Jedro

Zakonodajalec je določil, da vožnja, izstopanje in vstopanje v avtobus predstavljajo potencialno večjo nevarnost in večji riziko za nastanek škode, zato je določil, da je za takšno škodo odgovoren tisti, ki to dejavnost opravlja in ima od nje korist, ne glede na krivdo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala pri izstopu iz avtobusa druge toženke, ki je bil zavarovan pri prvi toženki. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 80 %.

2. Zoper vmesno sodbo vlagata pritožbo obe toženi stranki.

3. Prva toženka uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Graja dokazno oceno sodišča o mestu tožničinega padca in ne sprejema ugotovitve, da je padla takoj ob izstopu iz avtobusa. To bi namreč opazil šofer, pa tudi potnik, ki je izstopal za tožnico. Posledično je zmoten zaključek sodišča o obstoju objektivne odgovornosti druge toženke. Do padca ni prišlo zaradi ravnanja druge toženke niti zaradi višje sile, temveč izključno zaradi ravnanja tožnice same. Zmoten je zaključek o količini prtljage, ki jo je imela s sabo. Te je bilo nedvomno več in je bila tožnica nanjo osredotočena. Zato je pri izstopanju ravnala z manjšo skrbnostjo, kot ravna povprečno skrben potnik, in bi moral biti njen soprispevek k nastanku škode bistveno večji. Če bi gledala pod noge, do poškodbe ne bi prišlo. Izstopanje iz mirujočega, na avtobusnem postajališču parkiranega avtobusa, ob običajni pazljivosti povprečno skrbnega potnika ne more predstavljati povečane nevarnosti za poškodbo in o objektivni odgovornosti tožene stranke na osnovi določb ZOZP ni mogoče govoriti.

4. Tudi druga toženka uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Meni, da bi sodišče moralo v okviru pogojev za razbremenitev odgovornosti ugotavljati, ali je prevoznik storil vse, kar bi storil skrben prevoznik, šele nato pa bi lahko odločalo o odgovornosti druge toženke. Sodišče obsega dolžnostnega ravnanja prevoznika ni ugotavljalo. Vozilo je bilo tehnično brezhibno in je izpolnjevalo vse tehnične zahteve za varno uporabo, bilo je parkirano na primerni razdalji od pločnika, v času nezgode je mirovalo, višina stopnic je bila enaka kot na vseh ostalih avtobusih. Padca tožnice ni povzročilo ne ravnanje druge toženke ne višja sila, temveč izključno ravnanje tožnice. Zgolj ugotovitev, da naj bi tožnica stopila v prazno, ne pojasni nastanka nezgode. Ker sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi s krivdo druge toženke, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Druga toženka je izrecno zatrjevala neobstoj vzročne zveze, o čemer sodišče nima razlogov. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi tožnica padla pri izstopu iz avtobusa. Tega ni potrdila niti tožnica, saj je na naroku nedvomno izpovedala, da fotografije ne prikazujejo kraja škodnega dogodka. Kasneje je z izdatno pomočjo pooblaščenke in sodišča mesto padca približala robniku, še vedno pa precej stran od samega roba pločnika. Izjavo je sicer še večkrat spreminjala, nikoli pa ni kot mesta padca pokazala same klančine oziroma pločnika. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbama prič K. G. in T. G. Priči sta bili dobro pripravljeni, poleg tega sta poslušali zaslišanje tožnice pred razpravno dvorano. Na mesto padca ne kažejo niti druge okoliščine, predvsem ne izvidi zdravnikov, kjer je le na kratko zabeležen kraj in način nastanka dogodka. Zaključek sodišča, da je tožnica izpovedovala konsistentno, je neutemeljen, saj je izpovedbo prilagajala potrebam postopka. Zmotna je ocena priče A., ki je izpovedal, da je zaustavil pol metra stran od roba pločnika, kasneje pa navedel, da je bil sprednji del avtobusa od pločnika oddaljen 0,9 do enega metra. To izhaja iz predložene fotografije, saj so bile razdalje tudi izmerjene. Ne gre za drugačno izpovedbo, saj je iz fotografij razvidno, da je robnik pločnika pred peronom št. 16 speljan v desni ovinek in je pretežni del avtobusa res parkiran bližje pločniku kot pa sprednji del vozila. Da tožnica ni padla pri izstopanju, izhaja iz izpovedbe A., ki padca tožnice ni opazil. Sodišče je kršilo določila postopka, ko ni zaslišalo priče Z. B. Druga toženka je bila seznanjena z identiteto omenjene priče, vendar pa ne z njenim prebivališčem, zato je bil njen dokazni predlog pravočasen. Napačna je tudi dokazna ocena glede predmetov, ki jih je tožnica nosila s seboj. Imela je veliko količino prtljage, pri čemer ni verjetno, da bi v manjšo ročno torbico in taško spravila vse, kar je potrebovala za več dni. Če bi tožnica pri izstopanju vse predmete držala v eni roki, bi se seveda v primeru padca ujela na prosto roko in preprečila nastale poškodbe. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je pri prispevku k nastali škodi potrebno upoštevati, da je padec v zvezi z izstopno podlago. Stopnica je bila nepoškodovana in normalne višine, zato sodba o tem nima razlogov. Avtobus je stal na cestišču poleg perona, kar pa ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ugotovitev sodišča, da je tožnica stopila na klančino, je v nasprotju z dejstvom, da sodišče točnega mesta zaustavljanja sploh ni ugotavljalo. Klančina je izvedena le na delu cestišča in ne sega do dela, kjer se je nahajal sprednji del avtobusa. Odločilnih dejstev v zvezi s krajem ustavljanja sodišče ni ugotavljalo, zaradi česar ni povsem jasno, kako je lahko odločilo o soprispevku tožnice.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi je za ugotovitev odgovornosti druge toženke (in posledično tudi prve toženke kot zavarovalnice) bistveno, ali držijo trditve tožnice, da se je poškodovala pri izstopu iz avtobusa druge toženke. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je v tem delu tožnici sledilo. Sodišče se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov, jih skrbno dokazno ocenilo (primerjaj 22. do 24. točko sodbe), pri tem pa upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Ker očividcev padca ni bilo (oziroma o njih ni trditev in v zvezi s tem podanih dokaznih predlogov), je sodišče tehtalo prepričljivost tožničine izpovedbe in izpovedbe šoferja A., ki pa je tožnico zaznal šele, ko je že ležala na tleh, samega padca pa ni videl. Sodišče je upoštevalo, da je tožnica, ki je bila ob nezgodi stara preko 70 let, skozi celoten postopek vztrajala, da je padla ob sestopu z avtobusa, kar je po nezgodi navedla kot razlog tudi pri obiskih zdravnikov (priloge A4, A6, A8) in v kontaktih s sorodniki. Zgolj dejstvo, da na fotografijah ni znala pokazati točnega mesta padca, na verodostojnost njene izpovedbe ne vpliva, sicer pa celo šofer ni mogel povsem natančno pojasniti, koliko stran od robnika je ustavil avtobus. Splošno znano je, da se človek ob padcu najprej osredotoči na zadobljene poškodbe, se poskuša čimprej pobrati in urediti ter poskrbeti za svoje stvari, nedvomno pa ne razmišlja o točni razdalji med izstopnimi vrati, robnikom pločnika in mestom padca. Pritožbena polemiziranja o neprepričljivi izpovedbi tožnice o kraju padca zato na sprejeto dokazno oceno ne vplivajo. Obe pritožbi skušata omajati tožničino izpovedbo s trditvijo, da bi padec ob izstopu iz avtobusa šofer nedvomno zaznal, pa ga ni. Vendar pa iz izpovedbe samega šoferja izhaja, da je moral spremljati izstope iz avtobusa tako pri sprednjih kot zadnjih vratih, nato se je moral prepričati, da kdo ni česa pozabil, ko je pričel zapirati sprednja vrata, pa je opazil tožnico, ležečo na tleh. Šofer torej ni ves čas spremljal le sprednjih vrat, zato je povsem mogoče, da je tožničin padec tudi spregledal ter zgolj dejstvo, da je v tistem trenutku ni videl, ne pomeni, da padca pri izstopu ni bilo. Druga toženka skuša izpodbiti verodostojnost dokazne ocene sodišča tudi z očitkom o pristranosti prič T. G. in K. G. Gre za sorodnika tožnice, ki sta o padcu lahko izpovedala le tisto, kar jima je povedala tožnica. Ne gre torej za glavni dokaz, na katerega bi sodišče oprlo odločitev, zato tudi njuna morebitna zainteresiranost v postopku za odločitev v korist tožnice na dokazno oceno sodišča o tem, da je do padca prišlo pri izstopu iz avtobusa, ne vpliva. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve zaslišanja priče Z. B. Dokazni predlog z njegovim zaslišanjem je bil prepozen, pa tudi sicer ne gre za očividca in njegovo zaslišanje k razjasnitvi dejanskih okoliščin ne bi pripomoglo.

