Jedro

V konkretnem primeru ocena invalidnosti ni mogoča, ker pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno. Ni namreč objektivizirane medicinske dokumentacije, da bi v skladu s splošnim delom definicije iz 1. odstavka 63. členom ZPIZ-2 sploh bilo mogoče ugotavljati, ali gre pri tožnici dejansko za takšne spremembe v njenem zdravstvenem stanju, da jih z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije več ni mogoče odpraviti. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 27. 12. 2013 in iste št. z dne 4. 9. 2013, razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, priznanje pravice do invalidske pokojnine od 20. 6. 1980 dalje, odreditev toženi stranki, da odmerno odločbo izda v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe ter povrne stroške sodnega postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Že v tožbi so bile pojasnjene zdravstvene težave, ki ji od rojstva onemogočajo vključitev v družbo in opravljanje poklica. Kljub temu niso upoštevane kronične frustracije, zaradi katerih ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Izvedensko mnenje ne ugotavlja izvora težav in zato niti časa nastanka invalidnosti. Ni odgovora na vprašanje, ali je zmožna opravljati svoj poklic in kakšna je njena preostala delovna zmožnost. Sodišče je arbitrarno sledilo izvedenskemu mnenju in z zavrnitvijo dodatnih dokazov ni dopustilo dokazovanja materialne resnice. V kolikor bi upoštevalo pravilno dejansko izhodišče bi lahko ugotovilo, da ji zdravstveno stanje ne dopušča ohranitve delovnega mesta oz. opravljanja dela. Težave pri opravljanju poklica se kažejo v spominu, upočasnjenosti, frustracijah, hudih glavobolih, bolečinah v rokah, vratu, mišicah, nogah itd. Zdravstveno stanje ji ne onemogoča opravljanja pridobitnega dela, kar se je izkazalo že ob vstopu v delovno razmerje.

Ni upoštevano niti, da ima status invalidne osebe po Pravilniku o razvrščanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebnimi od 29. 6. 1995. Po večletnem zdravljenju so specialisti potrdili, da gre za kronično stanje, zato ne razume potrebne po dodatnem zdravljenju. Spremembe je potrebno presojati v luči poklicne sposobnosti, intelektualno slabši razvoj pa ni toliko ključen, saj se tudi taki ljudje prilagajajo okolju. Ker je upočasnjena in trpi številne bolečine, so pričakovanja delodajalca nedosegljiva. Sodišču očita kršitev pravice iz 23. člena Ustave RS, saj sodba nima razlogov, ki bi jih morala imeti. Zavrnitev predlogov za postavitev izvedenca razvojne psihologije ter zaslišanja psihiatrinje dr. B.B. ima za posledico, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba. Zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

5. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov z zaslišanjem osebne zdravnice, specialista fiziatra in izvedenstva s področja razvojne psihologinje, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. V okoliščinah konkretnega primera zavrnitev nima za posledico kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (in ne 23. člena na katerega se glede na razloge očitno pomotoma sklicuje pritožba).

V skladu z 22. členom Ustave RS ima stranka med drugim pravico, da sodeluje v postopku in tudi predlaga dokaze. Sodišče je dolžno, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev tudi izvede. Vendar pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da njihova izvedba nebi vplivala na odločitev(2). V slednjem primeru mora zavrnitev ustrezno obrazložiti. Zavrnjeni dokazni predlogi z zaslišanjem lečeče zdravnice, psihiatrinje B.B. ter fiziatrinje C.C. in dodatnim sodnomedicinskim izvedenstvom, so v izpodbijani sodbi ustrezno utemeljeni.

V 7. točki obrazložitve je povsem pravilno pojasnjeno, da je potrebno ločiti med mnenji in priporočili lečečih specialistov ter sodno izvedenskimi mnenji. V kolikor mnenja in priporočila lečečih specialistov niso podkrepljena s funkcijskim statusom, niti ustrezno objektivizirana, sama po sebi za oceno invalidnosti niso odločilna. Pri ugotavljanju invalidnosti gre namreč za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti na temelju listinske medicinske, delovne dokumentacije in praviloma tudi izvida osebnega pregleda. Sodno izvedenska mnenja o invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija, morajo biti podana v skladu z definicijo invalidnosti po pravilih medicinske znanosti, stroke in izkušenj. Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so popolnima različne, saj je naloga slednjih diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, torej zdravljenje. Prav potreba po dodatni medicinski diagnostični obravnavi in terapevtski obdelavi pa je z že izvedenimi dokazi prepričljivo ugotovljena in posledično je pravilno ocenjeno, da zdravljenje tožnice še ni zaključeno.

6. V predsodnem postopku je IK I dne 2. 7. 2013 sicer ocenila, da je pri tožnici zaradi duševne motnje, možganske okvare in disfunkcije ter ponavljajoče se depresivne motnje, podana I. kategorija invalidnosti. Hkrati je menila, da za pridobitno delo ni bila zmožna že ob nastopu poskusnega dela, torej vključitvi v zavarovanje. Vendar je IK II dne 6. 8. 2013 in 17. 12. 2013 menila drugače. Ocenila je, da pri tožnici zdravljenje in rehabilitacija nista zaključeni(3). Potrebna je poglobljena psihiatrična, psihološka in nevropsihološka obravnava, ki bi natančno opredelila zavarovankino psihično opremljenost in razjasnila dilemo glede morebitne organske oškodovanosti.

