Jedro

Obstoj pooblastilnega razmerja v smislu 1. odstavka 133.člena je lahko izkazan na različne načine, med drugim tudi s konkludentnim ravnanjem pravne osebe. Sama vročitev pošiljke se izkazuje z vročilnico (1. odstavek 149. člena ZPP), ki je javna listina, za katero velja domneva resničnosti podatkov, ki jih izkazuje (1. odstavek 224. člena ZPP). Žig pravne osebe je nedvomno namenjen navzven za identifikacijo pravne osebe oziroma na konkludenten način izkazuje, da je oseba, ki razpolaga z žigom pravne osebe v smislu 1.odst.133.čl. ZPP pooblaščena za sprejem sodnih pošiljk.

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Iz tega logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopno sodišče, ne more uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep prvostopnega sodišča potrdita.

Tožena stranka sama krije pritožbene stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je prvostopno sodišče toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 52.511.105,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2001 do plačila in 1.114.200,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2001 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi zatrjuje bistvene kršitve postopka prvostopnega sodišča pri izdaji zamudne sodbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Z izpodbijanim sklepom z dne 6.11.2002 je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, s katerim bi toženi stranki dovolilo, da odgovor na tožbo vloži po izteku 15 dnevnega roka. Prvostopno sodišče je hkrati toženi stranki naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 480.000,00 SIT.

Tudi zoper navedeni sklep je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo in predlagala sodišču druge stopnje, da sklep spremeni tako, da bo predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje v celoti ugodilo oziroma, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi z obravnavanjem obeh pritožb pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je obe pritožbi obravnavalo ločeno glede na različen značaj odločb, ki jih tožena stranka z vloženima pritožbama izpodbija. Tako je pritožbeno sodišče tudi ločeno obravnavalo trditveno podlago, ki jo je tožena stranka zatrjevala v posameznih pritožbah.

Glede pritožbe zoper zamudno sodbo Tožena stranka v pritožbi očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev postopka (v smislu 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi izdalo zamudno sodbo kljub temu, da tožba ni bila pravilno vročena v odgovor toženi stranki. Trditve, ki jih tožena stranka s tem v zvezi postavlja, so naslednje: - tožba je bila na naslovu tožene stranke vročena v času odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke B.D.: - tožbo, naslovljeno na toženo stranko, je na sedežu tožene stranke prevzel in vročilnico podpisal A.D., sin zakonitega zastopnika tožene stranke; - prevzemnik pošiljke ni imel pooblastila za prevzem tovrstne pošiljke v imenu tožene stranke, hkrati pa tudi ni delavec tožene stranke.

