Jedro

Ker zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z zavarovalnim primerom, tožnice ne more uspeti z zahtevkom na plačilo celotne zavarovalne vrednosti vseh stanovanjskih premičnin, temveč skladno s splošnimi pogoji le s povrnitvijo zavarovalne vrednosti nove stvari na dan končnega obračuna škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženka na podlagi zavarovalne pogodbe dolžna plačati še znesek 15.991,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2013 dalje. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 25,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je že iz izpovedb strank in prič ter predloženih fotografij jasno, da je bila lopa uničena v celoti in da rešenih delov ni bilo. Postavitev izvedenca gradbene stroke zato ni bila potrebna in bi se sodišče do tega vprašanja lahko opredelilo samo. Nepravično je, da je zavarovalnica ob sklepanju stanovanja opremo ocenila na 23.256,00 EUR, ob škodnem dogodku pa zgolj na dobro tretjino te vrednosti. Tožnica na zavarovalno vsoto ni mogla vplivati, temveč jo je odmeril zavarovalni zastopnik toženke. Ker je bila uničena vsa zavarovana oprema, bi toženka tožnici morala izplačati zavarovalnino v celoti. Če je ob sklepanju zavarovanja toženka ravnala nepošteno in opremo namerno ocenila bistveno previsoko, mora sama nositi posledice svojega nepoštenega ravnanja. Tožnica je bila v tem primeru šibkejša stranka, saj je lahko le sprejela ponujene splošne pogoje, na vsebino pa ni mogla vplivati. Zastopnik toženke bi lahko brez težav preveril vrednost opreme, saj je imel tožničin partner pri sebi mapo z dokumenti in računi. Nepotrebno je angažiranje izvedenca za ugotavljanje vrednosti opreme, saj tožnica vztraja, da ji toženka izplača vrednost, ki jo je sama izračunala ob sklepanju zavarovanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Namen premoženjskega zavarovanja je zagotoviti povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi prišlo do zavarovalnega primera. Ob tem velja temeljno načelo, da zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera (drugi odstavek 949. člena OZ). Iz 32. člena splošnih pogojev za VIP premoženjsko zavarovanje stanovanjskih hiš, počitniških in pomožnih objektov, etažne lastnine ter kmečkih gospodarstev (BIV-03) izhaja, da se škoda, ki jo krije zavarovanje, obračuna v primeru uničenja zavarovane stvari po zavarovalni vrednosti stvari na dan končnega obračuna škode, zmanjšani za vrednost ostankov. Med strankama ni sporno, da je vrednost zavarovanega montažnega objekta – lope znašala 16.796,00 EUR, spor je zgolj o tem, ali je po požaru ostalo za 5 % rešenih delov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, da je vprašanje, ali predstavljajo posamezni nepoškodovani deli objekta (betonska plošča, deli stene, sanitarna oprema) rešene dele ali ne, strokovno vprašanje, na katerega bi odgovor lahko podal izvedenec gradbene stroke. Ker tožeča stranka, kljub temu, da je tak dokazni predlog podala, predujma za izvedbo dokaza ni založila, ni uspela izpodbiti ocene toženkinega agenta, da je po požaru ostalo 5 % rešenih delov. Pritožbene navedbe, da bi o tem sodišče lahko presodilo že na podlagi fotografij in izpovedi prič, ne zdržijo, saj sodišče takega strokovnega znanja nima, dokazno breme, da na fotografijah razvidni ohranjeni deli objekta ne predstavljajo rešenih delov, pa je na tožnici in tega ni zmogla.

5. Za zavarovanje stanovanjske opreme sta stranki sklenili standardno zavarovanje stanovanjske opreme na novo vrednost po Splošnih pogojih za VIP premoženjsko zavarovanje stanovanjske opreme – OPR-03. Iz 31. člena teh pogojev izhaja, da se škoda, ki jo krije zavarovanje, obračuna v primeru uničenja stvari po zavarovalni vrednosti stvari na dan končnega obračuna škode, zmanjšani za vrednost ostankov. Tožnica zato zmotno vztraja, da bi ji zavarovalnica morala priznati celotno zavarovalno vrednost, ki je zapisana v zavarovalni polici. Upravičena je namreč le do povrnitve nove vrednosti v požaru uničenih stvari. Te je ocenil cenilec zavarovalnice po opravljenem popisu poškodovanih stvari, ki ga je sestavil skupaj s tožničinim možem, in na podlagi ugotovitev ob ogledu, na podlagi fotografij ter po pridobljenih cenah nove primerljive opreme. Tožnica v postopku ni podala konkretnih trditev, da posamezne premičnine niso bile ustrezno ocenjene ter da so bile uničene stvari vredne več. Ker takšnih trditev ni bilo, tudi ni bil vzpostavljen dvom v pravilnost izvedene cenitve škode. Pritožbeno sodišče ne soglaša s tožnico, da bi drugačno odločitev narekoval njen položaj šibkejše stranke pri sklenitvi zavarovalne pogodbe. Tožnica je nedvomno imela možnost, da bi ob sklenitvi pogodbe zatrjevala nižjo dejansko vrednost premičnin, kot jo je za zavarovalno vsoto predlagal zavarovalni agent, pa tega ni storila. Da se osnovna zavarovalna vsota določi pavšalno, razen za predmete večje vrednosti, za katere je potrebno predložiti poseben spisek s kratkim opisom in podatki o vrednosti, pa ni nenavadno, saj se stanje običajnih stanovanjskih premičnin skozi vse zavarovalno obdobje spreminja in bi oblikovanje zavarovalne vsote glede na vsakokratno točno vrednost novih premičnin zahtevalo številne dopolnitve zavarovalne pogodbe.

6. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.