Jedro

Edini razlog, zaradi katerega se tožena stranka na dokončni obračun sklicuje, je v 55. čl. PGU določena pravica do pridržka uveljavljanja pogodbene kazni. Ta razlog ni upošteven. Če sta namreč pogodbeni stranki s končno situacijo že v celoti uredili vsa medsebojna razmerja, se tožena stranka zgolj zaradi tega, da bi si pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, ne more sklicevati na dolžnost izdelave dokončnega obračuna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.560,62 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7970012011 z dne 17. 6. 2011 razveljavilo (I), ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 76.359,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 23.387,53 EUR (III.) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 76.359,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2008 do plačila (IV.). Nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala plačilo zneska 77.648,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, je zavrnilo (V.). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti izvršilne in pravdne stroške v skupnem znesku 4.134,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (VI.).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je navedlo vrsto različnih datumov, ko naj bi tožeča stranka dokončala pogodbena dela, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med razlogi sodbe). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe res povzelo več različnih datumov, ki jih je navajala tožeča stranka in ki se nanašajo na različne dogodke, ki bi vsi lahko pomenili dokončanje izvajalskih del. Vendar je zavzelo povsem jasen zaključek, da so bila pogodbena in dodatna dela, ki so bila naročena v času trajanja pogodbe, zaključena dne 5. 4. 2008 (razen dodatnih del, ki so bila naročena kasneje). Tega dne je toženec naročil projekt izvedenih del, ki ga je potrebno priložiti k vlogi za tehnični pregled. Razlogi, ki utemeljujejo zaključek, da so bila pogodbena dela končana (in tudi prevzeta) dne 5.4.2008, so smiselni, saj je razumno sklepanje, da investitor pristopi k tehničnemu pregledu po tem, ko od izvajalca prevzame izvršena dela. Ne nazadnje pa tudi vsi (možni drugi) datumi oz. dogodki, na katere se nanašajo (datum opravljenega tehničnega pregleda, obvestila o odpravi pomanjkljivosti, podpisa primopredajnih zapisnikov, potrditve končne situacije, predaje stanovanj končnim kupcem itd.), samo podpirajo zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka izvršila vsa pogodbena in dodatna dela in jih izročila toženi stranki. Kdaj točno je to storila, z ozirom na vse okoliščine primera, niti ni posebej pomembno. Razlogi prvostopne sodbe bi namreč vzdržali pritožbeni preizkus tudi v primeru, če bi se sodišče prve stopnje odločilo za kakšen drug datum zaključka del. 5. Datum zaključka del bi lahko bil pomemben glede vprašanja, ali je tožeča stranka z deli zamujala pri obravnavanju nasprotnega zahtevka iz naslova pogodbene kazni in škode ter glede vprašanja pravočasnega uveljavljanja napak. Vendar v konkretnem sporu ni pomemben v nobenem od navedenih primerov. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni prišla v zamudo. Zamuda tožeče stranke je nedvomna, saj jo deloma priznava tožeča stranka sama, ugotovilo pa jo je tudi prvostopno sodišče (pogodbena dela so bila zaključena 5. 4. 2008, dodatna dela in dela iz naslova odprave napak pa do 24. 11. 2008). Nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožene stranke iz naslova pogodbene kazni in škode je, da tožeča stranka za nastalo zamudo ni odgovorna, ker razlogi za zamudo ne izvirajo iz njene sfere. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je prišlo med izvajanjem pogodbenih del do številnih drobnih sprememb že naročenih del, o čemer sta se pogodbeni stranki vsakodnevno sproti dogovarjali, da so bila naročena tudi dodatna dela, da sta stranki pogodbene roke sporazumno podaljševali, kar sta vnesli tudi v gradbeni dnevnik in da so bila določena dela (polaganje parketa) podaljšana zaradi vremenskih razmer. Navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpovedbo nadzornika F. M., ki je vse navedeno potrdil. To pomeni, da nadzorni organ, ki je opravljal nadzor nad pravilnim izvajanjem pogodbe, t.j. nad obsegom, kvaliteto in pravočasnostjo del, in ga je s tem namenom tožena stranka tudi imenovala, ni našel razlogov za zamudo na strani tožeče stranke in zamude tožeči stranki nikoli ni očital. Že iz tega razloga trditve tožene stranke o zamudi nimajo posebne verodostojnosti.

6. V zvezi z napakami je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vse napake, ugotovljene ob tehničnem pregledu dne 15. 7. 2008 (A9) in napake ugotovljene ob pregledu objekta s strani pravdnih strank dne 1. 8. 2008, odpravljene najkasneje do dne 20. 11. 2008. Poleg tega pa je dejstvo, da so vsa pogodbeno določena in tudi dodatna dela na objektu izvedena v predpisani kvaliteti, da so bila stanovanja pregledana in da je izvajalec odpravil pomanjkljivosti, potrdila tudi sama tožena stranka s podpisom svojega predloga primopredajnega zapisnika (B5), ki je sicer brez datuma, vendar je bil z ozirom, da se sklicuje na delno plačano končno situacijo, sestavljen po 7. 11. 2008, kar sovpada z obvestilom tožeče stranke toženi z dne 29. 11. 2008, da so napake odpravljene. Tožena stranka bi torej po tej izjavi, za katero se predpostavlja, da je bila dana konec leta 2008, uveljavljala samo še kasneje odkrite (skrite) napake. Nobena od napak, ki jih je uveljavljala v dopisu z dne 6.5.2010 (B6) in dne 28.10.2011 (B7) že na prvi pogled nima lastnosti skrite napake, t.j. napake, ki je pri običajnem pregledu ni mogoče odkriti. Sicer pa v navedeni smeri tožena stranka tudi ni podala dovolj konkretiziranih trditev, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti z vidika pravočasnosti uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov (kdaj točno je katero napako po 29. 11. 2008 opazila, kdaj jo je grajala).

7. Prav ima sicer pritožba, da končna situacija v skladu s Posebnimi gradbenimi uzancami (PGU) ni isto kot dokončni obračun. Vendar pa za opredelitev pomena ni pomemben naziv listine, pač pa njena vsebina. Iz ugotovljenih okoliščin primera izhaja, da ima v konkretni zadevi izdana končna situacija, ki jo predstavlja rn št. 121/08 z dne 31.08.2008, tudi naravo dokončnega obračuna. Pogodbeni stranki sta s potrditvijo končne situacije dokončno uredili vsa razmerja med njima. Končna situacija zajema vsa pogodbena dela in dodatna dela, stranki sta dosegli soglasje glede vseh spornih postavk, določili vrednost izvedenih del ter upoštevali vsa izvedena plačila. Dokončni obračun je bil zato nepotreben, saj z njim ni bilo več kaj urejati. Tudi pritožba ne pojasni, o čem naj bi se stranki z dokončnim obračunom še dogovarjali. Edini razlog, zaradi katerega se tožena stranka na dokončni obračun sklicuje, je v 55. čl. PGU določena pravica do pridržka uveljavljanja pogodbene kazni. Ta razlog ni upošteven. Če sta namreč pogodbeni stranki s končno situacijo že v celoti uredili vsa medsebojna razmerja, se tožena stranka zgolj zaradi tega, da bi si pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, ne more sklicevati na dolžnost izdelave dokončnega obračuna.

8. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, ki jih je sodišče odmerilo v višini priglašenih stroškov po specificiranem stroškovniku (164. člen ZPP).