Jedro

Po določbi prvega odstavka 410. člena ZPP mora sodišče, kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok, otroka, ki je že dopolnil 10 let in je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. V navedeni zakonski določbi je predpisano, da mora biti to obvestilo opravljeno na primeren način, pri čemer je izvedba prepuščena tudi posredovanju centra za socialno delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka M. M. in B. M. pa dodelilo v vzgojo in oskrbo tožnici. Tožencu je naložilo, da mora za vsakega otroka plačevati mesečno preživnino v znesku 20.000 SIT od 1.9.2002. Pritožbo toženca, ki je izpodbijal odločitev o dodelitvi otrok in določitvi preživnine, je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Zatrjuje, da toženec ni imel možnosti sodelovanja v postopku. Vabila na glavno obravnavo dne 22.7.2002 mu nihče ni vročil. Tudi tožba mu ni bila pravilno vročena. Mladoletna hči M., ki je že dopolnila 15 let, ni bila seznanjena z vabilom na glavno obravnavo. Tudi mladoletnega, več kot deset let starega sina, nihče ni vprašal, pri katerem od staršev bi rad živel. Toženec je že do sedaj skrbel za oba otroka in bo primerno poskrbel za njiju tudi v bodoče. Višina preživnine je bila določena le na podlagi zaslišanja tožeče stranka. Toženec ni imel možnosti predložiti ustrezna dokazila. Nobenega razloga tudi ni, da bi moral toženec povrniti tožnici njene pravdne stroške.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi opustitve vročitve tožencu naj bi mu ne bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) ni podana. Sodišče druge stopnje je izčrpno obrazložilo, da je tožencu vabilo na glavno obravnavo bilo vročeno po sodnem kurirju in da je lastnoročno podpisal vročilnico z dne 22.7.2002 ob 11.00 uri na svojem delovnem mestu v R. Tako je bil o naroku seznanjen več kot mesec dni pred procesnim dejanjem, kar mu je omogočilo, da se je na zadevo lahko kvalificirano pripravil. Po določbi prvega odstavka 409. člena ZPP mora v postopku zaradi sporov iz razmerij med starši in otroki sodišče otroku, ki je dopolnil 15 let, omogočiti, da kot stranka samostojno opravlja procesna dejanja. Mladoletna hči pravdnih strank M. M. je 15 let že dopolnila, vendar je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je vabilo na glavno obravnavo prejela dne 10.7.2002, pri čemer je bila pred tem tudi obveščena, da sme v postopku samostojno sodelovati. Ugotovitev o tem, ali je M. M. podpisala vročilnico z dne 10.7.2002, je dejanske narave in je nanjo revizijsko sodišče vezano.

Po določbi prvega odstavka 410. člena ZPP mora sodišče, kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok, otroka, ki je že dopolnil 10 let in je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. V navedeni zakonski določbi je predpisano, da mora biti to obvestilo opravljeno na primeren način, pri čemer je izvedba prepuščena tudi posredovanju centra za socialno delo. Iz podatkov spisa sledi, da je prav preko pristojnega centra za socialno delo ml. B. M. bil o svoji pravici, opisani v določbi 410. člena ZPP, obveščen.

V navedenem obsegu torej izpodbijani sodbi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni mogoče očitati, reviziji priložena izjava mladoletne hčerke pravdnih strank M. M. pa spada v okvir navajanja novih dejstev na revizijski stopnji, kar po določbi 372. člena ZPP ni dovoljeno.

Revizijske navedbe, ki izpodbijajo odločitev o dodelitvi obeh otrok materi tožnici, so skope. Trditev, da je toženec "že do sedaj skrbel za otroka", zaradi česar bi bilo treba odločiti, naj se dodelita njemu, so splošne narave in z argumenti nepodprte. Nasprotno, sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je v interesu obeh otrok, da se dodelita v vzgojo, varstvo in oskrbo materi. Iz poročila centra za socialno delo v Š. namreč izhaja, da je mati za oba otroka do sedaj skrbela v večini in da ima vse pogoje, da s tem nadaljuje še naprej.

Višino dosojene preživnine toženec izpodbija le v okviru revizijske trditve, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, zaradi česar naj bi ne mogel dokazovati svojih premoženjskih sposobnosti in premoženjskih sposobnosti tožnice pri ugotavljanju dejstev, odločilnih za presojo višine prispevkov. Ob pomanjkanju ustreznih revizijskih razlogov je zato revizijsko sodišče višino dosojene preživnine po določbi 371. člena ZPP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da so potrebe obeh otrok glede na njuno starost prišle do izraza, da je bila upoštevana višina otroškega dodatka, ki ga dobiva tožnica, in da je bilo upoštevano tudi dohodkovno razmerje med staršema, izraženo v odstotkih v korist toženca. Breme preživljanja mladoletnih otrok je zato pravilno porazdeljeno. Pri tem je ugotovljeno, da bo po plačilu preživnine za oba otroka (40.000 SIT mesečno) tožencu ostalo še dovolj denarja za lastno preživetje.

Toženec je revizijsko izpodbijal tudi stroškovni izrek sodbe sodišča druge stopnje. Vendar pa se odločitev sodišča o stroških postopka šteje za sklep, zaradi česar je treba dovoljenost revizije proti stoškovni odločitvi presojati v okviru določbe 384. člena ZPP.

Odločba o stroških pa ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, ker je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljaviti samostojno. Zato o reviziji v navedenem obsegu ni mogoče odločiti.