Jedro

Navedbe, da bi v primeru, če bi funkcijo direktorja opravljal v polnem delovnem času (če ne bi zaradi posledic poškodb iz prometne nesreče bil delno upokojen) na tem delovnem mestu prejemal višji mesečni dohodek, kot ga prejema sedaj, predstavljajo smiselno sklicevanje na to, da mu invalidnost III. kategorije preprečuje, da bi prejemal višji mesečni dohodek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 13.611,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, navedenih v alinejah pod I izreka (za obdobje od 1. 3. 2011 do 30. 11. 2012) in plačevanje rente v znesku 648,85 EUR mesečno od decembra 2012 dalje ter v odločitvi o pravdnih stroškov razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v delu, ki se nanaša na zavrnitev preostalega vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, navedenih v alinejah pod I sodbe (za obdobje od 1. 9. 2009 do 28. 2. 2011) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo. SODISCE2008-10-19T00:00:00.72ZAZNAMEK

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka razsodilo, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova mesečne rente za obdobje od 1. 9. 2009 do 1. 10. 2012 skupno mesečno rento v znesku 23.109,17 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih obrokov, navedenih v alinejah izreka pod I, za obdobje od septembra 2009 do novembra 2012 in za plačilo mesečne rente od decembra 2012 dalje v znesku 648,85 EUR zavrne. Pod točko II izreka je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 30,00 EUR.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožniku pripada renta do 1. 3. 2011, ko je bil še namestnik direktorja in bi takrat prejemal plačo za polni delovni čas 2.499,75 EUR neto, po 1. 3. 2011 pa je bil postavljen za direktorja Poslovnega centra za velika podjetja P. in prejema z delno pokojnino 2.631,98 EUR mesečno in da zato ni prikrajšan zaradi prometne nesreče in njenih posledic ampak prejema celo večji znesek kot pred poškodbo in zato v smislu drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne gre za prikrajšanje, s čimer pa se tožnik ne strinja. Tožnik je bil v posledici poškodb spoznan za invalida III. kategorije s skrajšanim delovni časom in zato prejema od delodajalca mesečno OD za skrajšan delovni čas, pripada pa mu tudi delna pokojnina. Vendar sodišče prve stopnje spregleda, da tožnik ni postal direktor zaradi invalidnosti, temveč ga je delodajalec izbral zaradi strokovnih kompetenc. Kljub invalidnosti je zaposlen na višjem delovnem mestu kot pred nezgodo, vendar je neizpodbitno, da delo opravlja v skrajšanem delovnem času in je zato prikrajšan na OD zaradi invalidnosti. Če bi opravljal delo direktorja s polnim delovnim časom, bi njegov mesečni OD znašal 2.984,00 EUR neto, sedaj pa prejema skupaj s pokojnino 2.631,98 EUR in tako sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da znaša razlika 352,62 EUR, kar bi tožnik prejemal več, če ne bi bil invalid. Tožnikov delodajalec je podal podatke, ki jih sodišče prve stopnje pravilno povzema in iz katerih izhaja, da bi v primeru polne zaposlitve na tem delovnem mestu prejel višji OD, saj če bi bil zdrav, bi bil polno zaposlen na direktorskem mestu za polni delovni čas. Najbolj bistveno pa je to, da je bil izbran zaradi strokovnosti, in da je upravičen do skrajšanega delovnega časa zaradi invalidnosti. Zato ni moč zaključiti, kot je sodišče prve stopnje, da ima tožnik sedaj itak večjo plačo, kot jo je imel v času poškodovanja. Tožnik predlaga spremembo sodbe v smislu pritožbenih navedb, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije, kar je posledica poškodovanja v prometni nezgodi iz leta 2004, in da mu je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do skrajšanega delovnega časa 6 ur dnevno, prav tako mu je priznana delna pokojnina v višini 25 % invalidske pokojnine.

