Jedro

Tožena stranka je ravnala protipravno, ker je tožniku kot invalidu III. kategorije s pravico do dela v polovičnem delovnem času odredila nadurno delo. Zaradi njenega ravnanja je tožnik upravičen do odškodnine, če so podani tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti, ne pa, če je prejel plačilo za nadurno delo, ker v polovičnem delovnem času ni uspel opraviti svojega dela oziroma ker mu je s tem tožena stranka le povišala plačo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1 in 3 izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.650,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2009 dalje do plačila, v 15-ih dneh in pod izvršbo (1. točka izreka). V presežku za znesek 21.350,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti sorazmerni del stroškov postopka v znesku 824,83 EUR v 15-ih dneh po prejemu sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka in najprej navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo kot nesklepčno zavreči, kot je to predlagala že v odgovoru na tožbo. Napadena sodba nima jasnih razlogov glede protipravnega ravnanja in krivde. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova škode, ker naj bi mu jo povzročilo odrejanje nadur. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnik opravljal nadure, pri čemer sodba nima razlogov o izpovedih M.B., A.K., M.M., ki so skladno izpovedali, da se tožniku nadurno delo ni odrejalo. To predstavlja bistveno kršitev po določbah ZPP. Sodba ima tudi pomanjkljive razloge v zvezi s protipravnostjo nadur. Sodišče ni ugotovilo, koliko nadur naj bi tožnik opravil, sodba pa nima razlogov o tem, ali iz mnenja invalidske komisije z dne 27. 12. 2006 izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije in dejansko ne more opravljati nadur v obsegu, ki naj bi jih opravljal. Sodba tudi nima razlogov o izpovedbah prič in tožene stranke o tem, da je tožnik sam želel opravljati delo voznika. Upoštevati bi bi bilo potrebno tudi določila Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki določa, da ima delavec pravico odkloniti dela v primeru, da dela več kot polni delovni čas, če bi mu v skladu z mnenjem pooblaščenega zdravnika takšno delo poslabšalo zdravstveno stanje. Tožnik tega ni storil. Tožnik tudi ni povedal, da dela ne more opraviti v delovnem času štirih ur, oziroma da bi se komerkoli pritoževal glede nadur. Obstajala je njegova izpoved in izpoved priče M.P., ki je glede na izpovedbo tožnikov prijatelj in se je z njim pred zaslišanjem v tej zadevi posvetoval. Vsi ostali zaslišani so izpovedali, da se tožnik glede nadur ni nikoli oglasil pri njih. Sodba tudi nima razlogov glede vzročne zveze. Sodišče je prisodilo odškodnino na podlagi dejstva, da je izvedenec izpovedal, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja psihoorganske motnje, ki izvira že iz leta 2001, pri tem pa spregledalo, da tožeča stranka v trditveni podlagi dejansko sploh ne poda potrebnih trditev v zvezi z utrpljeno škodo, temveč smiselno v povezavi s priloženo medicinsko dokumentacijo izpostavlja tožnikovo duševno stanje po prenehanju delovnega razmerja. Iz izvedenskega mnenja tako ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med škodo, kot jo zatrjuje tožeča stranka in nadurami, ki jih je izvedenec sicer pavšalno povezal s poslabšanjem psihoorganske motnje. Napadena sodba tudi nima jasnih razlogov glede škode. Tožeča stranka je postavila zahtevek za odškodnino zaradi „nedopustnega in protizakonitega izvrševanja pravic“ v višini 5,00 EUR na delovni dan. Sodišče razloguje, da je prisodilo odškodnino za obdobje od 1. 2. 2007 do prenehanja delovnega razmerja (delovno razmerje je prenehalo 17. 9. 2009), česar ni pojasnilo in je tako razlogovanje povsem nejasno. Sodba tudi nima razlogov, za katero pravno priznano škodo je naslovno sodišče tožniku prisodilo odškodnino. Tožeča stranka je škodo v zvezi z zahtevkom 5,00 EUR na dan opredelila kot „nedopustno in protizakonito izvrševanje pravic“, kar ni pravno priznana škoda v smislu 179. člena OZ, sodišče pa je tožnikovo trditveno podlago v obrazložitvi sodbe korigiralo tako, da je razlogovalo, da je delo preko polnega delovnega časa „gotovo pravno priznana škoda“, pri čemer je preprosto naštelo vse oblike pravno priznane škode določene v 179. členu OZ in bralcu sodbe prepustilo, da si sam izbere eno izmed naštetih škod. Obrazložitev je nejasna, zaradi česar se napadena sodba ne more preizkusiti. Poleg tega je tožeča stranka postavila zahtevek 5,00 EUR na dan za posledice vseh ravnanj tožene stranke, ki jih je zatrjevala v tožbo. Za katere od teh ravnanj je sodišče prisodilo odškodnino, oziroma za katere ne, iz sodbe ni razvidno. Zmotno in nejasno je tudi razlogovanje glede odločitve o stroških postopka, saj Odvetniška zbornica nikoli ni tolmačila zakona tako, da bi bila ne glede na število narokov priznana le ena nagrada za narok. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožniku, da toženi stranki povrne vse povzročene stroške, oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo očitno absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba take pomanjkljivosti v zvezi z razlogi sodbe, da se je ne da preizkusiti.