Drugi odstavek 139. člena ZPP določa, da se subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Tožena stranka priznava, da je bila vročitev izvršena na sedežu tožene stranke. V skladu s 1. odstavkom 133. člena se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Obstoj pooblastilnega razmerja v smislu 1. odstavka 133.člena je lahko izkazan na različne načine, med drugim tudi s konkludentnim ravnanjem pravne osebe. Sama vročitev pošiljke se izkazuje z vročilnico (1. odstavek 149. člena ZPP), ki je javna listina, za katero velja domneva resničnosti podatkov, ki jih izkazuje (1. odstavek 224. člena ZPP). Iz vročilnice, na podlagi katere je bila tožba s prilogami in opozorilom na odgovor na tožbo vročena toženi stranki (v spisu priložena k list.št. 6) je razvidno, da je podpis prejemnika pošiljke opremljen z žigom tožene stranke. Žig pravne osebe je nedvomno namenjen navzven za identifikacijo pravne osebe oziroma na konkludenten način izkazuje, da je oseba, ki razpolaga z žigom pravne osebe v smislu 1.odst.133.čl. ZPP pooblaščena za sprejem sodnih pošiljk. Ob dejstvu, da je prevzemnik pošiljke na sedežu tožene stranke razpolagal z žigom tožene stranke, s katerim je potrdil podpis prevzemnika pošiljke na vročilnici, je tako nedvoumno sklepati na obstoj pooblastilnega razmerja med toženo stranko in prevzemnikom pošiljke. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na neobstoj tega razmerja zgolj s trditvami, da izrecno pooblastilo nikoli ni bilo izdano (kar naj bi dokazovala z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in podpisnika vročilnice). Po mnenju pritožbenega sodišča bi glede na dejstva, kot izhajajo iz vročilnice v spisu (podpis opremljen z žigom tožene stranke), tožena stranka morala vsaj zatrjevati (in predlagati ustrezne dokaze) zlorabo žiga tožene stranke. Dodatne trditve s tem v zvezi, ki jih je tožena stranka po vložitvi pritožbe zoper zamudno sodbo podajala tekom postopka za vrnitev v prejšnje stanje (trditev o uporabi žiga na izrecno zahteva poštnega delavca v pripravljalni vlogi z dne 22.10.2002) pri odločanju o pritožbi zoper zamudno sodbo pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Poslovanje gospodarske družbe mora biti organizirano tako, da preko zakonitega zastopnika ali pooblaščencev normalno poteka glede na namen ustanovitve gospodarske družbe. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da tožena stranka s pritožbenimi trditvami ni uspela omajati domneve, ki izhaja iz vročilnice kot javne listine, to je, da je bila vročitev izvršena pooblaščeni osebi tožene stranke v skladu s 1. odstavkom 133. člena ZPP. Tako ni izkazana v pritožbi zatrjevana kršitev pravdnega postopka v tem smislu. Pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Materialnopravno pa je pravilna tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi oziroma, da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali splošno znanimi dejstvi. Ob takšni oceni je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.čl ZPP).

Glede sklepa o vrnitvi v prejšnje stanje Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je napačno materialnopravno izhodišče prvostopnega sodišča, ki je utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje presojalo z vidika pravilnosti vročitve tožbe v odgovor toženi stranki. Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da sodišče na predlog stranke dovoli, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Iz tega logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopno sodišče,ne more uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot opravičljiv razlog zatrjuje, da je zamudila rok za odgovor na tožbo zato, ker je bil v času od 23.4.2001 do 16.5.2001 zakoniti zastopnik tožene stranke na službenem obisku pri poslovnem partnerju na Češkem. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na neskladnost navedb tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kjer se po eni strani sklicuje na opravičljivo zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo (ki je glede na gornjo obrazložitev predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje), po drugi strani pa se sklicuje na kršitve prvostopnega sodišča, zaradi katere, v kolikor bi bila podana, tožena stranka sploh ne bi bila v zamudi. Ker je o tem vprašanju pritožbeno sodišče odločilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbe zoper zamudno sodbo, je odločitev prvostopnega sodišča glede vrnitve v prejšnje stanje preizkušalo samo v okviru relevantnih navedb tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje glede upravičenega razloga za zamudo.

Tožena stranka je organizirana kot gospodarska družba, katere namen je opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu (1. odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD). Gospodarska družba mora imeti registriran tudi sedež, ki predstavlja kraj, kjer družba opravlja dejavnost ali kraj, kjer se pretežno vodijo njeni posli (30. člen ZGD). Poslovanje gospodarske družbe mora biti organizirano tako, da je vodenje poslov zagotovljeno preko zakonitih zastopnikov oziroma pooblaščencev kontinuirano, ne glede na morebitne začasne zadržke na strani zakonitih zastopnikov družbe. Odsotnost zakonitega zastopnika družbe iz kraja sedeža družbe zaradi bivanja v tujini zaradi poslovnih razlogov, nedvomno predstavlja predvidljiv dogodek, na katerega bi tožena stranka morala računati in v okviru potrebne skrbnosti, ki jo je potrebno pričakovati od gospodarskega subjekta, zagotoviti, da v času začasne odsotnosti edinega zakonitega zastopnika zagotovi preko ustreznega pooblaščenca normalno poslovanje družbe v tem obdobju. Glede na navedeno razlog, ki ga navaja tožena stranka, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo tožene stranke, s katerim bi lahko utemeljevala predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je pritožbeno sodišče ob uporabi pravilne uporabe materialnega prava pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča (2.tč.365.čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.