7. Določbe Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPPCP-1) določajo objektivno odgovornost prevoznika za škodo, ki nastane zaradi potnikove smrti, okvare zdravja ali poškodbe (12. člen ZPPCP-1). Za to škodo je prevoznik odgovoren, če nastane med tem, ko je potnik v vozilu, med prevozom, ali ko vstopa ali izstopa iz vozila (11. člen ZPPCP-1). Objektivne odgovornosti se lahko prevoznik razbremeni, če dokaže, da je bila škoda povzročena z dejanjem potnika ali iz zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (12. člen ZPPCP-1). Zakonodajalec je torej določil, da vožnja, izstopanje in vstopanje v avtobus predstavljajo potencialno večjo nevarnost in večji riziko za nastanek škode, zato je določil, da je za takšno škodo odgovoren tisti, ki to dejavnost opravlja in ima od nje korist, ne glede na krivdo. Nerelevantne so tako pritožbene navedbe, da je bilo ravnanje prevoznika skladno s predpisi, običajno prakso in zadosti skrbno. Tudi vzročna zveza se pri objektivni odgovornosti domneva, na tožencih pa je dokazno breme, da je škoda nastala zaradi zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali je bila povzročena z dejanjem potnika. Zunanjega vzroka za nastalo škodo toženca nista zatrjevala, trdila pa sta, da je tožnica pri izstopu pri sebi imela večjo količino ročne prtljage. Vendar pa to dejstvo, ki nedvomno vpliva na pozornost potnika pri izstopu iz avtobusa, po oceni pritožbenega sodišča lahko predstavlja zgolj soprispevek tožnice k nastali škodi, ne pomeni pa izključnega vzroka za nastanek škode, ki bi toženca lahko razbremenil objektivne odgovornosti. Pri tem niti ni pomembno, ali je tožnica imela zgolj en nagelj ali šopek več rož, niti ali je poleg ročne torbe imela še cekar ali pa dodatno torbo. Prtljaga, ki jo je preložila v eno roko, da se je z drugo prijela za ročaj, ji je nedvomno zastirala preglednost ob izstopu in s tem zmanjšala njeno pozornost glede izstopne podlage. Ker je tožnica videla, da je avtobus ustavil na neobičajnem mestu (namesto na peronu ob robu cestišča v neposredni bližini), bi morala izstopu posvetiti več pozornosti. Njen soprispevek k nastali škodi pa kljub vsemu ne presega 20 %, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 153. člena OZ).

8. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo, ko bo znan celoten uspeh strank v postopku.