Jedro

Odsotnost direktorja tožene stranke z naroka za glavno obravnavo ni bila opravičena, zato je sodišče pravilno sprejelo sklep, da bo narok opravilo v odsotnosti pravilno in pravočasno vabljene tožene stranke. Ker ravnanje sodišča niti v zvezi z vabili niti v zvezi z obravnavo ni bilo nezakonito, ni podlage za ugotovitev, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (v izreku pod 1., ki je tudi edini predmet revizije) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 9.12.2002 in 24.1.2003 o prenehanju delovnega razmerja zaradi petih dni neupravičene odsotnosti z dela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (točko 1. izreka) je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 286. člena ZPP v zvezi z izvedbo dokaza po izvedencu. Na obravnavi 12.7.2006 je opustilo dokaz z zaslišanjem direktorja tožene stranke. Na naroku dne 12.7.2006, ki je bil opravljen v navzočnosti tožnika in njegove pooblaščenke, je sodišče kršilo določbo 28. člena ZDSS-1, saj je obravnavo opravilo kljub opravičeni odsotnosti tožene stranke. Vlogo tožnika z dne 26.7.2006 bi sodišče moralo šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je ni tako upoštevalo, je s tem kršilo pravico tožene stranke do sodelovanja v postopku in s tem pravice iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazni sklep, da se na predlog obeh pravdnih strank zasliši priča A., kasneje pa, ko je predlog umaknila samo tožeča stranka, priča ni bila zaslišana, sodišče pa ni obrazložilo zakaj. Sodišče prve stopnje je kršilo postopek v škodo tožene stranke v zvezi z izvedbo dokaza po izvedencu. Sodišče ni izvedlo zaslišanja direktorja tožene stranke, kar bi lahko pripeljalo do drugačnih ugotovitev dejanskega stanja. Revidentki je bila v postopku na prvi stopnji kršena pravica do izjave, ker sodišče postopka ni vodilo v skladu z določbami 285. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zmotno razlogovalo, da tožena stranka pritožbi ni predložila dokazov o tem, da se tožena stranka naroka 12.7.2006 ni mogla udeležiti, ker je bil direktor v bolniškem staležu. Tak dokaz je bil sodišču predložen že 26.7.2007 in iz njega izhaja, da je bil direktor tožene stranke od 11.6.2007 do 11.8.2006 v bolniškem staležu (take navedbe so v prvem odstavku 4. strani revizije). To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revidentka predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi drugega odstavka 339. člena ZPP se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, če so bile kršitve storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker revizija v pretežnem delu graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena pred sodiščem prve stopnje, taki očitki ne morejo predstavljati revizijskega razloga, zato revizijsko sodišče tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Edina revizijska navedba v zvezi s bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena, ki se nanaša na sodišče druge stopnje, je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko naj stranki z nezakonitim postopanjem ne bi bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Čeprav je ta očitek vezan na ugotovitev dejanskega stanja, ki ni revizijski razlog, je sodišče do njega zavzelo stališče. To bi lahko namreč bil resen očitek, če sodišče v zadevi ne bi razpisalo vrste obravnav, ki se jih tožena stranka iz različnih vzrokov ni udeležila. Odsotnost direktorja tožene stranke, ki je bila predmet pritožbe in je tudi predmet revizije, z obravnave 12.7.2006 ni bila opravičena. Res je, da je tožena stranka sodišču posredovala dopis, da je njen direktor ponovno "v bolniški", kot dokaz pa je bila priložena napotnica za zdravnika fiziatra. Napotnica je bila veljavna do 10.10.2006, zato je sodišče ob odsotnosti drugih dokazov pravilno zaključilo, da iz predloženih dokazov ne izhaja, da je zdravstveno stanje direktorja tožene stranke tako, da bi mu onemogočalo prihod na sodišče. Zato je pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi sprejelo sklep, da bo narok opravljen v odsotnosti pravilno in pravočasno vabljene tožene stranke. Ker ravnanje sodišča niti v zvezi z vabili, niti v zvezi z obravnavo ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni osnove za ugotovitev, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (tudi če ne upoštevamo prej razpisanih obravnav, ki se jih tožena stranka praviloma ni udeleževala) in zato ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti glede odločitve sodišča druge stopnje.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo. Pri odločanju je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve dejanskega stanja nižjih sodišč.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) je lahko delavcu prenehalo delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni in se ni vrnil na delo. Ker je sodišče po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik v obdobju od 2.12.2002 do 6.12.2002 z dela ni izostal iz neupravičenih razlogov, ni bilo pogojev za izdajo izpodbijanega(ih) sklepa(ov) o prenehanju delovnega razmerja. Zato je sodišče pravilno odločilo, da je tak sklep treba razveljaviti.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji zato ni ugodilo ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.