Up-244/04

25. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. maja 2004

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 426/2003 z dne 16. 12. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. I 1317/97 z dne 30. 9. 2003 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev sklepa Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 426/2003 z dne 16. 12. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. I 1317/97 z dne 30. 9. 2003

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku je sodišče zavrnilo pritožničin predlog za odlog izvršbe, ker je ocenilo, da pritožnica ni uspela izkazati nastanka nenadomestljive škode. Višje sodišče je potrdilo sklep sodišča prve stopnje in v obrazložitvi navedlo, da se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje, da pritožnica ni uspela izkazati nenadomestljive škode. Navedbe, s katerimi je pritožnica zatrjevala nastanek nenadomestljive škode, je ocenilo kot pavšalne.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da je Višje sodišče s svojo razlago določbe prvega odstavka 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) in uporabo kriterija nenadomestljive škode poseglo v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in kršilo tudi 69. člen Ustave. Pritožnica meni, da je v primeru, ko tretji verjetno izkaže lastninsko pravico na predmetu izvršbe, zadoščeno pogoju iz prvega odstavka 73. člena ZIZ. Drugačna razlaga te določbe bi po mnenju pritožnice pomenila tudi odrekanje učinkovitega pravnega sredstva, ker je predlog za odlog izvršbe edino pravno sredstvo, ki ga ima tretji na voljo za varstvo svoje lastninske pravice. Izpodbijanemu sklepu očita tudi kršitev pravice so enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi bil samovoljen v delu, v katerem sodišče zaključuje, da že dejstvo, da dolžnik uporablja predmete v skupnem gospodinjstvu, opravičuje njihov rubež. Pritožnica Ustavnemu sodišču tudi predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvršitev sklepov sodišč prve in druge stopnje. Zatrjuje, da ji bo sicer nastala nenadomestljiva škoda, ker je upokojenka z minimalno pokojnino, nakupa novih predmetov, pa si ne more privoščiti. Poleg tega so ti predmeti nujno potrebni za vsakodnevno preživljanje njene družine.

B.

3.Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

4.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive posledice. Ustavno sodišče ocenjuje, da je pritožnica s svojimi navedbami in prilogami k ustavni pritožbi izkazala nastanek težko popravljivih škodljivih posledic, ki utemeljujejo zadržanje izvršitve izpodbijanih sklepov. V primeru izvršitve izpodbijanih sklepov in posledično prodaje zarubljenih stvari, bi pritožnica izgubila lastninsko pravico na teh stvareh, morebitna pozitivna rešitev njene ustavne pritožbe, pa ne bi več mogla vzpostaviti prejšnjega lastninskega stanja in bi s tem izgubila svoj namen. Za upnika pa to pomeni le odlog izvršbe. Z vročitvijo tega sklepa izvršilnemu sodišču bo onemogočeno nadaljevanje izvršilnega postopka do končne odločitve Ustavnega sodišča.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

2. 3. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 2. marca 2006

odločilo:

1.Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 426/2003 z dne 16. 12. 2003 in sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. I 1317/97 z dne 30. 9. 2003 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku, v katerem je dolžnik njen sin, je ustavna pritožnica vložila ugovor tretjega in predlog za odlog izvršbe. Zatrjevala je, da zarubljeni predmeti niso bili niti v lasti niti v posesti dolžnika, da sta lastnika ona in njen mož, ter da bi jima z njihovo prodajo nastala nenadomestljiva škoda. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje njen predlog za odlog izvršbe zavrnilo, ker je ocenilo, da ni uspela izkazati nastanka nenadomestljive škode, ki bi nastala s prodajo zarubljenih stvari, drugih tehtnih razlogov za odlog izvršbe pa naj ne bi navajala. Višje sodišče je potrdilo sklep sodišča prve stopnje in v obrazložitvi navedlo, da se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje, da pritožnica ni uspela izkazati nenadomestljive škode. Navedbe, s katerimi je pritožnica utemeljevala nastanek nenadomestljive škode, je ocenilo kot pavšalne, na njeno zatrjevanje, da zarubljene stvari niso bile niti v posesti niti v lasti dolžnika, pa je odgovorilo, da je izvršitelj utemeljeno predvideval, da dolžnik stanuje na naslovu, kjer je bil opravljen rubež, ter da uporablja zarubljene predmete.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da je Višje sodišče s svojo razlago določbe prvega odstavka 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) in uporabo kriterija nenadomestljive škode poseglo v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in kršilo tudi 69. člen Ustave. Pritožnica meni, da je v primeru, ko tretji verjetno izkaže lastninsko pravico na predmetu izvršbe, zadoščeno pogoju iz prvega odstavka 73. člena ZIZ. Drugačna razlaga te določbe bi po mnenju pritožnice pomenila tudi odrekanje učinkovitega pravnega sredstva, ker je predlog za odlog izvršbe edino pravno sredstvo, ki ga ima tretji na voljo za varstvo svoje lastninske pravice. Izpodbijanemu sklepu očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi bil samovoljen v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da že dejstvo, da dolžnik uporablja predmete v skupnem gospodinjstvu, upravičuje njihov rubež.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo na seji dne 25. 5. 2004 sprejel v obravnavo in do končne odločitve zadržal izvršitev izpodbijanih sklepov. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Kopru, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa dolžniku in upniku v izvršilnem postopku, vendar na ustavno pritožbo ni nihče odgovoril.

B.

4.Izpodbijana sklepa sodišč temeljita na ugotovitvi, da pritožnica ni uspela izkazati, da bi ji z izvršbo nastala nenadomestljiva škoda v smislu prvega odstavka 73. člena ZIZ, ter na stališču, da zgolj izkaz obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo (ne glede na stopnjo verjetnosti izkaza), ne more zadostovati za ugoditev predlogu za odlog izvršbe. Pritožničinih navedb v izvršilnem postopku, da ima na predmetih izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, zato sploh nista šteli za pravno odločilne. Višje sodišče se je v obrazložitvi svojega sklepa sicer dotaknilo vprašanja prebivališča dolžnika, vendar se je zgolj pavšalno opredelilo do vprašanja upravičenosti ravnanja izvršitelja pri opravi rubeža, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem obstoja pritožničinih pravic na zarubljenih stvareh.

5.Stališče, da je za ugoditev predlogu tretjega za odlog izvršbe vedno nujen izkaz nastanka nenadomestljive škode, izhaja iz določbe prvega odstavka 73. člena ZIZ, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v povezavi z veljavno ureditvijo ugovora tretjega v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker nesorazmerno posega v pravico tretjega do varstva njegovih pravic v izvršilnem postopku (odločba št. U-I-110/03 in Up-631/03 z dne 24. 3. 2005, Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 2). Ustavno sodišče se glede razlogov za ugotovljeno neskladje z Ustavo v celoti sklicuje na navedeno odločbo.

6.Odločitvi sodišč v obravnavanem primeru, ki temeljita na neustavni določbi, sta neustavni iz istih razlogov in kršita pritožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva. Ustavno sodišče je zato izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijana sklepa zaradi ugotovljene kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 17/06 – ZIZ-C) je bila določba 73. člena ZIZ, ki ureja pogoje za odlog izvršbe na predlog tretjega, spremenjena. Pri novem odločanju o utemeljenosti pritožničinega predloga za odlog izvršbe bo moralo sodišče odločiti v skladu s spremenjeno določbo ZIZ.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj