Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZIZ pri odločanju o utemeljenosti predloga za izvršbo sodišče presoja, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova ter ustreznost sredstev in predmetov izvršbe. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora se razveljavi, kolikor se odločitev o ugovoru nanaša na dovolitev izvršbe v skladu z 2., 3., 4. in 5. točko izvršilnega predloga, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje, da v tem obsegu vnovič odloči o ugovoru.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvršilnega naslova - sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 378/95 z dne 20.12.1999 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 19.4.2001, opr. št. Pdp 156/2000 dovolilo izvršbo proti dolžniku v korist upnika zaradi vrnitve na delo za čas od 14.4.1995 dalje, izplačila pripadajočih plač za to obdobje do vrnitve na delo, zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih plač, vpisa delovne dobe v delovno knjižico, plačila prispevkov iz naslova invalidskega, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja ter plačila stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem znaša glavnica iz naslova pripadajoče plače do 1.10.2001 19.800.322,20 SIT bruto (15.527.902,50 SIT neto), kar skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač za pretekli mesec pa do dne 26.10.2001 znaša 35.824.834,90 SIT.

Dolžnik je proti sklepu o izvršbi ugovarjal s trditvijo, da je obveznost po izvršilnem naslovu v celoti izpolnil. Sodišče prve stopnje je ugovor posredovalo pritožbenemu sodišču, to pa je z izpodbijanim sklepom ugovor zavrnilo in sklep o izvršbi potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar le v obsegu, kolikor je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo zaradi izplačila pripadajoče plače v izreku svojega sklepa pod točko 2, 3, 4 in 5 preko zneska glavnice, ki obsega nadomestilo plače, kot bi jo upnik prejemal na svojem delovnem mestu za čas od 14.4.1995 do sprejema na delo, opredeljeno v neto znesku, ugotovljenem po pravilno opravljenem obračunu plače v bruto znesku, vendar brez upoštevanja nadomestil za prevoz in prehrano ter po obračunanih prispevkih in davkih in kolikor je sodišče druge stopnje zavrnilo ugovor (pritožbo) dolžnika v navedenem obsegu in sklep o izvršbi v navedenem obsegu potrdilo. Pri tem očita odločitvi zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 387. člena ZPP), ker sta sodišči v izpodbijanem obsegu opustili preverjanje vsebinske utemeljenosti izvršilnega zahtevka in dovolili izvršbo preko veljavnega izvršilnega naslova iz prvega odstavka 17. člena v zvezi s prvim odstavkom 40. člena in s prvega odstavkom 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po določbi prvega odstavka 17. člena ZIZ namreč sodišče dovoli izvršbo le na podlagi izvršilnega naslova, pri čemer presoja, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje in dolžnikova obveznost iz izvršilnega naslova ter ustreznost sredstev in predmetov izvršbe. Na izvršilni naslov je v celoti vezano. Na obstoj in primernost izvršilnega naslova kot materialnih in procesnih predpostavk za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti. S tem, ko je bila izvršba dovoljena tudi zaradi izplačila nadomestil za prehrano in prevoz na delo, z upoštevanjem teh nadomestil v izračunu bruto plače in z opustitvijo upoštevanja nadaljnega obračuna in obveznosti odvedbe davščin in prispevkov, je bilo upnikovo upravičenje v neto znesku - glavnici iz naslova neizplačanih plač - priznano preko pravnomočno dosojenje dolžnikove obveznosti. Napake, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, ko je izdalo sklep o izvršbi, sodišče druge stopnje ni odpravilo ob odločanju o utemeljenosti ugovora. Zato je v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagano, naj se na podlagi prvega in drugega odstavka 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP izpodbijani sklep spremeni z dovolitvijo izvršbe le v neizpodbijanem obsegu, ali pa naj se ta v tem obsegu razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti stranki izvršilnega postopka nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). V tem primeru izvršilni naslov predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Delovnega sodišča v Mariboru z dne 20.12.1999, opr. št. Pd 378/95 (potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 19.4.2001, opr. št. Pdp 156/2000), s katero je med drugim dolžniku naloženo, da upniku obračuna in plača nadomestilo plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini, kot bi jo prejemal na svojem delovnem mestu, za čas od 16.3.1995 dalje do ponovnega sprejema na delo. V okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti (1. odstavek 391. člena ZPP) je presoja o utemeljenosti vložene zahteve omejena le na pravilnost in zakonitost odločitve o ugovoru proti sklepu o izvršbi, kolikor se ta nanaša na izvršbo zaradi izplačila pripadajoče plače (izrek sklepa o izvršbi pod točko 2, 3, 4 in 5). V skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZIZ pri odločanju o utemeljenosti predloga za izvršbo sodišče presoja, ali obstoji upnikovo materialno pravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova ter ustreznost sredstev in predmetov izvršbe. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izvršilni naslov dolžniku nalaga, da je dolžan upnika pozvati na delo in ga razporediti na prejšnje delovno mesto, pri čemer mu mora obračunati s plačilom davščin in prispevkov nadomestilo plače za ves čas prenehanja delovnega razmerja v višini, kot bi plačo prejemal na svojem delovnem mestu do ponovnega sprejema na delo. Vendar pa navedeno "nadomestilo" plače ne more zajemati izplačila nadomestil za prehrano in prevoz na delo. Prištevanje navedenih nadomestil v izračun bruto plače za čas, ko upnik ni delal, čeprav mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, nasprotuje izvršilnemu naslovu.

Obvelja tudi, da dolžnik ne sme opraviti izplačila iz naslova davkov in prispevkov na račun upnika, temveč na račun pristojnih organov, katerim se odvajajo davki in prispevki. Obračunani davki in prispevki so strošek plače, zaradi česar je upnik pri izplačilu plače deležen prejemka, ki je zmanjšan za odvedene davščine in prispevke.

Ob odločanju o utemeljenosti ugovora dolžnika proti sklepu o izvršbi sodišče druge stopnje ni uporabilo določb 17. in 44. člena ZIZ v njihovi materialnopravni in procesnopravni vsebini, zaradi česar je prišlo do odločitve o izvršbi preko okvirov izvršilnega naslova. Po določbi drugega odstavka 55. člena ZIZ je pri odločanju o ugovoru na takšne pomanjkljivosti treba paziti po uradni dolžnosti, čeprav ugovor v tej smeri ni obrazložen. Izvršbo je mogoče opraviti le v tistem okviru, ki sledi iz izvršilnega naslova. Pritožbeno sodišče je torej ravnalo nepravilno, ker je ugovor zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, čeprav bi moralo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 4. točko 358. člena ZPP (v povezavi s 15. členom ZIZ) odločiti o ugovoru le v obsegu, kakršen sledi iz izvršilnega naslova. Zaradi tega je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi in sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem obsegu razavljaviti z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje, da vnovič odlči o ugovoru - vendar le v izpodbijanem obsegu, torej zaradi določitve "nadomestila" plače brez upoštevanja stroškov prevoza in prehrane ter po odbitku prispevkov in davščin, ki jih mora dolžnik kot delodajalec odvesti pristojnim organom.