 2009 prejel poštno pošiljko od Z. B., ki vsebuje dokumentacijo, ki se nanaša na poslovni prostor - dopis AA, BB in CC z dne 22. 12. 1993, dopis DD M.O. z dne 13. 1. 1994 in dopis DD M.O. (brez datuma). Za obstoj in vsebino te dokumentacije do sedaj niti ni vedel niti ni mogel vedeti, zato je brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave. To pomeni, da gre za dokaze, ki jih sme v skladu s 339. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99) navajati v pritožbi. Navaja, da je nesporno, da toženčevi poslovni prostori nimajo direktne povezave z javno cesto, temveč dostop poteka preko parcele tožnic. Sporno je le, ali so lastniki in uporabniki tega poslovnega prostora dostop koristili dobroverno. Meni, da so nepravilni zaključki sodišča glede poteka in uporabe navedene poti ter glede razlage najemnih pogodb. Stranke so sklepale najemne pogodbe le glede parkiranja, medtem ko dostop ni bil nikoli sporen. Potrebno je ločiti dostopno pot od parkirišča, saj gre za dva različna pojma. V pogodbi iz leta 1983 ni nobenega govora o plačilu nadomestila za dostop, temveč samo za parkirni prostor. Določilo najemne pogodbe, da se najemnina nanaša na pravico prehoda preko vrta, je sodišče napačno razlagalo. Ta pravica se ne nanaša na prehod preko vrta pred lokalom, kajti obstajal je še »letni vrt«, zadaj za lokalom, o katerem sta izpovedali tudi priči N. E. in I. M.. Tudi določba aneksa iz leta 1990, da se najemnina plačuje za »vse dostope do lokala in pomožnih prostorov«, se ne nanaša na glavni dostop z javne ceste, pač pa na ostale dostope do pomožnih prostorov, vrta in sanitarij. V najemnih pogodbah iz 1992 in 1994 pa sploh ni nobenega govora o dostopu z javne ceste do poslovnega prostora kot predmetu najemne pogodbe. Priča N. E. je pojasnil, da so dostop do poslovnega prostora šteli kot služnostni dostop. Da gre za služnostno pot dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je bila ta pot asfaltirana s sodelovanjem Krajevne skupnosti S., ki tega ne bi financirala, če bi šlo zgolj za zemljišče v zasebni lasti, na katerem ne bi obstajale pravice drugih uporabnikov. Krajevna skupnost financira le poti, ki so širšega družbenega pomena. Prav tako iz dopisov, ki jih je toženec priložil pritožbi, izhaja, da so lastniki sporne parcel priznavali dostop do lokala kot služnostno pot. Po mnenju pritožnika vse navedeno dokazuje, da so lastniki poslovnega prostora služnostno pot uporabljali dobroverno in da je služnost priposestvovana. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni opravilo ogleda. Z neposrednim ogledom kraja samega bi si namreč sodišče ustvarilo drugačne vtise glede obstoja poti in naredilo drugačne zaključke. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi posledica nepravilne uporabe materialnega prava.

(3) Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(4) Zoper izrek o stroških se pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da ji prizna spodaj navedene stroške, skupaj s pritožbenimi stroški in zamudnimi obrestmi. Meni, da ji sodišče ni obračunalo stroškov v skladu z določili ZPP in OT (Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 67/03). Pri odmeri stroškov sodišče ni izhajalo iz določila 41. čl. ZPP, ki določa, da se vrednost spora v primeru, ko gre za več zahtevkov, ki imajo isto dejansko in pravno podlago, določi po seštevku vseh zahtevkov. Oba zahtevka, ki jih uveljavlja toženec po nasprotni tožbi, imata isto dejansko in pravno podlago, zato vrednost spora po nasprotni tožbi znaša 800 tč. in ne 400 tč., kot je ugotovilo sodišče. Nadalje navaja, da bi sodišče za vlogo z dne 23. 10. 2008 moralo priznati 600 tč., saj gre za odgovor na tožbo in hkrati za pripravljalno vlogo, s katero je tožeča stranka podala dodatne navedbe in predložila dokaze glede svojega zahtevka. Sodišče je zanjo priznalo le 300 tč., z obrazložitvijo, da gre za eno samo vlogo. Takšno razlogovanje je nepravilno, saj je pomembna vsebina vloge. Za pripravljalno vlogo z dne 29. 12. 2008 sodišče ni priznalo nobenih stroškov, moralo pa bi priznati 600 tč. Za glavno obravnavo 29. 1. 2009 pa bi sodišče moralo priznati 1200 tč. in ne 400. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tako sodišče tožeči stranki ni priznalo 1700 tč., kar povečano za 10 % (zastopanje dodatne stranke) znaša 1870 tč. oz. 1030,00 EUR. Priglaša tudi pritožbene stroške.

(5) Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

(6) Obe pritožbi sta neutemeljeni.

(7) Sodišče je pravilno zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev služnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da pogoji za priposestovanje služnosti (1. in 2. odst. 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6-88/1980, ZTLR) niso izpolnjeni. Dokazni postopek je pokazal, da pravni predniki toženca na spornem zemljišču niso izvrševali služnosti, temveč so za uporabo tega zemljišča sklepali najemne pogodbe. (Le-te niso ocenjene napačno, prikazovanje, da se nanašajo na drug del nepremičnin tožnic, pa je brez podlage. Glej spodaj, tč. 8.) Dostop do lokala in parkiranje na zemljišču v lasti tožnic je bilo zgolj upravičenje na podlagi najemne pogodbe, ne pa stvarna pravica na tuji stvari. Odločitev sodišča je z vidika materialnega torej prava pravilna.

(8) Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so se najemne pogodbe nanašale na vsakršno uporabo spornega zemljišča (dovoz, parkiranje, ustavljanje, razlaganje blaga). Zaslišane priče so potrdile, da so vsakokratni lastniki oziroma najemniki poslovnega prostora plačevali najemnino ne samo za parkiranje vozil (kot to trdi toženec), ampak tudi za dovoz. N. E., na čigar izpoved se sklicuje toženec, je sicer res izpovedal, da so dostop do poslovnega prostora šteli kot njihov „služnostni dostop“. Vendar to, da je priča uporabila pravni pojem, še ne pomeni, da je dejanska vsebina le-tega v resnici podana. Navedena priča je v nadaljevanju svoje izpovedi pojasnila, da so za vsakršno uporabo spornega zemljišča, tudi za dostop do poslovnega prostora, sklepali najemne pogodbe. To je razvidno tudi iz samih najemnih pogodb (pogodbi iz leta 1983 in 1990 izrecno omenjata dostop), ki jih je sodišče razlagalo pravilno in v skladu z izpovedbami prič. Dokazna ocena sodišča je prepričljiva in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

(9) Sodišče prve stopnje tudi na podlagi ogleda spornega zemljišča relevantnih dejstev ne bi ugotovilo drugače, saj v konkretnem sporu ni pomembno, kakšno je zemljišče v naravi, temveč le, ali se je na njem dejansko in v dobri veri izvrševala služnost. (10) Zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi sta medsebojno povezana, kar pomeni, da bi morebitna ugotovitev o obstoju služnosti izključevala protipravnost vznemirjanja lastninske pravice. Ker je sodišče ugotovilo, da toženec služnosti ni priposestvoval, za prehod čez parcelo tožnikov in parkiranje ni imel nobene pravne podlage, je tudi odločitev v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe (prepoved vznemirjanja lastninske pravice tožnic) pravilna.

(11) V zvezi z novimi dokazi, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za dopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Toženec ni izkazal, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Trditev, da za obstoj dokumentacije ni vedel, ker se je nahajala pri Z. B., ni zadosten razlog, saj je dolžnost strank, da si pravočasno priskrbijo potrebne dokaze oziroma se ustrezno pozanimajo, ali ti obstajajo. Gre za listine, ki se nanašajo na pravne prednike toženca, zato bi ob ustrezni skrbnosti zanje z veliko verjetnostjo lahko izvedel pravočasno. Toženec ni navedel, da bi se za obstoj takšne dokumentacije pri svojih pravnih prednikih, na dobro vero katerih se med drugim tudi sklicuje, sploh (pravočasno) pozanimal. (Priložene listine pa tudi ne bi vplivale na dokazno oceno. Dopis družbi DD sicer res govori o uporabi služnostne poti, vendar gre za pravno kvalifikacijo uporabe poti, ki je bila očitno neustrezna).

(12) Tudi pritožba tožeče stranke zoper izrek o stroških je neutemeljena. Pritožbeni očitek, da sodišče ni sledilo določbi 41. čl. ZPP pri določitvi vrednosti spornega predmeta, ni utemeljen. Drži, da sta v nasprotni tožbi postavljena dva zahtevka, ki imata isto dejansko in pravno podlago. Vendar pa je drugi zahtevek postavljen podredno (in se od prvega razlikuje le v označbi nepremičnine), pravilo 1. odst. 41. čl. ZPP pa se v primeru eventualne kumulacije ne uporablja. Pri eventualnih zahtevkih je izključena hkratna ugoditev vsem tako postavljenim zahtevkom. Zato bi seštevanje vrednosti takih zahtevkov, ki se medsebojno izključujejo, pripeljalo do podvajanja vrednosti vsakega od tako kumuliranih zahtevkov (1). Sodišče prve stopnje je na podlagi določil ZPP in OT pravilno določilo vrednost spornega predmeta, kar pomeni, da je tudi stroške, glede katerih se tožeča stranka pritožuje (1. pripravljalna vloga, 2. pripravljalna vloga in narok za glavno obravnavo 29. 1. 2009), pravilno priznalo. Prav tako tožeča stranka neutemeljeno zahteva, da se ji za odgovor na nasprotno tožbo priznajo še stroški za pripravljalno vlogo. Ker gre samo za eno vlogo, do dodatnih 300 tč. ni upravičena. Ne drži, da sodišče za drugo pripravljalno vlogo (z dne 29.12.2008), ni priznalo nobenih stroškov, kajti iz obrazložitve sodbe izhaja, da je zanjo priznalo 300 tč..

(13) Razlogi, ki jih navajata pritožbi, torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.čl. ZPP). Obe pritožbi je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(14) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst.165. čl. ZPP.

(1) Glej Zobec v Ude et al., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar 41. čl., Uradni list in GV založba Ljubljana 2005, str. 222 - 223.