6. Kot izhaja iz podatkov spisa in razlogov sodbe je tožnik v tožbi z dne 28. 1. 2011 uveljavljal od tožene stranke plačilo zneska 15.377,80 EUR bruto oziroma 5.839,00 EUR neto kot prikrajšanje pri plači za obdobje od 1. 9. 2009 do januarja 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska ter plačilo mesečne rente za naprej (bruto 904,58 EUR oziroma neto 343,50 EUR). Zahtevek je opredelil kot prikrajšanje na plači za obdobje, ko ima zaradi posledic prometne nezgode status invalida III. kategorije, zaradi česar opravlja delo v skrajšanem delovnem času 6 ur dnevno. Zaradi tega ni prejemal tako visoke plače, kot bi jo, če bi delal v polnem delovnem času in to tudi ob upoštevanju 25 % invalidske pokojnine, ki mu je bila priznana. Tožena stranka je dne 1. 12. 2011 plačala tožniku 4.860,11 EUR in pojasnila (vloga 21. 2. 2012), da to predstavlja izgubo na zaslužku za čas od 1. 9. 2009 do 28. 2. 2011 z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in predstavlja glavnica 4.317,16 EUR, zakonske obresti pa 542,93 EUR ter da je izhajala iz podatkov o neto razliki v plači, ki jih je tožnikov delodajalec 28. 4. 2011 posredoval tožnikovemu pooblaščencu, z upoštevanjem prejemkov nadomestil iz invalidskega zavarovanja, toženka pa je obračunala še natekle zamudne obresti do dneva plačila. V vlogi z dne 21. 12. 2011 je tožnik navedel, da v absolutnem znesku tožbeni zahtevek skrči za 4.860,11 EUR, v nadaljevanju postopka pa je z vlogo z dne 30. 11. 2012 (list. št. 53 do 56), uveljavljal za obdobje od 1. 9. 2009 do 1. 10. 2012 plačilo zneska 23.109,17 EUR, iz vsebine zahtevka in navedenih zneskov pa izhaja, da uveljavlja navedeni znesek do vključno meseca novembra 2012 ter plačilo rente za vnaprej v znesku 648,85 EUR mesečno in tudi ta zahtevek opredelil kot razliko med plačo, ki bi jo prejemal za polni delovni čas in plačo, ki jo je prejemal in jo še prejema za 6 ur dnevno in dodatno še 25 % invalidsko pokojnino.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pri čemer je zaključilo, da je toženka plačala tožniku za obdobje od 1. 9. 2009 do 28. 2. 2011 4.860,11 EUR in pripoznala nesporni del obveznosti, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, kljub sicer zmotnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik do 1. 3. 2011 prejemal plačo namestnika direktorja za polni delovni čas, kar pa na pravilnost tega dela odločitve nima vpliva. Po podatkih tožnikovega delodajalca (A27) je namreč tožnik v obravnavanem obdobju prejemal plačo za 6 ur dnevno, toženka mu je plačala razliko med tema prejemkoma za polni delovni čas oziroma skrajšani delovni čas (kot izhaja iz priloge A27 z dne 28. 4. 2011 in na to listino se je sklicevala tudi tožeča stranka v modifikaciji zahtevka) ter z upoštevanjem 25 % invalidske pokojnine. Za zahtevek, ki se nanaša na obdobje od 1. 3. 2011 dalje, ko tožnik opravlja delo direktorja, pa sodišče prve stopnje sicer zaključuje, da bi v primeru izpolnjevanja polne delovne obveznosti na delovnem mestu direktorja znašala njegova plača 2.984,60 EUR mesečno, ker pa je opravljal delo s skrajšanim delovnim časom, pa je skupni znesek prejemkov znašal 2.631,88 EUR mesečno in znaša razlika 352,62 EUR. Vendar pa ob tem zaključuje, da tožnik ni bil prikrajšan zaradi prometne nezgode, njenih posledic in priznane invalidnosti, ker je prejel (skupaj s pokojnino) višji znesek v primerjavi z delovnim mestom namestnika direktorja s polnim delovnim časom, kot pred 1. 3. 2011, ko je delal s polnim delovnim časom in da preprost izračun pokaže, da je tožnik prejemal višjo plačo kot direktor, se pravi, kasneje, ko je vložil tožbeni zahtevek nasproti plači namestnika direktorja ter da mora tožeča stranka dokazati, da se okrnitev sposobnosti za pridobivanje odraža kot premoženjska škoda. Res je, da se je tožnikov zahtevek, kot ga je prvotno uveljavljal v tožbi nanašal na obdobje od 1. 9. 2009 do januarja 2011 in na plačilo rente naprej, vendar pa je obdobje od 1. 3. 2011 nadalje izrecno zajeto v modificiranem zahtevku, za katerega tudi sodišče prve stopnje ugotavlja (točka 4), da se je toženka spustila v obravnavo takega zahtevka in se šteje, da je privolila v spremembo tožbe.

8. Tožnik utemeljeno opozarja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno štelo, da tožnik ni materialno prikrajšan zaradi posledic prometne nezgode in invalidnosti, pri čemer je primerjalo plačo direktorja in namestnika direktorja, ker da razlika v plači ni negativna, temveč pozitivna. V obravnavanem primeru je tožnik uveljavljal materialno prikrajšanje že od 1. 9. 2009 do 28. 2. 2011, ko je kot namestnik direktorja delal 6 ur dnevno, to je skrajšanem delovnem času in zato prejemal nižjo plačo kot bi jo, če bi delal kot namestnik direktorja s polnim delovnim časom, kljub upoštevanju 25 % delne invalidske pokojnine (toženka mu je za to obdobje izplačala 4.860,00 EUR). Za obdobje od 1. 3. 2011 je tožnik navedel, da kljub temu, da opravlja delo direktorja (na katerega je bil imenovan zaradi strokovnosti in ne zaradi invalidnosti) to delo opravlja 6 ur dnevno (in ne v polnem delovnem času) in zaradi česar mu nastaja materialna izguba v obliki nižjih mesečnih dohodkov, kar pa je v zvezi s posledicami prometne nesreče. Pri tem sodišče prve stopnje zaključuje (izhajajoč iz podatkov za mesec avgust 2012, ko je prejel za delo v skrajšanem delovnem času 2.335,77 EUR neto, za polni delovni čas pa bi prejel 2.984,60 EUR), da gre za prikrajšanje v znesku 352,62 EUR, vendar pa meni, da tožnik ni prikrajšan ker da kot direktor prejema višjo plačo, kot bi jo prejemal kot namestnik direktorja. V obravnavanem primeru je tožnik v teku tega pravdnega postopka bil imenovan na mesto direktorja, to delo pa opravlja v skrajšanem delovnem času. Pri tem je navedel, da bi v primeru, če bi funkcijo direktorja opravljal v polnem delovnem času (če ne bi zaradi posledic poškodb iz prometne nesreče bil delno upokojen) na tem delovnem mestu prejemal višji mesečni dohodek, kot ga prejema sedaj, kar pomeni smiselno sklicevanje na to, da mu invalidnost III. kategorije preprečuje, da bi prejemal višji mesečni dohodek. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega pristopa zahtevka tožeče stranke za obdobje od 1. 3. 2011 dalje ni presojalo glede na gornja tožnikova zatrjevanja, je preuranjeno zavrnilo zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na vtoževano razliko v dohodku za obdobje od 1. 3. 2011 dalje. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ko je sklenilo, da samo ne bo reševalo zadeve glede na to, da v spisu še ni vseh podatkov, potrebnih za odločanje o utemeljenosti tožnikovega zahtevka. V spisu so sicer podatki o razliki med prejeto plačo tožnika in plačo, ki bi jo prejemal v polnem delovnem času za obdobje od 1. 9. 2009 do vključno 30. 3. 2011 in podatki o prejeti plači tožnika za vsak mesec od 1. 3. 2011 dalje (A29) ter podatek o plači za avgust 2012 za polni delovni čas (v okviru listine A46), zaenkrat pa ni podatka o tem, koliko bi prejemal tožnik za polni delovni čas za vsak mesec od 1. 3. 2011 dalje (razen za mesec avgust 2012), in bo v nadaljevanju postopka potrebno pribaviti tudi te manjkajoče podatke ter ponovno odločiti o utemeljenosti tega dela tožnikovega zahtevka.

9. V preostalem delu pritožbeno sodišče soglaša z razlogi (točka 8, 9 in 10) sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka za obdobje od 1. 9. 2009 do 28. 2. 2011 in je v tem delu potrebno zavrniti pritožbo tožene stranke.

10. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje o pritožbi tožnika odločilo tako, kot izhaja iz te sodbe in sklepa (člen 355 ZPP in 353 ZPP).

11. Odločitev o stroških je v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.