7. Takšna ocena IK II je le še dodatno potrjena s sodno izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v D. Pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja so sodelovali vrhunski medicinski strokovnjaki s področja psihiatrije, ortopedije in medicine dela.

Ob osebnem pregledu tožnice se je v ortopedskem statusu izkazalo, da je gibljivost vratu normalna, kompresivni testi negativni, predklon izveden do sredine goleni, v skrajnih legah hrbtenice so bile navajane bolečine, gibljivost v kolkih in kolenih je bila normalna, patelarna in Ahilova refleksa živahna in simetrična, babinski negativen ob minimalni bolečnosti v skrajnih legah vratne hrbtenice. Z ortopedskega vidika ni bilo ugotovljenih kakršnihkoli pomembnejših funkcionalnih motenj, ki bi odstopale od normalnih za tožničino starost. Iz izvida osebnega pregleda psihičnega statusa pa izhaja, da je tožnica pristopila urejeno, bila vsestransko orientirana, disforičnega razpoloženja, emocionalno močno odzivna na doživetja socialnega pritiska, brez percepcije samoučinkovitosti, izrazito pasivizirana, kognitivno manj fleksibilna, intelektualno po vtisu pa na nivoju slabšega povprečja.

8. Na podlagi izvida osebnega pregleda in listinskih medicinskih izvidov je sodno izvedenski organ zaključil, da pri tožnici zdravljenje in rehabilitacija v smislu potreb ocenjevanja invalidnosti še nista zaključeni. Potrebna je poglobljena psihiatrična obravnava z diferencirano diagnostiko, obravnava pri psihologu oz. nevropsihiatru, ki bo natančno opredelila psihično opremljenost in razjasnila dilemo o morebitni organski oškodovanosti ter psihološka in psihosocialna obravnava suportivnega tipa v smislu aktiviranja potencialov za vključitev v prilagojeni delovni proces. Z internističnega vidika je potrebo z obremenitvenim testiranjem izključiti morebitno obolenje srca in v nevrološko ortopedski obdelavi izvesti slikovno diagnostiko hrbtenice. Z izpovedjo članice izvedenskega organa, psihiatrinje prof. dr. E.E. so potrebe po dodatni diagnostični obdelavi duševnega zdravstvenega stanja tožnice samo še dodatno utemeljene.

9. Glede na predhodno navedeno je seveda mogoč in edino logičen le zaključek, da v konkretnem primeru ocena invalidnosti ni mogoča, ker zdravljenje v smislu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) (ZPIZ-2), ni zaključeno. Ni objektivizirane medicinske dokumentacije, da bi v skladu s splošnim delom definicije iz 1. odstavka 63. členom ZPIZ-2 sploh bilo mogoče ugotavljati, ali gre pri tožnici dejansko za takšne spremembe v njenem zdravstvenem stanju, da jih z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije več ni mogoče odpraviti. Ni torej mogoče ocenjevati zmanjšanja, kaj šele popolne izgube zmožnosti pritožnice za vsako organizirano pridobitno delo. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnjen, posledično vtoževana razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tem pravnem temelju.

10. Tožničina obširna pritožbena izvajanja ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Že iz predhodno navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno sklicevanje na razvrstitev po Pravilniku o razvrščanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, na prisotnost težav od rojstva in odzivanje na frustracije, ki jih je povzročalo delovno okolje, v katerega je bila vključena le nekaj mesecev po končani gostinski šoli. Enako velja glede sklicevanja na oceno IK I, ki je sicer ugotovila I. kategorijo invalidnosti, vendar hkrati ocenila, da je bilo takšno stanje pri tožnici podano že pred vključitvijo v zavarovanje. Prav slednja ocena, bi namreč pomenila, da zavarovani primer ne bi nastal med vključenostjo v zavarovanje. Tožnica posledično pravic iz invalidskega zavarovanja nikoli ne bi mogla pridobiti. Sicer pa že načeloma nadaljnje diagnostične obravnave, vključno z timsko multidisciplinarno zaradi razjasnitve delovnih potencialov tožnice, ne sodijo v sklop ocenjevanja invalidnosti(5). Tovrstni strokovno medicinski izsledki bi morali biti pridobljeni pred uvedbo obravnavanega predsodnega postopka, ki ga je 19. 4. 2013 sprožila tožničina lečeča pediatrinja in listinski izvidi sestavni del predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

11. Ker pritožničine laične trditve o obstoju pogojev za oceno invalidnosti, očitki izvedenskemu organu, da se ni opredelil do izvora zdravstvenih težav, da ni zavzel stališča do načina in perspektive zdravljenja ter nekatere druge za rešitev zadeve glede na predhodno utemeljitev, niso odločilne, se pritožbenemu sodišču do njih posebej ni potrebno niti opredeljevati. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je v skladu z 154. členom ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Tako tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up - 219/2015. (3) Z vidika ocenjevanja v skladu z zakonsko opredeljeno definicijo invalidnosti.

(4) Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami.

(5) Ne v predsodnem upravnem, niti sodnem postopku.