Jedro

Tožnik v tožbi navaja in izkazuje, da je zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin in na tej podlagi uveljavlja zahtevke zaradi kršitve predkupne pravice. Tudi morebitna odločitev v drugem pravdnem postopku, ki bi zanj pomenila izgubo lastninske pravice na nepremičnini, na njegovo aktivno (procesno) legitimacijo ne bi vplivala in iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta 40.000,00 EUR (I. izreka) ter zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev predmetnega postopka do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, vodenim pred istim sodiščem pod opr. št. P 994/2010-I (II. točka izreka).

2. Tožnik se proti temu sklepu pritožuje in ga izpodbija v II. točki, s katero je zavrnjen njegov predlog za prekinitev postopka. Navaja, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati okoliščine iz postopka P 994/2010-I in sicer, da gre v tem postopku za terjatev tožeče stranke A. iz naslova prisilnih predpisov, to je Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Sodišče bi bilo dolžno tehtati med temi prisilnimi predpisi in razpolaganjem pravdnih strank z istim premoženjem. Že zgolj dejstvo, da je sodišče seznanjeno, da je odprto vprašanje, ki izhaja iz uveljavitve prisilnih predpisov, sodišču narekuje obvezno uporabo instituta prekinitve postopka, saj bi v nasprotnem primeru dopuščalo, da se vodi postopek zaradi predmeta, ki sploh ni v domeni pravdnih strank. S tem bi omogočilo oziroma dopustilo razpolaganje strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP.

3. Prva toženka in tretji toženec sta na pritožbo odgovorila. Predlagata pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) omogoča v 206. členu, da sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Kot predhodno vprašanje zakon opredeljuje vprašanje o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna odločitev v zadevi (13. člen ZPP). Tožnik je predlagal prekinitev tega pravdnega postopka, v katerem tožencem očita, da so s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 1. 4. 2014 neupravičeno prezrli njegovo predkupno pravico, ki jo ima kot solastnik nepremičnin, ki so predmet prodajne pogodbe. Zahteva razveljavitev pogodbe in na tej podlagi ustrezen izbris ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, nato pa sklenitev nove prodajne pogodbe z njim kot kupcem nepremičnin. Ker se tudi pravdni postopek I P 994/2010 pred istim sodiščem nanaša na iste nepremičnine, saj A. kot tožnik zahteva od pravdnih strank in ostalih solastnikov ugotovitev lastninske pravice, tožnik predlaga prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v navedeni pravdni zadevi.

6. Kot je že pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane odločitve, spor na ugotovitev lastninske pravice, ki je v teku med A. kot tožečo stranko in solastniki spornih nepremičnin kot toženo stranko, ne predstavlja predhodnega vprašanja za ta pravdni postopek. Tožnik v tožbi navaja in izkazuje, da je zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin in na tej podlagi uveljavlja zahtevke zaradi kršitve predkupne pravice. Tudi morebitna odločitev v drugem pravdnem postopku, ki bi zanj pomenila izgubo lastninske pravice na nepremičnini, na njegovo aktivno (procesno) legitimacijo ne bi vplivala in iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka. Sklicevanje pritožbe na prisilne predpise, na podlagi katerih A. v postopku P 994/2010-I zahteva ugotovitev lastninske pravice, za to pravdno zadevo ni relevantno. Prav tako je brez povezave in očitno neutemeljeno sklicevanje pritožnika na morebitno kršitev določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, ki prepoveduje nedovoljena razpolaganja strank.

7. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep v izpodbijanem delu, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP). O pritožbenih stroških pa sodišče druge stopnje ni odločalo, ker je bila predmet odločanja procesna odločitev in so ti stroški nadaljnji stroški postopka.