Jedro

Zahtevku za odmero in izplačilo nagrade in posebnih izdatkov zagovornika sodišče s posebnim sklepom ugodi le, če je s sodbo ali sklepom odločeno, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun. Tako bo sodišče odločilo, če bo izdalo sodbo, s katero se obtoženec oprosti obtožbe ali z njo obtožba zavrne, ali če bo izdalo sklep, s katerim se obtožnica zavrže (1. odstavek 96. člena ZKP). Če pa bo izreklo sodbo, s katero bo obdolženca spoznalo za krivega, bo tako odločilo le, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, pa bi bilo ogroženo obdolženčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v C. je s svojo sodbo z dne 15.6.1995, obsojenega L.V., kateremu je obtožnica državnega tožilca očitala dve kaznivi dejanji poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ), spoznalo za krivega le dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Izreklo mu je enotno kazen 6 mesecev zapora in odločilo tudi, da se obtoženec po 4. odstavku 95. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Po izreku navedene sodbe, zoper katero se upravičenci niso pritožili, je zagovornik obsojenca dne 2.8.1995 pri sodišču prve stopnje vložil predlog na odmero in izplačilo stroškov zagovora. V predlogu je prikazal, kolikšno nagrado in potrebne izdatke zagovornika bi obsojenec plačal, če bi zoper njega že od vsega začetka tekel postopek le zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in kolikšni tovrstni stroški so nastali zato, ker je postopek vse do izreka sodbe tekel zaradi dveh kaznivih dejanj poskusa umora po 1. odstavku 127. v zvezi z 22. členom KZ. Predlagal je, da mu sodišče razliko prikazanih stroškov prizna in izplača. Predsednik senata Okrožnega sodišča v C. je s sklepom z dne 5.9.1995, predlog obsojenčevega zagovornika zavrnil. Zagovornik se je zoper sklep pritožil, pritožbo pa naslovil na Višje sodišče v C. O pritožbi je odločal zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v C. in jo s sklepom z dne 3.10.1995, zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta sklep je zagovornik obsojenca dne 6.10.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da vrhovno sodišče napadeni sklep razveljavi in odloči, da naj o pritožbi zoper sklep predsednika senata odloči višje sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zagovornik navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa iz vsebine zahteve izhaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 6. in 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev naj bi bila podana zato, ker je o pritožbi zoper sklep predsednika senata okrožnega sodišča odločil zunajobravnavni senat tega sodišča in ne senat višjega sodišča. Pri tem se sklicuje na odločbo 1. odstavka 402. člena ZKP. Ta res določa, da o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje vendar le, če ni v ZKP določeno drugače. V 3. odstavku 93. člena ZKP pa je določeno, da, kadar se o stroških kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper ta sklep senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP. Ta senat je tako pristojen za odločanje o pritožbah, vloženih zoper vse posebne sklepe, s katerimi se odloči o stroških kazenskega postopka. Poseben sklep o stroških kazenskega postopka pa po določbi 2. odstavka 93. člena ZKP izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata. Ker pa je v 1. odstavku 93. člena ZKP določeno, da mora sodišče že v sodbi, če te ni, pa v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek, ali se zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške kazenskega postopka, bo preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata s posebnim sklepom iz 2. odstavka 93. člena ugodil zahtevku upravičenca ter odmeril in mu priznal še dodatne stroške le, če bo zahtevek vložil tisti, kateremu so taki stroški priznani s sodbo oziroma ustavitvenim sklepom. Če pa bo zahtevek oziroma predlog za odmero in izplačilo stroškov kazenskega postopka vložil tisti, kateremu taki stroški s sodbo niso prisojeni, bo predsednik senata izdal poseben sklep, s katerim bo tak predlog oziroma zahtevek zavrnil. O pritožbi zoper tak sklep pa bo glede na določbe 3. odstavka 93. člena ZKP odločal senat okrožnega sodišča iz 6. odstavka 25. člena ZKP. Zahtevku za odmero in izplačilo nagrade in posebnih izdatkov zagovornika bo sodišče s posebnim sklepom ugodilo le, če bo s sodbo ali sklepom odločeno, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun. Tako bo sodišče odločilo, če bo izdalo sodbo, s katero se obtoženec oprosti obtožbe ali z njo obtožba zavrne, ali če bo izdalo sklep, s katerim se obtožnica zavrže (1. odstavek 96. člena ZKP). Če pa bo izreklo sodbo s katero bo obdolženca spoznalo za krivega, pa bo tako odločilo le, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, pa bi bilo ogroženo obdolženčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. V sodbi, s katero je bil končan kazenski postopek v obravnavanem primeru, ni bilo odločeno, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika deloma ali v celoti obremenjujejo proračun. Zato je predsednik senata izdal sklep, s katerim je zavrnil predlog zagovornika za odmero in odplačilo dela teh stroškov. Ker je bilo o stroških kazenskega postopka odločeno s posebnim sklepom, je bil za odločanje o pritožbi zoper ta sklep pristojen senat okrožnega sodišča iz 6. odstavka 25. člena ZKP. Ni zato podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti pa tudi neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi kot član senata, ki je izdal izpodbijani sklep, sodeloval sodnik, ki je odločal v zadevi na prvi stopnji. Poseben sklep o stroških je izdal predsednik senata, okrožni sodnik A.P.. Ta sodnik, glede na določbe 5. točke 39. člena ZKP, ne bi smel sodelovati v senatu, ki je izdal izpodbijani sklep. Iz podatkov spisa pa izhaja, da navedeni sodnik v senatu tudi ni sodeloval. Ker tako nista podani bistveni kršitvi, zaradi katerih je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.