Jedro

V primeru, ko delodajalec za delavko-invalidko nima drugega ustreznega dela, na katero bi razporedil delavko v skladu z odločbo ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti in zagotovitvi drugega ustreznega dela, ji mora v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu (1. odst. 140. čl. ZPIZ), ne more pa zaradi tega z začasno odredbo zahtevati zadržanje izvršitve odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Izrek sklepa sodišča prve stopnje pa se delno spremeni tako, da se iz izreka izpustijo besede: "in da tožnici M.P. v tem obdobju pripadajo vse pravice in ugodnosti, kot gredo osebam za čas bolezenske odsotnosti z dela, upoštevaje priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom".

Doda se odstavek, ki se glasi: "Predlog za izdajo začasne odredbe se v delu, ki se nanaša na priznanje pravic in ugodnosti M.P., kot gredo osebam za čas bolezenske odsotnosti z dela, upoštevaje priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, zavrže." V nespremenjenem delu se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se zavrne predlog tožeče stranke F.S. in M.P. za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočnosti sodne odločitve zadrži izvršitev odločbe tožene stranke ZPIZ Slovenije, št. I-5.026.300, z dne 22.3.1999 in da se tožnici M.P. v tem obdobju priznajo vse pravice in ugodnosti, kot gredo osebam za čas bolezenske odsotnosti z dela, upoštevaje priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom.

Zoper sklep se pritožujeta tožnik ter M.P., oba po pooblaščenem odvetniku, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Kot prvo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v spisu toženca, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje, njegova drugostopenjska odločba z dne 22.3.1999, št. I-5.026.300, katere vsebino je prvostopenjsko sodišče povzelo v zadnjem odstavku obrazložitve na strani 2 izpodbijanega sklepa, zato jo pritožbeno sodišče ne navaja znova. Iz zadnje strani odločbe izhaja, da je bila med drugim poslana tudi tožniku in M.P.. Dejstvo, da je odločbo prejela, posredno izhaja tudi iz navedb tožnika in M.P. v razdelku III vloge obeh, imenovane "Dopolnitev tožbe in predlog za izdajo začasne odredbe", z dne 19.5.1999, vložene v spisu sodišča prve stopnje za tožbo. Po določbi 3. odst. 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98) lahko zavarovanec sodno varstvo uveljavi v roku 30 dni od prejema odločbe, izdane na drugi stopnji. Tudi 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94) določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe od vročitve dokončne odločbe.

Kot izhaja iz dosedanjega stanja in podatkov v spisu sodišča prve stopnje, je v navedenem roku vložil tožbo samo tožnik po pooblaščenem odvetniku (pooblastilo v prilogah spisa prvostopenjskega sodišča pod A/1 z dne 21.4.1999). Šele v že navedeni vlogi z dne 19.5.1999, vloženi po istem odvetniku, je kot tožnica navedena tudi M.P., ki je istega odvetnika pooblastila za zastopanje s pooblastilom z datumom 15.5.1999 (priloga A/2). Ker po dosedanjih podatkih torej M.P. ni vložila tožbe zoper že navedeno dokončno odločbo toženca, jo je glede na opisano stanje zadeve možno po mnenju pritožbenega sodišča smatrati kot stransko intervenientko na strani tožnika, ne pa kot tožnico.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je zaključilo prvostopenjsko sodišče, da ni podana nobena od predpostavk, določenih v 19. členu ZDSS za izdajo začasne odredbe.

Samovoljno ravnanje v smislu 19. člena ZDSS je samo takšno dejanje, ki pomeni očitno protipravno ravnanje, kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, česar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča v ravnanju toženca ni zaslediti. S tožbo izpodbijana dokončna odločba toženca je izdana ob upoštevanju določb ZPIZ-a, ki so navedene tudi v njeni obrazložitvi. Iz navedb v tožbi, v vlogi, imenovani "dopolnitev tožbe in predlog za izdajo začasne odredbe", kot tudi v pritožbi, izhaja, da je bistveno, da tožnik ne razpolaga z drugim ustreznim delom za stransko intervenientko, katerih pogoje je določil toženec v izreku pod točko II izpodbijane odločbe. Po odločbi 2. odst. 268. člena ZPIZ-a se med drugim tudi odločba, s katero je priznana pravica do prerazporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku, kar že navedena odločba toženca je. Glede na določbo 2. odst. 138. člena zakona jo je dolžan izvršiti tožnik. Ta je po določbi 1. odst. 139. člena zakona dolžan stransko intervenientko obdržati na delu in jo razporediti na drugo ustrezno delo oz. ji zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom na drugem ustreznem delu. Če pa zaradi narave njegove dejavnosti in glede na preostalo delovno zmožnost stranske intervenientke pri njej ni dela, na katerega bi jo bilo mogoče razporediti, ji mora v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu (1. odst. 140. člena zakona).

Za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo oz. zaposltiev na drugem ustreznem delu pa ima tudi delovni invalid II. kategorije invalidnosti po določbi 1. odst. 123. člena zakona pravico do nadomestila plače pod pogojem iz 2. odstavka iste zakonske določbe.

Zaradi obrazloženega nima podlage pritožbena trditev, da bo morala stranska intervenientka, v kolikor ne bo ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe, "z berglami pasti po enem od številnih stopnišč, se spotakniti ob kakšnem podboju, itd.", s čimer skuša pritožba utemeljiti nevarnost nenadomestljive škode. Glede na obrazloženo tudi ni toženec tožnika v ničemer zavezal, da bi stransko intervenientko zaposlil v gostilni, kar pravtako navaja pritožba. Pri nevarnosti nenadomestljive škode pritožbeno sodišče še povdarja, da mora ta izvirati neposredno iz odločitve toženca, kar pa v obravnavanem primeru zaradi vsega obrazloženega ni izkazano. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno povdarilo, da v kolikor tožnik za stransko intervenientko nima drugega ustreznega dela, ZPIZ ureja pravice, ki jih imajo delovni invalidi, katerim ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela in ki jih je pritožbeno sodišče podrobneje navedlo.

Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker pa je glede na določbo 2. odst. 365. člena v zvezi s 381. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-35/91), ki se na podlagi zakona uporablja v R Sloveniji in glede na določbo 1. odst. 14. člena ZDSS tudi v postopku pred temi sodišči, dolžno paziti po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo prava in posledično na vprašanje, ali so podane procesne predpostavke za celotno predlagano začasno odredbo, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča. Iz 2. odstavka predlagane začasne odredbe in iz ostalih navedb tako v tožbi, kot v vlogi z dne 19.5.1999 izhaja, da želita tožnik in stranska intervenientka v tem sporu s predlagano začasno odredbo doseči tudi, da bi se stranski intervenientki za čas, ko je po dokončni odločbi toženca zmožna za drugo ustrezno delo z v odločbi navedenimi pogoji, s polovico polnega delovnega časa, torej za ta čas priznale vse pravice in ugodnosti, kot gredo osebam za čas bolezenske odsotnosti z dela. Bolezenska odsotnost z dela pa je začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni ter pravice, postopke in pristojne organe za odločanje o tem določata Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 9/92-29/98) ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS, št. 79/94-3/98). Gre torej za pravico iz zdravstvenega zavarovanja, ne pa za pravico iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Toženec ni pristojen za odločanje o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja in v obravnavanem predhodnem postopku o njih tudi ni odločil, pač pa so pristojni za odločanje o teh pravicah organi, določeni v že navedenem zakonu ter pravilih. Zaradi obrazloženega ter ker je tožba vložena zoper že navedeno dokončno toženčevo odločbo, ne pa zoper odločbo organa, pristojnega za odločanje o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, za vsebinsko odločanje o že navedenem delu predlagane začasne odredbe ni podana procesna predpostavka, določena v 30. členu ZDSS. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče navedeni del predlagane začasne odredbe zavreči, ne pa ga zavrniti, torej o njem odločiti po vsebini.