Jedro

Vrednotenje prejete odškodnine za zemljišče in lesno maso je v skladu s 1. odstavkom 44. člena ZDen, če je bilo oboje kot premoženje tudi podržavljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine ... z dne 14.6.1994, s katero je zavrnil njegovo zahtevo za vrnitev parc. št. 512, vl. št. 33, ker je ugotovil, da v obravnavanem primeru denacionalizacije po 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče uveljavljati. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bilo zemljišče parc. št. 512, vl. št. 33 razlaščeno vlagatelju zahteve J.N. s pravnomočno odločbo Oddelka za finance Okrajnega ljudskega odbora ... z dne 2.4.1962, na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957 (Ur. l.FLRJ, št. 12/57). Na podlagi odločbe Komisije za določanje odškodnine za razlaščena zemljišča Okrajnega ljudskega odbora ... z dne 24.5.1962 je bila za predmetno razlaščeno zemljišče izplačana odškodnina v skupnem znesku 41.035 tedanjih dinarjev. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni upravni organ svojo odločitev pravilno oprl na materialne določbe ZDen. Ni namreč pravne podlage za denacionalizacijo take nepremičnine, ki ni bila podržavljena po enem izmed predpisov, navedenih v 3. členu, oziroma na način iz 4. člena ZDen. Pritožnik ni upravičenec do denacionalizacije po 3. členu ZDen, ker zakon o razlastitvi iz leta 1957 ni naveden med predpisi, naštetimi v tem členu. Pritožnik tudi ni upravičenec po 4. členu ZDen, ker mu zemljišče ni bilo podržavljeno neodplačno. ZDen določa, da je za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen šteti tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, pa ta ni presegla 30 % njegove vrednosti (2. odstavek 90. člena). Tožnik je za razlaščeno zemljišče v letu 1962 prejel odškodnino, ki po izračunu, izdelanem v skladu z merili in kriteriji iz 44. člena ZDen, znaša 33,87% in tako presega 30% sedanje vrednosti predmetnega zemljišča. Skladno z 2. odstavkom 90. člena ZDen se šteje, da je bilo pritožniku navedeno zemljišče razlaščeno odplačno, zato pritožnik ni upravičenec do denacionalizacije po 4. členu ZDen. Tožena stranka še navaja, da pritožnik glede na to ne more zahtevati, da se mu razlaščeno zemljišče vrne v last in posest po 32. členu ZDen, saj mora biti tudi za vračanje zemljišč po tem členu izpolnjen pogoj, da je bilo zemljišče podržavljeno po predpisih, naštetih v 3. členu ali na način iz 4. člena ZDen.

Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je še vedno mnenja, da gre v navedenem primeru za napačno tolmačenje določb ZDen in s tem povezanega namena 4. člena ZDen. Namen te zakonske določbe je ravno v tem, da zajame kot upravičence do denacionalizacije vse tiste, ki jim je bilo premoženje odvzeto na podlagi zakona, ki ni naštet v 3. členu ZDen. 72. člen ZDen pa določa, da se odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona ne upoštevajo, razen če so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Ta člen se torej nanaša enakovredno na 3. in 4. člen in torej ne dela razlike. Zato je tudi 2. odstavek 90. člena ZDen treba uporabljati v povezavi z 72. členom ZDen. Tožeča stranka bi bila upravičena do vrnitve odvzetega premoženja s tem, da se ji odškodnina upošteva pri vrnitvi premoženja. Ali bi bil upravičen do toliko manjše vrednosti premoženja ali pa bi moral prejeto odškodnino vrniti in dobiti vrnjeno celotno odvzeto nepremičnino. V skladu z določbo 32. člena ZDen ima pravico do vrnitve nezazidanega stavbnega zemljišča, ki so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo ZDen, investitor pa na zemljišču do uveljavitve tega zakona ni začel z gradnjo, kar se je zgodilo ravno v konkretnem primeru. Glede na navedeno še vedno zahteva vrnitev zemljišča v last in posest in je pripravljen tudi vrniti odškodnino, podrejeno pa zahteva izplačilo za razliko do 100% izplačane odškodnine. Višina odškodnine tudi ni pravilno izračunana, ker se je kot odškodnina upoštevalo plačilo za les. Napačno se je za izračun uporabila Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Ur. l. RS, št. 24/92), saj ta sploh ne bi smela biti uporabljena. Izplačana odškodnina bi se morala primerjati s takratnimi cenami enakih ali podobnih zemljišč v tistem kraju.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče nima pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabo materialnih in procesnih predpisov v navedeni zadevi. Na podlagi pravilnih ugotovitev tožene stranke, ki imajo oporo v podatkih spisov, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno po Zakonu o razlastitvi (Ur. l. FLRJ, št. 12/57) in da je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje dobil odškodnino, ki presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja, je tudi pravilen zaključek, da tožnik ni upravičenec v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka je pravilno navedla razloge za ugotovitev, da tožnik ne more biti upravičenec po 3. členu ZDen niti po 4. členu ZDen. Po 2. odstavku 90. člena ZDen se v primerih iz 4. člena ZDen šteje za neodplačno tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, pa ta ni presegla 30% njegove vrednosti. Ker je bilo ugotovljeno, da vrednost izplačane odškodnine, ugotovljene v skladu s 44. členom ZDen, znaša 33,87%, torej več kot 30% njegove vrednosti, je pravilna ugotovitev tožene stranke, da premoženje ni bilo podržavljeno neodplačno. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno, v skladu s 1. odstavkom 44. člena ZDen upoštevala prejeto odškodnino za zemljišče in lesno maso, ker je bilo oboje kot premoženje tudi podržavljeno, vrednost podržavljenega premoženja pa se določa na podlagi 44. člena ZDen po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Ur. l. RS, št. 24/92), ki je bila uporabljena za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja, je res izdana na podlagi 5. odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja. Vendar je sodišče že večkrat izrazilo stališče, da ta odredba, ki ima po svoji vsebini značaj predpisa tehnične narave, omogoča le primerjavo prejete odškodnine za podržavljena kmetijska zemljišča s sedanjo vrednostjo teh istih zemljišč, ki so predmet denacionalizacije, in sicer pri ugotavljanju, ali prejeta odškodnina presega 30% vrednosti podržavljenih zemljišč. Sodišče meni, da je z uporabo navedenega akta možno zapolniti pravno praznino, ki je nastala s tem, da zakon tudi pri odškodnini za kmetijska zemljišča in gozdove ni posebej navedel uporabe navedene odredbe, ki dejansko določa le koeficient povečanja dejanskih cen nacionaliziranega premoženja in način uporabe teh koeficientov pri določanju denarne vrednosti v postopku denacionalizacije. Taka zapolnitev pravne praznine pa je po mnenju sodišča utemeljena, saj bi bil sicer onemogočen potek denacionalizacijskih postopkov. Uporaba navedenega predpisa je pri valorizaciji odškodnin, prejetih za kmetijska zemljišča in gozdove utemeljena tudi glede na dejstvo, da so bila tako podjetja kot tudi kmetijska zemljišča in gozdovi podržavljeni v obdobju enakih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih razmer, vse to podržavljeno premoženje pa je sedaj predmet ZDen, katerega temeljni cilj je, da se s popravljanjem krivic, ki jih ureja zakon ne sme delati novih. Zato bi način ugotavljanja vrednosti odškodnine v času podržavljenja po takratnih cenah oziroma prometni vrednosti, za kar se zavzema tožeča stranka, po mnenju sodišča pomenil drugačen način ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja, kot ga določa ZDen v 44. členu, za kar pa ni pravne podlage. Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo v času podržavljenja predmetno premoženje v naravi gozd, je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi se to moralo vrednotiti kot stavbno zemljišče. Podržavljeno premoženje se namreč vrednoti po stanju podržavljenja (1. odstavek 44. člena ZDen).

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).