Jedro

Tožniku, ki je po svoji pravni prednici podedoval pravico uporabe, so bila odvzeta iz posesti zemljišča in izplačana odškodnina po veljavnih predpisih. Zato ni upravičenec do denacionalizacije, ker mu pravica uporabe ni prenehala po predpisu, ki je naveden v 3. členu ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 123/2000-9 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.12.1999, s katero je odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 18.3.1999 in zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 457/15, 457/16, 45/2, 457/14 in 457/2, k.o. D. V razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da so bila zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, podržavljena prejšnji lastnici I.S. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ), ki je sicer pravna podlaga za denacionalizacijo po 9. točki 3. člena ZDen. Na podržavljenih zemljiščih je lastnica obdržala pravico uporabe, po njeni smrti pa jo je podedoval tožnik in so mu bile odvzete z več odločbami kot nezazidano stavbno zemljišče, razen parc.št. 457/2. Ta je še vedno v njegovi uporabi in zato ne more biti predmet denacionalizacije na podlagi 31. člena ZDen, ker se na tej podlagi vračajo nacionalizirana stavbna zemljišča v last le prejšnjemu lastniku, sedanji uporabnik pa lahko pridobi na tem zemljišču lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Zemljišča, ki so bila predmet dedovanja in so bila odvzeta dedičem, ki so na njih podedovali samo pravico uporabe, ne morejo biti predmet denacionalizacije, saj se podržavljeno premoženje vrača samo prejšnjemu lastniku, kar pa dediči niso nikoli bili. Zato v obravnavanem primeru po presoji sodišča prve stopnje ni podlage za vračilo zemljišč po ZDen ter je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je dobil za sporna zemljišča samo minimalno odškodnino, in to manj kot 30 % njihove vrednosti. Kot pravni naslednik prejšnje lastnice in njen sin je podoživljal vse ukrepe tedanjih oblasti in meni, da je upravičen, da se mu krivice popravijo. Predlaga, naj se mu prizna pravična odškodnina, saj je tista, ki jo je prejel, sramotno nizka. Na njegovem zemljišču stoji objekt, ki bo slej ko prej privatiziran, lokal v objektu, ki bi bil lahko predmet obravnave in je v lasti države, pa bo tudi prešel v last neke tretje osebe. Zato predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni denacionalizacijski upravičenec in da je tožena stranka o njegovi zahtevi za denacionalizacijo pravilno odločila. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju sprejema kot svoje razloge.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listin in podatkov v upravnih spisih utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in obrazložilo stališče do vseh tožbenih ugovorov. Tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da je bila prejeta odškodnina za odvzeta zemljišča prenizka in da ni dosegala 30 % njihove vrednosti. Odločilno dejstvo pri tem je, da predpis, na podlagi katerega je bilo odvzeto nezazidano stavbno zemljišče iz tožnikove posesti, ni naveden med predpisi v 3. členu ZDen in ga tudi ni mogoče uvrstiti med predpise iz 4. člena ZDen. V konkretnem primeru je bila tožniku odvzeta pravica uporabe in za odvzem podržavljenih zemljišč iz posesti izplačana odškodnina po veljavnih predpisih. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstajajo pogoji za denacionalizacijo, saj tožnikova pravica uporabe na obravnavanih zemljiščih ni prenehala na podlagi predpisa, ki bi bil naveden v 3. členu ZDen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, ob tem, ko pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti,neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.