Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo določilo 31. člena ZKZ, po katerem se zakupna pogodba podaljša za prvotno dogovorjeno dobo, če jo nobena od strank ne odpove najmanj šest mesecev pred iztekom pogodbe. Ni namreč mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da je treba v predmetnem primeru uporabiti določbe ZOR o zakupu, saj ima o zakupu kmetijskih zemljišč ZKZ specialne določbe. Po izrecnem določilu 568. člena ZOR pa se določbe poglavja ZOR o zakupu ne uporabljajo za zakupe, ki so urejeni s posebnimi predpisi, prav zato pa v konkretnem primeru gre, ko gre za zakup kmetijskih zemljišč, ki je urejen v specialnem predpisu ZKZ.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Ig 2002/01031 z dne 13.3.2003 v njegovem še nepravnomočnem delu, torej v delu, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 341.256,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 161.170,00 SIT od 14.1.2000 do plačila in od zneska 180.086,50 SIT od 14.1.2000 do plačila in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna v roku 8-ih dni povrniti toženi v znesku 92.819,60 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je uporabilo za presojo primera določilo 31. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), saj bi moralo uporabljati tudi določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po 596. členu ZOR pa se najemna pogodba, sklenjena za določen čas, avtomatično podaljša za nedoločen čas, če najemnik še uporablja zemljišče in ga ne izroči najemodajalcu. Zato v konkretnem primeru najemna pogodba ni prenehala in bi bil toženec dolžan plačevati iztoževano najemnino. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila najemna pogodba sklenjena 28.2.1996 za čas enega leta, to je do 28.2.1997 nato pa se je obnovila za prvotno dobo, to je do 28.2.1998. Po 28.2.1998 pa se je najem molče podaljšal za nedoločen čas, ker zemljišče ni bilo vrnjeno. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v letu 1998 ni uporabljala zemljišča in da tožeča stranka za leto 1998 najemnine ni zaračunala je zmoten. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je izvedlo le dokaz z zaslišanjem ene stranke, in v nasprotju z načelom kontradiktornosti opustilo tudi zaslišanje druge stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je sicer spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev postopka, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati tudi v postopku o sporih majhne vrednosti. Kolikor tožeča stranka v svojih pritožbenih navedbah pobija ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, te navedbe niso upoštevne, glede na izrecno določilo 1. odst. 458. člena ZPP, po katerem se sme sodba, s katero je končan spor v postopku o sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na vprašanje, do kdaj je tožena stranka kot najemnik zemljišče še uporabljala. Pravilno pa je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo določilo 31. člena ZKZ, po katerem se zakupna pogodba podaljša za prvotno dogovorjeno dobo, če jo nobena od stranke ne odpove najmanj šest mesecev pred iztekom pogodbe. Ni namreč mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da je treba v predmetnem primeru uporabiti določbe ZOR o zakupu, saj ima o zakupu kmetijskih zemljišč ZKZ specialne določbe. Po izrecnem določilu 568. člena ZOR pa se določbe poglavja ZOR o zakupu ne uporabljajo za zakupe, ki so urejeni s posebnimi predpisi, prav zato pa v konkretnem primeru gre, ko gre za zakup kmetijskih zemljišč, ki je urejen v specialnem predpisu ZKZ. Sodišče prve stopnje je pri tem sicer pravilno razlagalo določilo 31. člena ZKZ in prišlo do utemeljenega zaključka, da se je pogodba o najemu kmetijskih zemljišč, sklenjena dne 28.2.1996 za eno leto, ki je iztekla dne 28.2.1997, podaljšala po omenjeni določbi še za eno leto. Ob ugotovitvah glede tega, da tožena stranka v letu 1998 zemljišča ni več uporabljala, na te ugotovitve pa je glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, pritožbeno sodišče vezano, pa seveda ni podlage za postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na plačilo najemnine iz sklenjene najemne pogodbe. Kar pa se tiče trditve tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je zaslišalo le eno stranko, pritožbeno sodišče le ugotavlja, da bi bilo celo v primeru, če bi šlo za zatrjevano kršitev, to treba šteti kot relativno kršitev postopka, ki pa je v postopku v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati v pritožbi. Sicer pa ravnanje sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z določilom 258. člena ZPP, po katerem sme sodišče prve stopnje, če se sodišče prepriča, da stranki oz. osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.