Zmotno je sicer stališče pritožbe, da lahko delodajalec invalidu III. kategorije invalidnosti odreja nadurno delo, saj iz določbe 6. alinee 2. odstavka 145. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) izhaja, da delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi. Sodišče prve stopnje se sicer na to materialnopravno določbo ni sklicevalo, vendar je pravilno ugotovilo, da je odrejanje nadurnega dela delavcu invalidu III. kategorije invalidnosti protipravno. Pritožba pa pravilno opozarja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo tožniku odrejeno nadurno delo, ali pa je dobil plačane nadure zgolj iz razloga, ker v štiriurnem delovnem času ni uspel opraviti svojega dela, oziroma ali so s plačevanjem nadur delavcu le popravljali plačo. Tako bo potrebno v ponovnem postopku ugotoviti, ali je dejansko prišlo do protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče bo moralo tudi ugotoviti, v katerih mesecih je tožnik dejansko opravljal nadurno delo, saj je le za čas dejanskega opravljanja dela lahko upravičen do odškodnine, v kolikor bo sodišče ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik v tožbi ni opredelil kakšno pravno priznano škodo uveljavljala. Navedel je, da zahteva odškodnino v višini 5,00 EUR na dan zaradi nedopustnega in protizakonitega izvrševanja pravic. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja, da je sicer možno, da delodajalec z nezakonitim odrejanjem nadurnega dela poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja, zaradi česar je lahko tudi odškodninsko odgovoren za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. 184. člen ZDR določa, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. V navedeni določbi je torej podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca, pri čemer pa ZDR napotuje na pravila civilnega prava, to je določbe Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Ta v 131. členu določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago mora sodišče ugotavljati obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oziroma nedopustno, tožniku mora nastati pravno priznana škoda, podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter podana mora biti odgovornost tožene stranke za to škodo.

V ponovljenem postopku bo moralo tako sodišče najprej ugotoviti, ali je prišlo do protipravnega odrejanja nadurnega dela tožniku in ali je tožniku zaradi tega nastala pravno priznana škoda. Za razliko od premoženjske škode, se odškodnina za nepremoženjsko škodo priznava samo, če ji pravni red priznava pravno sankcijo. To pomeni, da lahko sodišče odškodnino prisodi samo za tisto nepremoženjsko škodo, ki je pravno priznana. Iz določbe 179. člena OZ izhajajo tri oblike priznanih nepremoženjskih škod in sicer pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine ter strah. Obveznost plačila odškodnine pa lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem oškodovanca. Tako je potrebno ob temeljni predpostavki odškodninske odgovornosti ugotoviti tudi obstoj pravno priznane škode ter vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo. 131. člen OZ določa pravilo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, iz česar sledi, da mora tožeča stranka, da bo z zahtevkom za povrnitev škode uspela, dokazati samo prve tri temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti, pri čemer se odgovornost za škodo, če gre za krivdo, kot četrta predpostavka v skladu s to določbo domneva. To pa pomeni, da je tožena stranka kot odgovorna oseba tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da ni ravnala niti naklepno niti z malomarnostjo, torej da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo mora sodišče uporabiti pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri presoji primerne odškodnine sodišče upošteva merila iz 1. odstavka 179. člena OZ (subjektivna merila: stopnja in trajanje bolečin ter strahu in druge okoliščine primera in dodatna merila) iz 2. odstavka 179. člena OZ (objektivna merila: pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom).

Glede na vse navedeno bo moralo tako sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej s tožnikom razčistiti, za katero škodo zahteva odškodnino in nato ugotoviti ali je bilo nadurno delo tožniku dejansko odrejeno ter ali je zaradi odreditve nadurnega dela tožniku nastala zatrjevana škoda in ali je ta škoda pravno priznana. Pri tem bo moralo razmejiti posledice, ki jih tožnik trpi zaradi nesreče pri delu in ostalih zdravstvenih težav in posledice, ki so nastale zaradi eventualnega nedopustnega ravnanja tožene stranke pri odrejanju nadurnega dela.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede ugoditvenega dela in odločitve o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, za kar je imelo podlago v določbi 355. ZPP.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj je le-ta odvisna od celotnega uspeha v postopku. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008), saj je pravilno določilo enotno nagrado za postopek, pri čemer se ne upošteva vsak posamezen pristop na sodišče, kot se to zmotno zavzema tožena stranka. Kot je bilo že navedeno, je odločitev o stroških postopka sodišče moralo razveljaviti zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari.