Jedro

Ni dvoma, da tako presežen tek instrukcijskih rokov, kot v konkretnem primeru, pomeni absoluten preseg okvirov svobode ravnanja, ki bi bilo še sprejemljivo. Treba je namreč izhajati iz objektivnega stališča o naravi in vrsti postopka organa, za katerega delo v konkretnem primeru odgovarja država po 26. čl. Ustave RS. To pa je vodenje postopka, v katerem so vsi vzvodi znanja in načina postopanja v rokah posebej usposobljenega personalnega substrata, ki je dominus litis postopka in kateremu po strokovnosti in zmožnosti tožeča stranka ne more konkurirati (2. odst. 18. čl. ZOR).

Protipravnost, ki je pravni standard, in odgovornost, ki je krivdna, se v določbi 26. čl. Ustave prekrivata. Zato je bila dolžna tožena stranka glede obeh elementov civilnega delikta navesti dejstva in ponuditi dokaze, da ni kriva za neprimerno dolgost postopka s škodno posledico v premoženju tožeče stranke.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 473.772.047,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.102.246,65 SIT, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 1.255.000,00 SIT in odgovora na pritožbo v znesku 495.000,00 SIT, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo

473.772.047,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 dalje do plačila in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.766.661,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 473.772.047,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka je sodbo sodišča prve stopnje napadla v zavrnilnem delu. Očita ji zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ne vsebuje obrazložitve, zakaj naj bi bil prispevek pravdnih strank k nastali škodi enak. Sodišče po njenem ni navedlo razlogov za svojo ugotovitev, da bi urgiranje tožeče stranke za izdajo odločbe ali tožba zaradi molka organa doprineslo k hitrejši dokončni odločbi o odmeri davka. Pritožnica za primer opozarja na štiri leta trajajoč odprt sodni postopek po njeni tožbi v upravnem sporu, vloženi dne 2.3.2001 zoper dokončno odločbo davčnega organa.

Tožeča stranka meni, da procentualna delitev odgovornosti za ravnanja obeh strank, kot jo je presodilo prvostopno sodišče, ni na mestu ob dejstvih, da je tožena stranka prekršila dolžnost ravnanja dobrega strokovnjaka, tožeča stranka pa ni opustila rednih procesnih sredstev zoper njene odločbe.

Tožena stranka napada sodbo prvostopnega sodišča kot materialnopravno zmotno v obsodilnem delu, ker meni, da: v upravnem postopku zaradi odmere dodatnega davka na dobiček tožeče stranke davčni organi niso ravnali malomarno, z zakonom določene instrukcijske roke so prekoračili zaradi zahtevnosti pregleda poslovanja dveh obračunskih obdobij ene največjih slovenskih pravnih oseb; je na prekoračitev instrukcijskih rokov vplivala tudi splošno znana preobremenjenost upravnih organov; tožeča stranka ni izkoristila procesnih upravičenj zaradi molka organa za prednostno obravnavanje zadeve in za varstvo ustavne pravice do sojenja v razumnem roku; je protipravnost prekoračitve instrukcijskih rokov izključena že zato, ker je zakon ne sankcionira, ni podana vzročna zveza med ravnanjem davčnega organa in škodo tožeče stranke (plačilom zakonskih zamudnih obresti od odmerjenega in plačanega davka), saj bi slednja odmerjeni davek ne glede na pritožbo lahko plačala in se tako plačilu zamudnih obresti v celoti izognila. Tožena stranka očita sodbi tudi zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni obrazložila, za kakšno vrsto malomarnosti naj bi šlo, niti ni pojasnila, v čem je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Pritožba se sklicuje še na odločbo opr. št. St 44508/98 Evropskega sodišča za človekove pravice, ki naj bi pravna sredstva po ZUP-u in ZUZ-u ocenilo kot učinkovita in odreklo pravico do odškodnine zaradi sojenja oz. odločanja v nerazumnem roku, če jih pritožnik ni izkoristil. Opozarja še, da je v teku postopek pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije zaradi pritožbe tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 349/2001 z dne 10.4.2003, v katerem bo Vrhovno sodišče v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004, priloga A 4) prav gotovo ravnalo tako, kot v vseh podobnih primerih, da bo pritožnikovi pritožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na naložene zamudne obresti za čas do izvršljivosti odločbe. Tako bi tožeča stranka prejela zneske iz naslova plačanih zamudnih obresti dvakrat in bi šlo na neupravičeno obogatitev. Končno pritožba še meni, da je tožeča stranka ves čas teka upravnega postopka razpolagala z denarjem v višini spornih zamudnih obresti, zaradi česar je višina njene škode vsekakor bistveno nižja.

Pritožnici sta priglasili pritožbene stroške. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Predmet obravnave in presoje je bila v konkretnem primeru terjatev tožeče stranke iz naslova pravice do povračila škode po 1. odst. 26. čl. Ustave Republike Slovenije (primerjaj še 172. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka utrpela škodo v višini 947.544.095,00 SIT, kolikor je morala plačati na račun obrestnega dela svoje davčne obveznosti (škodno dejstvo), ker je davčni organ za odločanje o njej porabil 56 mesecev, s čimer je znatno prekoračil (protipravnost) v 222. in 256. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000) določene instrukcijske roke. Presodilo je, da je konkretni davčni postopek ob zakonsko določenih kratkih instrukcijskih rokih nerazumno trajal skoraj pet let, ne da bi navedeno dejstvo tožena stranka pojasnila ali poskušala opravičiti, ob tem da v upravnem postopku velja načelo ekonomičnosti, in da je bila dolžna postopati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (odgovornost). Vendar pa je toženo stranko deloma oprostilo odgovornosti (primerjaj 1. odst. 154. čl. ZOR), ker je spoznalo, da je tožeča stranka deloma kriva za svojo premoženjsko škodo, saj ni vložila tožbe zaradi molka organa (glej 4. odst. 222. čl. ZUP in 2. odst. 26. čl. Zakona o upravnem sporu - Ur. l. RS, št. 50/97 s spremembami in dopolnitvami - ZUS) in ni urgirala pospešitve odločitve, kar bi po mnenju prvostopnega sodišča "možnost nastanka škode nedvomno zmanjšalo". Zaključilo je, da sta tako pravdni stranki v enaki meri odgovorni za nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi prvostopnega sodišča glede ugotovljenega škodnega dejstva, protipravnega ravnanja tožene stranke in njene odgovornosti, ne pa z razlogi glede delne oprostitve odgovornosti, torej materialnopravenga zaključka, da se je tožena stranka v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom uspela delno razbremeniti svoje odgovornosti. Navedeno stališče pritožbenega sodišča, ki je razvidno že tudi iz izreka te odločbe, bo v nadaljevanju pojasnjeno skozi preizkus izpodbijane sodbe na podlagi pritožbenih razlogov iz obeh pritožb pravdnih strank.

Škoda je po 155. čl. ZOR (tudi) zmanjšanje premoženja. Plačilo zamudnih obresti za čas, ki naj toženi stranki ne bi bil na razpolago za odločanje o davčni obveznosti tožeče stranke, ker bi morala odločitev sprejeti po normalnem teku stvari in v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v štirih mesecih od zaključka postopka inšpiciranja, to je do 30.6.1996 (konkretne neprerekane trditve tožeče stranke v drugem odstavku VII. tožbe), je premoženjska škoda.

Tega pravnega dejstva pritožba tožene stranke ne napada, ne po opisu niti po višini, zato mu tudi pritožbeno sodišče ne posveča več pozornosti, kot da pritrdi prvostopnemu sodišču, kakšno je škodno dejstvo. Tega vprašanja se sicer pritožba tožene stranke dotakne čisto na koncu, ko trdi, da "je višina škode vsekakor bistveno nižja, ker je tožeča stranka ves čas dejansko razpolagala s tem denarjem".

Gre za nekonkretna, nova dejstva, ki v pritožbenem postopku niso upoštevna (glej 1. odst. 337. čl. ZPP).

Vendar pa je treba konkretno škodno dejstvo osvetliti še iz enega zornega kota: Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 23.9.2004 izdalo odločbo št. U-I-356/02-14, s katero je razglasilo Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96 s spremembami in dopolnitvami) za neskladen z Ustavo glede ureditve začetka teka zamudnih obresti od glavnice iz naslova davčne obveznosti, ki ni bila plačana v predpisanem roku (zlasti v primerih samoobdavčitve, kot v konkretnem primeru v zvezi z davkom od dobička tožeče stranke). Posledica ugotovljene neustavnosti, ki bo odpravljena v vseh še ne pravnomočno končanih postopkih (takšen je tudi postopek na podlagi pritožbe tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) je ta, da davčnega zavezanca ne bodo bremenile posledice zamude v obliki zamudnih obresti za čas, ko njegova davčna obveznost še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Dejstvo, da je morala tožeča stranka toženi stranki plačati tudi zamudne obresti do izvršljivosti odločbe o odmeri njenega davka, je torej po citirani ustavni določbi v nasprotju s pravno državo in tako samo po sebi škodno dejstvo.

Nima prav tožena stranka, da njeno ravnanje ni bilo protipravno. Pri vprašanju protipravnosti je treba izhajati iz načela neminem laedere (glej 16. čl. ZOR). Nobeno ravnanje, razen izrecno dovoljenih (primerjaj 3. odst. 156. čl., 161. čl. ZOR in še nekatera iz drugih zakonov) ne sme povzročati škode. V konkretnem primeru je ZUP (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), ki je imel enake določbe, kot jih ima glede tega vprašanja zgoraj citirani ZUP, določal instrukcijske roke za odločitve davčnega organa, za katerega postopek se je ZUP uporabljal po določbi 3. odst. 1. čl. Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96 - ZDavP) tako, da je bilo predpisano izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od začetka postopka po uradni dolžnosti, oz. v dveh mesecih, če je bil potreben poseben ugotovitveni postopek. Glede roka za odločbo o pritožbi pa tako, da je morala biti ta izdelana brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.

Takšne roke je zakonodajalec določil zato, da bi se jim upravni organ pri svojem delu v najboljši možni meri približal, saj so določeni za varstvo interesov subjektov postopka, ne njegovega izvajalca, povezano z načelom ekonomičnosti v upravnem postopku, ki poudarja, da je treba postopek voditi hitro, brez zavlačevanja in v razumnem času.

Tej obveznosti upravnega organa nasproti stoji ustavna pravica stranke, da o njeni državljanski pravici ali obveznosti odloči organ brez zavlačevanja, v razumnem roku. Ni dvoma, da tako presežen tek instrukcijskih rokov, kot v konkretnem primeru, pomeni absoluten preseg okvirov svobode ravnanja, ki bi bilo še sprejemljivo. Treba je namreč izhajati iz objektivnega stališča o naravi in vrsti postopka organa, za katerega delo v konkretnem primeru odgovarja država po 26. čl. Ustave RS. To pa je vodenje postopka, v katerem so vsi vzvodi znanja in načina postopanja v rokah posebej usposobljenega personalnega substrata, ki je dominus litis postopka in kateremu po strokovnosti in zmožnosti tožeča stranka ne more konkurirati (2. odst. 18. čl. ZOR). Tožena stranka v pritožbi očita prvostopnemu sodišču, da ni ugotovilo vrste njene krivde, vendar ne gre za pravno tehten očitek. Po 26. členu Ustave RS je dogovornost podana, čim je ugotovljena nepravilnost ravnanja. Del pravne stroke se zato celo nagiba k stališču, da je predpisana objektivna odgovornost. Vendar je tudi, upoštevajoč po ZOR predpisano načelo krivdne odgovornosti (172. člen ZOR) zadosti opredeljena krivda tožene stranke že z uporabo strožjega merila skrbnosti po 2. odst. 18. člena ZOR. Kolikšen bi bil še sprejemljiv odmik od instrukcijskih rokov glede na specifičnost tožeče stranke in obsežnost dela, izpodbijana sodba ne pove, vendar tega tudi tožena stranka ni zatrjevala niti dokazovala. Pavšalno je vztrajala, da je bil nekaj manj kot pet let trajajoč postopek dopusten, ko je opozorila "na obsežnost in zahtevnost konkretne zadeve v postopku inšpiciranja pravne osebe P., kar izhaja iz celotnega spisa" (navedbe na naroku za glavno obravnavo dne 15.1.2003 - zap. št. 8 spisa).

Protipravnost, ki je pravni standard, in odgovornost, ki je krivdna, se v določbi 26. čl. Ustave prekrivata. Zato je bila dolžna tožena stranka glede obeh elementov civilnega delikta navesti dejstva in ponuditi dokaze, da ni kriva za neprimerno dolgost postopka s škodno posledico v premoženju tožeče stranke. Tako je bila dolžna podati trditve glede zapletenosti zadeve, predlagati dokaze, na primer zaslišanje oseb, ki so postopek vodile, ne pa brez napora pričakovati, da bo težavnost primera moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, očitno na podlagi debeline dokumentacije o spornem davčnem odločanju. Pri tem pa ta predvsem obsega zapisnik o inšpiciranju zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov tožeče stranke z dne 21.2.1996, ki ga je napravila Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje in katere čas oz. metoda dela, ni predmet ugotavljanja elementov zatrjevanega civilnega delikta v predmetnem sporu. Pavšalno sklicevanje tožene stranke na preobremenjenost davčnih organov prav tako ni moglo biti odločilna podlaga za presojo v sporu, saj se je tožeča stranka tako tekom postopka, kot tudi v pritožbi, pravilno sklicevala na pravico do odločanja v razumnem roku, še sklicujoč se na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Pravica do povračila škode po 26. čl. Ustave RS, upoštevajoč 22. čl., ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic oz. med sodstvom in upravo primerljivo varstvo, izhaja lahko posledično tudi iz te pravne ureditve, prav zaradi načela ekonomičnosti postopka (glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku avtorjev prof. dr. Toneta Jerovška in ostalih Inštituta za javno upravo Pravne fakultete v Ljubljani, leto 2004). Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da se na navedeno ureditev sklicuje zgolj pri obravnavanju škodnega elementa protipravnosti v okviru 26. čl. Ustave Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da prvostopno sodišče zavrnilnega dela svoje odločitve ni temeljito obrazložilo, zlasti ne tega, na podlagi katerih dejstev in dokazov je zaključilo, da je odgovornost obeh strank, torej tožene, ki jo veže ravnanje dobrega strokovnjaka, in tožeče, ki je čakala na izdajo odločbe o višini njene davčne obveznosti, da jo bo doplačala, za nastanek škode enaka.

Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo tožeče stranke, da je v tem delu prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, pač pa meni, da je zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč tožena stranka več kot to, da je tožeči stranki očitala opustitev uporabe pravnih sredstev po ZUP in ZUZ v smeri uveljavitve pravice za primer molka organa in v smeri urgiranja izdaje odločbe, ni navedla. Tako ni navajala in predlagala dokazov o učinkih procesnih sredstev v primeru molka organa oz. urgiranja izdaje odločbe, zlasti povsem konkretno, kaj bi to v spornem primeru pomenilo. Institut molka organa (glej 4. odst. 222. čl. ZUP oz. 26. čl. ZUS) je sicer res varovalo za subjekte upravnega postopka pred arbitrarnim ravnanjem organa, ki postopek vodi, vendar pa bi morala tožena stranka navesti zelo konkretna dejstva o efektnosti procesnih sredstev, na katera se je sklicevala, da bi prepričala sodišče o deležu tožeče stranke, vzročni zvezi in s tem njeni odgvornosti za nastalo škodno posledico. Iz predpisov namreč ne izhaja, da bi uporaba instituta molka organa vodila v prednostno obravnavanje zadev v upravnem postopku. Eventualna pridobitev na času tudi iz primerjave podatkov v spisu ni razvidna. Drugostopenjski organ je v spornem davčnem postopku odločal leto in pol oz. dve leti in pol, od vložitve tožbe tožeče stranke na upravno sodišče do sodbe, pa je prav tako poteklo več kot dve leti. Predvsem pa pritožbeno sodišče meni, da je skromno argumentiranje tožene stranke o deležu tožeče stranke v vzročni zvezi in odgovornosti za škodno posledico brez vsake pravne moči, odkar je Ustavno sodišče odločilo, da je naložitev (ali plačilo) obresti za čas pred izvršljivostjo odločbe v vseh nepravnomočno končanih upravnih postopkih v nasprotju s pravno državo. To mnenje velja tudi glede očitka tožene stanke tožeči stranki, da bi lahko zmanjšala tedanjo obveznost iz naslova zamudnih obresti, če bi plačala davek pred izvršljivostjo odločbe. Sam zase je ta argument, kot je pravilno menilo prvostopno sodišče, tudi nesprejemljiv. Kako naj bi gospodarska družba opravičila odliv finančnih sredstev brez izvršljive pravne podlage, ni jasno, še manj to, da bi bila tako dolžna ravnati v izogib vplivu dolgosti postopka na obseg tega dela obveznosti. Trditve tožene stranke, da je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice ocenilo pravna sredstva po ZUP-u in ZUS-u kot učinkovita in zato stranka, ki jih ne izkoristi, nima pravice do odškodnine, sklicujoč se pri tem na v teh razlogih že omenjeno odločbo, nima ustreznega pomena. Pritožbeno sodišče se je namreč prepričalo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice na zasedanju senata dne 16.5.2002 v zvezi s pritožbo št. 44580/98 L.S. proti Sloveniji sprejelo zgolj odločbo o sprejemljivosti pritožbe, ki je bila dne 13.8.1998 poslana Evropski komisiji za človekove pravice.

Tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da bo tožeča stranka zamudne obresti prejela dvakrat, po dveh različnih pravnih naslovih, se torej po eni strani zaveda svoje zakonite dolžnosti, po drugi strani pa, kot pravilno poudarja tožeča stranka v odgovoru na njeno pritožbo, tožeča stranka z obeh pravnih podlag ne bi bila upravičena pridobiti istega zneska. V času odločanja o pritožbah v tem sporu, ko v upravnem postopku Vrhovno sodišče Republike Slovenije o pritožbi tožeče stranke še ni sprejelo odločitve, pa ni nobene ovire za presojo predmetnega odškodninskega tožbenega zahtevka, ki ni izključen zaradi pravne podlage po odločbi Ustavnega sodišča in je prav tako tudi ne izključuje. Dejstvo je le, da iz obeh pravnih podlag tožeča stranka zneska, ki ga je na račun pred izvršljivostjo upravne odločbe nateklih zamudnih obresti plačala, ne more dobiti.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (4. tč. 358. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Prisodilo je torej tožeči stranki celotno zahtevano odškodnino. Pravdne stroške je tožeči stranki odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, upoštevajoč Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. V tej odmeri tožeči stranki ni priznalo posebej priglašenih odvetniških stroškov za posvet in pregled dokumentacije ter za postavitev odškodninskega zahtevka pred pravdo, pač pa pravilno priglašene stroške od sestave tožbe dalje.

Iz razlogov v tej odločbi je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del prvostopne sodbe (353. čl. ZPP). Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti tudi pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pri odmeri teh je sodišče druge stopnje upoštevalo pravilno priglašene stroške za sestavo pritožbe oz. odgovora na pritožbo ter za pripadajoče sodne takse in DDV, vendar pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov iz naslova administrativnih stroškov, saj podlage zanje v pritožbeni vlogi ni izkazala (glej 1. in 2. odst. 13. čl. Odvetniške tarife). Stroške svoje pritožbe pa mora tožena stranka kriti sama.