Jedro

Pri določanju odškodnine za negmotno škodo je treba upoštevati vse kriterije, ki jih določa 200. čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Poleg stopnje bolečin in njihovega trajanja je važen tudi pomen prizadete dobrine in namen te vrste odškodnine. Sodišče pa mora gledati tudi na to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Konkretno določena odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih se v sodni praksi določa odškodnina za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Paziti pa je treba tudi na razmerja med posameznimi vrstami negmotne škode.

Izrek

1./ Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka (zavarovalnica) mora plačati tožeči stranki znesek 650.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1992 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 78.282,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožničin tožbeni zahtevek se zavrne.

2./ V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3./ Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnici znesek 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1992 dalje do plačila in da ji povrne pravdne stroške v znesku 44.606,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1992 dalje do plačila. Višji tožničin tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje ugodilo in je izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je naložilo toženi stranki plačilo celotnega zahtevanega zneska 900.000,00 SIT in povračilo pravdnih stroškov v znesku 108.000,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.9.1992 dalje do plačila. Prisojeni znesek se nanaša na odškodnino za negmotno škodo, ki je nastala tožnici, ker je bila poškodovana v prometni nesreči dne 4.6.1991. Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da zavrne tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da se je tožničino zdravstveno stanje po ugotovitvah izvedenca bistveno izboljšalo in da bo lahko tožnica zaradi trajnih posledic prizadeta le občasno pri opravljanju določenih težjih del. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo tožnici nastalo škodo. Sodišče druge stopnje pa je neutemeljeno zvišalo odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter neutemeljeno priznalo odšodnino za skaženost. Odmerjena odškodnina ni združljiva s pomenom prizadete dobrine in namenom nadomestila takšne škode.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnica (roj. leta 1942) v prometni nezgodi dne 4.6.1991 utrpela prelom leve ključnice in prelom vratu leve lopatice. Tožnica je imela najprej prsni mavec 13 dni, nato pa še oprt 21 dni. Za fizične bolečine in neugodnosti ji je bila na prvi stopnji priznana odškodnina v zahtevanem znesku 250.000,00 SIT in temu tožena stranka ni ugovarjala. Ugotovljene posledice poškodbe obstajajo v zmanjšani gibljivosti leve roke pri zasuku, zmanjšani moči odročenja leve roke, na poškodovani levici pa zaostaja tudi drsenje palca po hrbtu proti vratu. Tožnica ima zmanjšano gibljivost leve rame, vidna pa je izboklina na mestu zaraščene ključnice. Omenjene posledice in zmanjšana moč leve roke ovirajo tožnico v določeni meri pri njenem delu in v vsakdanjem življenju. Izvedenec medicinske stroke je ocenil sedanje zmanjšanje življenjske aktivnosti na 5%. Pritrditi je treba reviziji, da je sodišče druge stopnje, ki je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od 200.000,00 SIT na 500.000,00 SIT, priznalo deloma previsoko odškodnino. Pri določanju odškodnine za negmotno škodo je treba upoštevati vse kriterije, ki jih določa 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Poleg stopnje bolečin in njihovega trajanja je važen tudi pomen prizadete dobrine in namen te vrste odškodnine. Sodišče pa mora gledati tudi na to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Konkretno določena odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih se v sodni praksi določa odškodnina za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Paziti pa je treba tudi na razmerja med posameznimi vrstami negmotne škode. Ob upoštevanju vseh navedenih kriterijev šteje revizijsko sodišče kot primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 300.000,00 SIT. Na podlagi ugotovitev o okoliščinah prometne nezgode, vrste poškodb in poteka zdravljenja tudi ni bilo podlage za zvišanje odškodnine za strah na drugi stopnji, saj je bila odmera sodišča prve stopnje v znesku 50.000,00 SIT ustrezna.

Neutemeljeno pa ugovarja tožena stranka v reviziji glede prisojenega zneska 50.000,00 SIT za skaženost. Ob ugotovitvah sodišča druge stopnje o vidnih posledici poškodbe na ustnici in izboklini na ključnici, obstaja podlaga za odškodnino iz tega naslova in prisojena odškodnina tudi ni previsoka.

Ker je sodišče druge stopnje pri odločanju o višini odškodnine v določenem obsegu zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče po 1.odst. 395.čl. ZPP izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je določilo odškodnino v znesku 650.000,00 SIT.

Izreka o stroških postopka temeljita na določbah 2.odst. 154.čl., 155.čl. in 2.odst. 166.čl. ZPP. Glede na končni tožničin uspeh mora tožena stranka povrniti tožnici 3/4 njenih na 108.000,00 SIT odmerjenih stroškov postopka na prvi stopnji, t.j. 81.000,00 SIT, tožnica pa toženi stranki 1/4 njenih stroškov v znesku 10.875,00 SIT, t.j. 2.718,00 SIT. Po pobotanju dolgovanih zneskov mora tožena stranka plačati tožnici znesek 78.282,00 SIT s prip. obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Ob upoštevanju delnega uspeha strank v pritožbenem in revizijskem postopku ter višine zahtevanih stroškov je revizijsko sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške.