Jedro

Pogoji za utemeljen odstop od pogodbe bi bili podani šele, ko bi tožeča stranka trdila in izkazala, da je svoj del sodelovalne dolžnosti izpolnila, tožena stranka pa svoje izpolnitve ni opravila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s popravnim sklepom) spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99531/2015 z dne 27. 8. 2015 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrne, tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99531/2015 z dne 27. 8. 2015 ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka sodbe), ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 1.360,13 EUR (II. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 497,98 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka odločbe).

S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje III. točko izreka sodbe popravilo tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Glede na obširna pritožbena pojasnila višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, višje sodišče pritožbenih trditev, ki izpodbijajo dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje, ni upoštevalo in se do njih ne bo opredeljevalo.

7. V postopku ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, so naslednja: pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka v lokalu tožeče stranke izdelala stensko poslikavo, za kar je tožeča stranka od dogovorjenih 2.720,26 EUR toženi stranki že plačala 1.360,13 EUR. Po delnem plačilu tožena stranka ni opravila nobenih del. Rok za izvedbo ni bil določen, tožeča stranka pa je v elektronskem sporočilu z dne 19. 7. 2013 toženi stranki postavila dodaten rok za dokončanje del, in sicer do dne 21. 7. 2013. Nesporno je, da tožena stranka še do danes ni pričela izvajati storitve.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je tožena stranka trdila, da z delom ni mogla začeti, ker ji M. M. ni dostavil oblikovalskega dela v elektronski obliki, medtem ko je tožeča stranka trdila, da je sodelovanje z M. prekinila, ker se ta ni strinjal z njenimi idejami. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni navedla, da je bilo dogovorjeno, kaj vse mora tožeča stranka dostaviti, da lahko prične in dokonča dela, niti ni izkazala, da bi po sklenitvi posla tožečo stranko zaprosila za zatrjevano elektronsko podlago in zaključilo, da bi tožena stranka, če bi ravnala v skladu s skrbnostjo, že tekom izvajanja tožečo stranko opozorila, kaj potrebuje za izvedbo dela, oziroma bi se o tem dogovorila že ob sklenitvi dogovora.

9. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da pogodba med strankama še vedno velja in pri tem uveljavlja, da je v svojih vlogah (z dne 1. 12. 2015 in 5. 1. 2016) jasno izrazila, da je pogoj za izvedbo njene storitve tožničina pridobitev dizajnerske rešitve (elektronske podlage, o kateri piše sodišče prve stopnje) in je v zvezi s tem predložila tudi listinske dokaze, sodišče prve stopnje pa se do tega argumenta, ki je ključen za razumevanje zadeve, ni opredelilo, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka.

10. Iz vlog tožene stranke izhaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da je tožeča stranka pri toženi stranki naročila tisk in montažo stenske poslikave, ki jo bo tožena stranka izvedla po tem, ko ji bo tožeča stranka zagotovila t. i. oblikovanje oz. dizajn (prim. ugovor tožene stranke zoper sklep o izvršbi, red. št. 3, list. št. 7 spisa). V skladu z naročilom je tožena stranka nabavila material in opravila več podpornih storitev (tehnični ogledi, meritve), v vsem tem času pa tožeča stranka toženi stranki še vedno ni zagotovila oblikovanja, da bi tožena stranka lahko dokončala svojo storitev, zato čaka, da tožeča stranka izpolni svoj del dogovora, ki je še vedno v veljavi. Tožena stranka je torej uveljavljala, da je izpolnitev predhodno tudi na tožeči stranki in je to tudi pogoj, da tožena stranka lahko dokonča naročeno. Enako izhaja tudi iz obeh vlog, na kateri se tožena stranka sklicuje v pritožbi in v katerih je nadalje navedla še, da je tožeča stranka zaupala dizajn M. M., ta pa dizajna ni dostavil v elektronski obliki oziroma v ustrezni datoteki. Brez te pa tožena stranka ne more opraviti svojega dela.

11. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Sodišče prve stopnje se do zgornjih trditev tožene stranke ni opredelilo, pa bi se moralo, najprej zato, da tožena stranka, tudi če njenemu zahtevku oz. ugovoru ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih je obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni preprosto prezrlo.(1) Zato je podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstva v zvezi s sodelovalno dolžnostjo tožeče stranke že pri izvedbi posla pa so nadalje po stališču višjega sodišča tudi pravno relevantna za odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vplivajo namreč na pravilno uporabo materialnopravnih določb Obligacijskega zakonika (OZ) o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve.

12. Višje sodišče je, skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s šesto alineo 358. člena ZPP, ugotovljeno kršitev določb pravdnega postopka lahko odpravilo samo in je zgornje procesno gradivo, torej trditve pravdnih strank glede pogoja za opravo posla tožene stranke, vključilo v svojo odločbo, že izvedene dokaze pa ocenilo tudi z vidika zgornjega ugovora tožene stranke. Pri tem je ocenilo, da za odločitev pritožbena obravnava ni potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP).

13. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je ta komunicirala z M. M. in izbrala sliko. Vendar so njene trditve tudi protislovne, najprej je namreč trdila, da jo je tožena stranka napotila nanj, v naslednji pripravljalni vlogi pa, da je M. M. predhodno pooblastila, ker pa ta s tožečo stranko ni želel več delati, se je obrnila na toženo stranko. Višje sodišče pa kot bistveno pri tem ugotavlja, da tožeča stranka trditev, da je dostava dizajna v elektronski obliki pogoj za izdelavo stenske tapete, ni nikoli prerekala, prav tako ne, da je bila dostava dizajnerske rešitve oziroma elektronske podlage v sferi tožeče stranke (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Iz dejanske podlage v tej pravdni zadevi torej izhaja tudi, da je v razmerju do izpolnitve tožečo stranko pri opravi posla bremenila sodelovalna dolžnost. Za dokončanje posla tožene stranke pa tožeča stranka svojega dela izpolnitvenega bremena ni izpolnila.

14. Upoštevaje navedeno višje sodišče posledično ugotavlja, da je bilo materialno pravo 104. in 105. člena OZ napačno uporabljeno. Tožeča stranka namreč svojega odstopa od pogodbe ne more utemeljevati s sklicevanjem na postavitev dodatnega roka za dokončanje del, na podlagi izteka katerega bi sodišče prve stopnje lahko štelo, da je pogodba razvezana po samem zakonu.(2) To bi lahko storila šele, ko bi izpolnila svoj del obveznosti. Glede na to, da je bila predpostavka za izpolnitev tožene stranke izročitev dogovorjene slike v elektronski obliki, bi bili pogoji za utemeljen odstop od pogodbe po citiranih materialnopravnih določilih OZ podani šele, ko bi tožeča stranka trdila in izkazala, da je svoj del sodelovalne dolžnosti (izročitev dogovorjene slike v elektronski obliki) izpolnila, tožena stranka pa svoje izpolnitve (izdelave stenske poslikave in montaže) ni opravila. Tega pa tožeča stranka v postopku ni trdila, zato za uporabo 104. in 105. člena OZ ni podlage.

15. Po odpravi procesnih kršitev se je tako izkazalo, da tožeča stranka svojega povračilnega zahtevka na podlagi določil o odstopu od pogodbe ni utemeljila in je pritožba tožene stranke utemeljena. Višje sodišče je zato izpodbijano odločitev samo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (šesta alineja 358. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločba US RS, Up- 373/97 z dne 22. 02. 2001. Op. št. (2): Tretji odstavek 105. v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ.