Jedro

Presoja višine odškodnine za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in telesne bolečine.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu (tretji odstavek izreka)

1. delno spremeni, tako da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša za 1.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1998 in

2. delno razveljavi za znesek 400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 11.600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ji od 19.10.1994 dalje plačevati mesečno rento v različnih zneskih, nazadnje po 76.000,00 SIT mesečno ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 604.548,00 SIT. Višji in drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Ugotovilo je, da je bila tožnica dne 16.1.1993 poškodovana v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Utrpela je zlom desne stegnenice, obojestranski zlom sramnih kosti, izpah levega kolka, obtolčenine ter maščobno embolijo. Ker je tožnica pristala na vožnjo z voznikom, ki je bil pod vplivom alkohola, je štelo, da je v obsegu 20 odstotkov sama kriva za nastalo škodo. Upoštevajoč takšno sokrivdo ji je prisodilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 4.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.400.000,00 SIT ter za strah 1.200.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožba tožene stranke je bila pravnomočno zavržena kot prepozna, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodeno, tako da je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu glede 20 odstotnega prispevka tožnice k nastali škodi in glede odločitve o stroških postopka. V tem obsegu je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu v obsegu, kolikor ni bilo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Posledice poškodb opisuje kot katastrofalne, saj bistveno vplivajo na tožničino življenje, ki od nesreče dalje poteka povsem drugače, kot je tožnica želela in načrtovala. Je odvisna od pomoči staršev in za normalno življenje ni več sposobna. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine poudarja, da te še trajajo in se pojavljajo vsakodnevno že več kot sedem let. Pri določitvi odškodnine za strah ni bil dovolj upoštevan strah glede izida zdravljenja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v ostalem pa ne.

Z izpodbijano sodbo je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine nad zneskom 5.000.000,00 SIT, za strah nad zneskom 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nad zneskom 8.000.000,00 SIT. Tožnica se v reviziji zavzema za ugoditev celotnemu zahtevku.

Na podlagi izvedenskega mnenja prof. dr. A. B. in na podlagi tožničine izpovedbe je ugotovljeno, da je tožnica utrpela zdrobljen zlom desne stegnenice, zlom sramnih kosti na obeh straneh, izpah levega kolčnega sklepa, zlom leve kolčne ponvice in maščobno embolijo. Takoj po poškodbi in prvi dan po operaciji je trpela izredno hude bolečine, pet tednov hude bolečine, več kot dva meseca bolečine srednje intenzivnosti in nato stalno in občasno bolečine manjše intenzivnosti. Bolečine v levem kolku in kolenu ter v križu bo tožnica trpela trajno. Ugotovljene so torej hude bolečine v daljšem obdobju, ki bodo deloma celo trajne. To je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Znesek 5.000.000,00 SIT, ki je bil določen za to obliko škode, je v skladu s prakso sodišč v primerljivih zadevah in je tudi v skladu z vsemi posebnostmi tožničinega primera. Prisojena odškodnina se nanaša na doslej znano škodo, ne pa tudi na morebitne naknadne bolečine zaradi novih operacijskih posegov. Ob upoštevanju doslej znanih okoliščin pa je prisojena odškodnina primerna.

Zvišanje, za katerega se zavzema tožeča stranka, ne bi bilo v skladu merili po 200. in 203. členu ZOR, ki so konkretizirana v sodni praksi pri presoji podobnih zadev.

Enako velja za odškodnino za strah. Tožnica je prestala hud primarni strah ter hud in dolgotrajen strah za izid zdravljenja. Temu ustrezna je prisojena odškodnina, ki je prav tako, kot odškodnina za telesne bolečine, usklajena s sodno prakso in na ta način upošteva sicer splošna merila, ki jih določa 200. in 203. člen ZOR.

Utemeljeno pa tožeča stranka uveljavlja zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem upravičeno opozarja, da ji je nesreča povsem spremenila življenje in ji onemogočila uresničitev življenjskih ciljev. Ne gre sicer za katastrofalno škodo po merilih odškodninskega prava, ki s tem izrazom opredeljuje takšne poškodbe, zaradi katerih so uničene ali bistveno prizadete osnovne življenske funkcije (n.pr. paraplegija). Glede na tožničino doživljanje stanja, v kakršnem je po nesreči, pa zanjo prikrajšanje za znaten del življenjske aktivnosti gotovo pomeni katastrofo. Tožnica je že v zgodnji mladosti prikrajšana skoraj na vseh področjih svojih aktivnosti, v zasebem življenju, pri delu, učenju, športu in zabavi. Duševne bolečine, ki jih trpi v zvezi s tem, jo upravičujejo do odškodnine v celotnem zahtevanem znesku 10.000.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče v tem delu njeni reviziji ugodilo. Moralo pa je upoštevati, da o njeni soodgovornosti še ni odločeno. Ker ne more prejudicirati odločitve o tem vprašanju, ki je odvisno od nadaljnjih dejanskih ugotovitev, je spremenilo sodbo druge stopnje samo v tistem delu (80 odstotkov zavrnjenega zahtevka), glede katerega temelj zahtevka ni sporen. Revizijsko sodišče je odločalo o znesku 2.000.000,00 SIT, za kolikor je bil s sodbo prve stopnje zavrnjen ta del zahtevka. Ugotovilo je, da je zahtevek tožeče stranke za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po višini utemeljen v celoti, vendar je moralo odločitev o znesku 400.000,00 SIT (20 odstotkov še spornega dela zahtevka) prepustiti naknadnemu sojenju, glede na odločitev o morebitni tožničini soodgovornosti za nastanek škode.

Odločitev revizijskega sodišča o spremembi sodbe druge stopnje temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP, odločitev o razveljavitvi pa na drugem odstavku istega člena.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.