Jedro

Prvostopni organ je zato (ob prej navedenih nespornih okoliščinah) bistveno kršil določbe upravnega postopka (1. in 2. odstavek 229. člena ZUP), ko je tožničino vlogo z dne 4.10.2002 po izteku rokov iz 2. odstavka 229. člena ZUP obravnaval kot pritožbo, namesto da bi jo obravnaval kot predlog za obnovo postopka in ugotavljal procesne predpostavke za obnovo postopka. Utemeljena pa je tudi vrnitev zadeve prvostopnemu organu v ponovno odločanje, ker je v skladu z 2. odstavkom 266. člena ZUP za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen tisti upravni organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks, razen za tožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi AA (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), ki jo zastopa odvetnik BB, in odločbo Upravne enote A št... z dne 11. 11. 2002 odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje v smislu pripomb navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. S citirano prvostopno odločbo je navedeni prvostopni organ odločil, da se pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 14.9.2001 ugodi in citirana odločba odpravi ter zadeva pošlje v pristojno reševanje Upravni enoti B. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da vprašanje, kdo je lahko stranka v upravnem postopku, rešuje Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP) in pomeni za prvostopni upravni organ procesno predpostavko, ki mora biti izkazana, da se lahko o stvari meritorno odloča. V obravnavani zadevi bi tako po mnenju tožene stranke moral upravni organ prve stopnje preden se je spustil v meritorno obravnavo preveriti, ali je mogoče tožeči stranki priznati položaj stranke v konkretnem upravnem postopku. Nadalje tožena stranka navaja, da oseba, ki dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana možnost udeležbe, pa meni, da bi morala sodelovati, lahko vloži pritožbo le, dokler ni končan postopek za stranke, torej v 15. dneh od vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku. Vloga tožeče stranke je bila po ugotovitvi tožene stranke vložena po predpisanem 15 dnevnem roku, zato bi moral prvostopni organ to vlogo po vsebini obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Predlog za obnovo postopka je formalna vloga, zato mora tisti, ki obnovo predlaga, izkazati okoliščine, na katere opira svoj predlog, ter okoliščine, da je predlog podan v zakonitem roku, kot tudi da je upravičen predlagati obnovo (265. in 266. člen ZUP). Zato bi po mnenju tožene stranke v tem smislu moral prvostopni upravni organ preizkusiti vlogo tožeče stranke oziroma zahtevati njeno dopolnitev. Ker pa tega ni storil, je prvostopna odločba nezakonita in jo zato upravni organ druge stopnje odpravlja. Pri ponovnem odločanju bo moral v skladu z navodili tožene stranke prvostopni upravni organ odločiti, ali so podani zakoniti pogoji iz 9. točke 1. odstavka 260. člena ZUP za obnovo postopka. Nadalje pa še tožena stranka navaja, da v primeru, če prvostopni organ ugotovi, da tožeča stranka kot vložnica predloga za obnovo postopka ni stranka v postopku, spričo tega ne bo mogoče dovoliti obnove postopka, temveč bo moral predlog za obnovo postopka na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP s sklepom zavreči. Ker bo vse navedene pomanjkljivosti hitreje in bolj ekonomično odpravil upravni organ prve stopnje, je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 251. člena ZUP odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe kršila temeljne pravice po hitrem reševanju upravnih postopkov in po najnižjih stroških postopka. Z izpodbijano odločbo se po njenem mnenju neupravičeno zavlačuje postopek za ugotavljanje statusa zaščitene kmetije in s tem ovira druge sodne spore, na katere se ta odločba nanaša in pomeni bistveno dejstvo pri odločanju. Tako tožeča stranka meni, da prizadeta stranka ni izkazala nobenega pravnega interesa za nadaljevanje postopka, ker ni sprejela pisanja z odločbo prvostopnega organa, v katerem je odločal o tožničini pritožbi. Prizadeta stranka namreč ni želela sprejeti poštene pošiljke, kakor tudi ne njen pooblaščenec. Njen naslov je še vedno C, kjer pa že več kot 10 let ne prebiva. Po mnenju tožeče stranke mora oseba pravočasno spremeniti in podati svoj nov naslov stalnega bivališča, sicer podleže odgovornosti za navajanje neresničnih navedb glede njenega prebivanja. Pri tem predlaga, naj sodišče opravi poizvedbe o njenem naslovu na Krajevnem uradu D. Glede svojega pravnega interesa pa navaja, da je le-ta izkazan z izjavo volje in v sklepu o dedovanje po pokojnem BB, v katerem je izražena njena volja po prevzemu kmetije. Prav tako je njen pravni interes izkazan s sodnim postopkom za izdajo zemljiško knjižne listine na ime tožnice v pravdnem sporu, vodenem pri Okrožnem sodišču v B. Zaradi navedenih zadev tožnica izkazuje pravni interes za sodelovanje pri odločanju o ravnanju s kmetijo in njeno usodo, ker je tožnica edina, ki je z njenim pokojnim možem od leta 1974 in kasneje do leta 1993 na kmetiji delala in zanjo skrbela. Glede same kmetije pa tožeča stranka navaja, da je kmetija BB bila glede na obseg vedno zaščitena kmetija. Kmetija leži sedaj v dveh novo nastalih občinah z lastnima upravnima enotama, vendar se je kot taka vedno upoštevala in obravnavala kot celota. Pristojnost za obravnavo je glede na sedež stalnega prebivališča in glede na predhodne obravnave bila vedno pri Upravni enoti B. Tožeča stranka sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da kmetija izpolnjuje pogoje za status zaščitene kmetije v celotnem obsegu. Hkrati predlaga, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka AA na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ v zadevi določitve statusa zaščitene kmetije, za katero med strankami ni sporno, da je edina lastnica prizadeta stranka AA, ugodil pritožbi tožeče stranke in odpravil svojo pravnomočno odločbo št. ... z dne 14.9.2001, s katero je bilo ugotovljeno, da kmetija prizadete stranke, vpisana pri vl. št. 38 k.o. E, ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo po določbah 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 10/95 in 54/99, v nadaljevanju ZDKG).

Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka v upravnem postopku za izdajo zgoraj citirane odločbe ni sodelovala in ji citirana odločba tudi ni bila vročena. Prav tako je iz upravnih spisov razvidno, da je navedena odločba postala dne 3.10.2001 pravnomočna. Tožnica, ki je očitno kasneje izvedela za izdano odločbo, je dne 4.10.2002 zoper to odločbo vložila pritožbo.

Po določbi 1. odstavka 229. člena ZUP ima pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, v prvi vrsti stranka, ki je sodelovala v postopku oziroma ji je bila odločba vročena. Pritožbo pa lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, vendar v roku, ki je določen za stranko. Dalje je še v 2. odstavku istega člena določeno, da v primeru, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana.

Predmetna prvostopna odločba z dne 14.9.2001 je bila AA kot stranki v upravnem postopku vročena dne 18.9.2001, zato je 15 dnevni rok za pritožbo oziroma rok iz 2. odstavka 229. člena ZUP za zahtevo za vročitev odločbe, potekel dne 3.10.2001. Kot je razvidno iz podatkov upravnih spisov, je tožnica po svoji pooblaščenki pri prvostopnem organu dne 12.7.2002 podala zahtevo za vročitev prvostopne odločbe z dne 14.9.2001, kar je po izteku rokov iz 229. člena ZUP. Tožena stranka je zato utemeljeno ugotovila, da v obravnavani zadevi tožničine vloge, vložene dne 4.10.2002, ni mogoče obravnavati kot pritožbo, temveč kot predlog za obnovo postopka, v katerem je bila izdana sporna odločba z dne 14.9.2001. Prvostopni organ je zato (ob prej navedenih nespornih okoliščinah) bistveno kršil določbe upravnega postopka (1. in 2. odstavek 229. člena ZUP), ko je tožničino vlogo z dne 4.10.2002 po izteku rokov iz 2. odstavka 229. člena ZUP obravnaval kot pritožbo, namesto da bi jo obravnaval kot predlog za obnovo postopka in ugotavljal procesne predpostavke za obnovo postopka.

Tožena stranka je zato odločbo prvostopnega organa z dne 11.11.2002, s katero je pritožbi tožnice ugodil, na podlagi 251. člena ZUP utemeljeno odpravila. Utemeljena pa je tudi vrnitev zadeve prvostopnemu organu v ponovno odločanje, vendar ne iz razloga, ki ga navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi (zaradi hitrosti in ekonomičnosti postopka po 3. odstavku 251. člena ZUP), temveč zato, ker je v skladu z 2. odstavkom 266. člena ZUP za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen tisti upravni organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša. Iz navedenega razloga so neutemeljeni tožbeni ugovori, da tožena stranka z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu organu zavlačuje postopek oziroma krši načela hitrosti in ekonomičnosti upravnega postopka. Predmetna vloga tožnice je namreč naperjena zoper odločbo prvostopnega organa z dne 14.9.2001, ki jo je treba zaradi zgoraj navedenih razlogov obravnavati kot predlog za obnovo postopka, obravnava katerega je glede na določbo 2. odstavka 266. člena ZUP v pristojnosti prvostopnega organa.

Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na izkazovanje tožničinega pravnega interesa v postopku odločanja o statusu zaščitene kmetije, pa sodišče ugotavlja, da niso predmet odločanja v tem postopku. Z izpodbijano odločbo namreč prvostopna odločba ni bila odpravljena iz razloga, ker tožnica ni izkazala pravnega interesa, temveč zato, ker je prvostopni organ obravnaval tožničino vlogo kot pritožbo, namesto kot predlog za obnovo postopka. Presojo o tem, ali tožnica izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku odločanja o statusu zaščitene kmetije AA, bo zato v skladu z napotili tožene stranke opravil prvostopni organ, ko bo ugotavljal, ali so podani pogoji za obnovo upravnega postopka. Vsebinske ugovore, ki se nanašajo na odločitev o statusu zaščitene kmetije, pa bo lahko tožnica uveljavljala v obnovljenem postopku, kolikor bo prvostopni organ ugotovil, da so podane procesne predpostavke za obnovo postopka in bo obnovo dovolil. V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno tožbo kot neutemeljeno zavrniti v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

K 2. točki izreka.

Tožeča stranka je po vložitvi tožbe z vlogo dne 31. 3. 2004 sodišču predlagala, da jo oprosti plačila sodnih taks. K predlogu je v skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 48/90, 14/91, 38/96, 20/98, 35/98, 50/98-odločba US, 70/00, 46/01, 93/01, 16/02, 99/02-odl. US, 73/03-odl.US in 121/03, v nadaljevanju ZST) predložila listine o svojem premoženjskem stanju in sicer povzetek obračuna pokojninskih in invalidskih prejemkov izplačanih v obdobju od 1.1. do 31.12.2003, iz katerega izhaja, da je tožnica v navedenem obdobju prejela pokojnino in nadomestila v višini 405.060,00 SIT, potrdilo o šolanju z dne 11.9.2003 za CC in potrdilo o šolanju z dne 24.9.2003 za DD, odločbo o odmeri dohodnine za CC za leto 2002, iz katere izhaja, da je imenovani v letu 2002 iz naslova pokojnin in prejemkov študentov skupaj prejel 485.769,00 SIT in potrdilo Davčnega urada B, Izpostave B, z dne 31.3.2004, da ima tožnica poravnane vse davke in obveznosti pri davčnem uradu Maribor.

V skladu s 13. členom ZST sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Glede na prejemke tožeče stranke je sodišče ocenilo, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnica in njeni družinski člani, zato je ugodilo njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v delu, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

V skladu s 14. členom ZST pa oprostitev plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je nastala obveznost tega dne ali pozneje. Glede na citirano določbo ZST sodišče tožnice ni oprostilo plačila takse za tožbo, saj je navedena taksna obveznost nastala že ob njeni vložitvi, torej pred predlagano oprostitvijo plačila sodnih taks.