Jedro

Ker tožena stranka določb svojega pravilnika o delovnih razmerjih o planiranju izrabe letnega dopusta, o nadaljevanju koriščenja letnega dopusta, prekinjenega zaradi bolezni in o nujni preložitvi dopusta ni izvajala, ni dokazala, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev odločbe in sklepa tožene stranke z dne 29.3.2001 in z dne 7.5.2001 o prenehanju delovnega razmerja s 16.3.2001 zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni zaporedoma in ne vrnitve na delo. Hkrati je ugodilo zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo. Ugotovilo je, da tožnik po 16.3.2001 ni bil neupravičeno odsoten z dela, saj je utemeljeno računal, da mu je bilo odobreno koriščenje rednega letnega dopusta.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z zaključkom, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik po 16.3.2001 neupravičeno odsoten z dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita bistveno pomanjkljivo dokazno oceno glede odobritve oziroma neodobritve koriščenja letnega dopusta, zaradi česar se izpodbijana sodba ne da preizkusiti in kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/04) in neupoštevanje dokaznih predlogov tožene stranke brez ustrezne obrazložitve, kar naj bi pomenilo kršitev pravice dostopa do sodišča oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu določb 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa pritožbenim navedbam v zvezi s temi kršitvami neutemeljeno ni sledilo. Poleg tega je sodišče pri presoji tožnikove odsotnosti z dela nepravilno presodilo pravni standard upravičenega oziroma neupravičenega izostanka.

V skladu z določbami 375. člena ZPP je sodišče revizijo vročilo tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik upravičeno prepričan, da mu je dopust odobren (4. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Takemu dokaznemu zaključku je sodišče druge stopnje pritrdilo (3. stran obrazložitve sodbe navedenega sodišča). Na takšno dokazno podlago je revizijsko sodišče vezano, ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Dokazna ocena in dokazni zaključki zato ne morejo biti predmet revizijske presoje. Dokazna ocena sodišča je bila sprejeta v okviru proste ocene dokazov v skladu z določbami 8. člena ZPP in se vsekakor da preizkusiti. Tako revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

Utemeljen tudi ni očitek kršitve določb pravdnega postopka v smislu določb 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Že po zaslišanju tožnika in priče L. se je sodišče na obravnavi dne 26.2.2002 z dokaznim sklepom izrecno opredelilo do preostalih predlaganih dokazov. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (l. š. 21 do 29 spisa), je sodišče v navzočnosti strank ugotovilo, da bo potrebno glede na že izvedena zaslišanja dodatno zaslišati le še predlagano pričo K., predloge za zaslišanje še drugih prič pa je kot nepotrebne zavrnilo. Tako revizijske navedbe, da se sodišče ni opredelilo do dokaznih predlogov tožene stranke, niso utemeljene.

Glede upravičenosti oziroma neupravičenosti tožnikovih odsotnosti sodišče poudarja, da bi morala v skladu z določbo 2. odstavka 9. člena Konvencije MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84; v zvezi z Aktom o nasledstvu - Ur. l. RS, št. 15/92), da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu, v prvi vrsti tožena stranka dokazati, da je bil tožnik po 16.3.2001 neupravičeno odsoten z dela. Zadrego, ali je utemeljeno oziroma neutemeljeno računal, da mu je bilo odobreno koriščenje letnega dopusta, bi lahko odpravila s spoštovanjem določb svojega pravilnika o delovnih razmerjih o planiranju izrabe letnega dopusta (48. člen), o nadaljevanju koriščenja letnega dopusta, prekinjenega zaradi bolezni, razen kasnejše izrabe v izrecnem soglasju z neposrednim vodjem (3. odstavek 47. člena) in o nujni preložitvi letnega dopusta na podlagi sklepa predsednika uprave (50. člen). Teh določb ni izvajala in je dopuščala sprotno ustno, tudi telefonsko odobravanje koriščenja letnega dopusta. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik po 16.3.2001 neupravičeno odsoten z dela. Tako ni bil podan dejanski stan, ki bi omogočil uporabo določbe 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) o prenehanju delovnega razmerja zaradi petdnevne zaporedne neupravičene odsotnosti z dela.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.