Jedro

Na tožniku je dokazno breme, da dokaže, da ga država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Povedal je, da je poročen in ima eno hčerko. Žena in hčerka sta državljanki ..., živita v Sloveniji. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel, da se je v Makedoniji udejstvoval v politiki kot član stranke A., medtem ko so njegovi sosedje člani (nasprotne) stranke B. Na lokalnih volitvah 2016 je stranka C. izgubila proti stranki A., s čemer se sosedje niso mogli sprijazniti in so tožnika in njegovo družino pričeli maltretirati in uničevati njihovo lastnino. Grozili so tako njemu kot tudi ženi in hčerki. Obtožili so ga, da se je večkrat spolno zadovoljeval na dvorišču pred njimi, za kar je bil obsojen na štiri leta zapora. Ko so sosedje izvedeli, da je v zaporu v Ljubljani, je v zapor prejel grozilno pismo.

3. Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika kot jih je podal na osebnem razgovoru. Tudi na osebnem razgovoru je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi groženj sosedov, zaradi političnih motivov. Ko je stranka A. zmagala na volitvah, so se začeli konflikti med njim in sosedi. Želel je tudi prekiniti svoje članstvo v stranki, da bi s sosedi sklenil premirje, vendar premirja niso želeli skleniti. Posledično je s strani sosedov prišlo tudi do ovadbe za kaznivo dejanje, za katerega je bil potem tudi obsojen. Zato tudi po prestani kazni normalnega življenja v Makedoniji ne more pričakovati, saj ocenjuje, da se bodo sosedje še vedno grdo obnašali do njega. Zato želi zaporno kazen odsedeti v Sloveniji.

4. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ugotavlja, da so njegove izjave malo verjetne. Meni, da spor med tožnikom in sosedi ne temelji na nasprotnem političnem prepričanju in po njenem mnenju ni razlogov, da tožniku kdorkoli želi škodovati na podlagi njegovega domnevnega političnega prepričanja. Obstoja političnega prepričanja preganjanja v izvorni državi tožnik ni v zadostni meri izkazal. Za svoje navedbe o političnem preganjanju ni predložil nobenih dokazov. Težave, ki jih je imel v izvorni državi, so osebne in ne politične narave. Pred prihodom v Slovenijo tudi ni iskal zaščite. V Sloveniji je zaprosil za zaščito šele pol leta po vstopu. Poleg tega tožena stranka tudi ocenjuje, da ni podana tožnikova splošna verodostojnost. Tožnik je sicer priložil kopijo grozilnega pisma, ki ga je prejel v zapor. V zvezi s tem pismom tožena stranka ugotavlja, da je popolnoma nejasno, na kak način ga je tožnik prejel, pošiljatelj je tožniku neznana oseba in mu je tudi neznan navedeni naslov na zadnji strani pisemske ovojnice ter iz pisma tudi ne izhaja, česa naj bi se tožnik pravzaprav bal. Zato se postavlja vprašanje, kako je neznana oseba sploh izvedela, da se tožnik nahaja ravno v zaporu v Ljubljani. V zvezi z navedbami tožnika, da je težave s sosedi večkrat prijavil na policijo in da se policija ni odzivala na njegove prijave, tožena stranka pojasnjuje, da kasnejše tožnikove navedbe, da je njegova žena grožnje prijavila policiji in je policija nanje tudi odreagirala, kažejo na to, da je policija odzivna in da prijavljene primere resno obravnava. Dodatno tožena stranka še izpostavlja, da je tožnik kljub temu, da je prejemal grožnje sosedov, v Makedoniji bival še kar nekaj časa in je izvorno državo zapustil šele potem, ko mu je bila izrečena pravnomočna obsodba na zaporno kazen, iz česar sledi, da je državo zapustil zato, ker se je želel izogniti prestajanju zaporne kazni v Makedoniji. Inštitut mednarodne zaščite pa ni namenjen zaščiti oseb, ki bežijo pred kazenskim pregonom oziroma pred prestajanjem zaporne kazni zaradi storjenega kaznivega dejanja.

5. Tožnik torej ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Dejstva, da je bil obsojen za kaznivo dejanje, ni mogoče povezati z njegovim političnim prepričanjem. Tega tožnik ni izkazal, niti tega na podlagi objektivne presoje ne more ugotoviti tožena stranka.

6. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Njegove navedbe glede težav s sosedi ne dosegajo praga resne škode in jih tudi ni mogoče šteti kot preganjanje. Tožnikov strah pred prestajanjem zaporne kazni v Makedoniji torej ni utemeljen. Tožnik tudi ni uspel izkazati, da mu v konkretnem primeru izvorna država ne bi mogla nuditi zaščite. Razen tega je bila Severna Makedonija z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 14. 6. 2019 določena za varno izvorno državo.

7. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker meni, da je napadena odločba napačna in nezakonita. V tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da je v postopku pojasnil, da je prišel v Slovenijo legalno, ker sta bili tu že njegova žena in mladoletna hči. Pribežal je iz Makedonije, potem ko je postalo jasno, da se grožnje političnih nasprotnikov uresničujejo korak za korakom. V prvi vrsti pa si je želel tudi ponovnega snidenja z družino. Celoten kazenski postopek v Makedoniji je doživljal kot izrazito pristranski, saj meni, da mu niso bile zagotovljene osnovne pravice obdolžencev. Pri podaji prošnje je tudi posebej poudaril, da ne beži pred prestajanjem kazni, temveč želi le zaščititi svoje življenje. Iz pisma, ki ga je prejel v zapor v Sloveniji, jasno izhaja, da iz zapora ne bo prišel živ. Pošiljatelj pisma je najverjetneje izmišljen, vsebina pisma pa ne. Tožena stranka je tudi spregledala, da je lahko del političnega preganjanja tudi sprožanje in izpeljava kazenskih postopkov in vse kaže na to, da je bil njegov kazenski postopek politični konstrukt. Razen tega je tožena stranka tožniku odrekla splošno verodostojnost, čeprav je sicer njegove navedbe ocenila kot verodostojne. Zato tožnik meni, da bi mu morala biti za dodatno razčiščenje zadeve postavljena tudi dodatna vprašanja. Tožnik pa je še vedno tarča groženj, saj je zadnje pismo prejel 20. 2. 2020. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke z dne 11. 2. 2020 odpravi oziroma podredno, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke z dne 11. 2. 2020 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Izpostavlja, da je pri svoji odločitvi natančno presodila vsa dejstva in okoliščine konkretnega primera. Poudarja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je to mogoče, saj je v Republiki Sloveniji bival že od decembra, za mednarodno zaščito pa zaprosil šele junija, ko je bil že priprt. Meni, da je bila vložitev prošnje za mednarodno zaščito za tožnika edina možnost, da se ga ne vrne v izvorno državo zaradi prestajanja zaporne kazni, pri čemer poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki bežijo pred roko pravice. Tožnik za svoje navedbe, da naj bi šlo za politično preganjanje, tudi ni dostavil nobenih ključnih dokazov. Navedba, da je grozilno pismo v zapor prejel tudi 20. 2. 2020, je tožbena novota, ki v času vodenja postopka za priznanje mednarodne zaščite ni obstajala. V zvezi s postopkom pripominja, da je bilo tožniku pri podaji prošnje postavljenih veliko vprašanj, torej je imel možnost, da bi na vsa vprašanja natančno odgovoril. Razloge za mednarodno zaščito je celovito pojasnil, vendar zatrjevanega preganjanja ni izkazal. Kljub temu, da svoje odločitve ni oprla na storjeno kaznivo dejanje, še pripominja, da je navedeno kaznivo dejanje v skladu s slovensko zakonodajo mogoče šteti kot izključitveni razlog, zaradi katerega tožnik ne bi bil upravičen do mednarodne zaščite. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenega osebnega razgovora ter na podlagi s strani tožnika predloženih informacij o izvorni državi tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republike Sloveniji zavrnila.

11. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 12. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali oboroženih spopadih.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Svojo odločitev je tožena stranka tudi argumentirano obrazložila, upoštevajoč pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Tudi po presoji sodišča so namreč tožnikove navedbe v postopku v zvezi s samimi razlogi preganjanja, povezanimi s političnim prepričanjem, kot jih je sodišče podrobno povzelo zgoraj, posplošene in nekonkretizirane in tožnik zanje tudi ni predložil nobenih dokazov. Zato se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi, da razlogi, ki jih je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo razlogov za resno ogroženost v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1. 14. Tožnik zatrjuje, da mu v Makedoniji grozijo sosedje in sicer zaradi nasprotnega političnega prepričanja. Vendar je v takšnem primeru na njem dokazno breme, da dokaže, da ga država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določena v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1). Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnik ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije niso sposobne oziroma mu nočejo nuditi zaščite. Njegova navedba, da se je obrnil na policijo in da se le-ta ni odzvala, je povsem pavšalna in nekonkretizirana in ji ob tem, da je na osebnem razgovoru navedel, da je policija, ko je njegova žena prijavila grožnje, zadevo obravnavala in se ustrezno odzvala, ni mogoče slediti. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da pismo, ki ga je tožnik prejel v zaporu, iz katerega ni razvidno, kdo ga je poslal, kako je prispelo v zapor in kaj pravzaprav tožniku iz njega grozi, ne izkazuje, da mu je bilo poslano zaradi njegovega političnega prepričanja. Nadalje je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito šele potem, ko je v Sloveniji bival že približno pol leta, čeprav oseba ob resni grožnji preganjanja prošnjo vloži takoj, kakor hitro je to mogoče. Pravilno je ugotovila tudi, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal po pravnomočnosti obsodbe na zaporno kazen in se tako najverjetneje želel izogniti prestajanju zaporne kazni v Severni Makedoniji. V zvezi s tem je pravilna ocena tožene stranke, da obsodba za kaznivo dejanje ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj ubežnik pred pravico ni zgolj iz tega razloga upravičen do statusa begunca niti subsidiarne zaščite.

15. Tožena stranka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za pridobitev statusa subsidiarne zaščite iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1. Pravilno je zaključila, da tožnikove težave, ki jih je imel s sosedi, ne izvirajo iz političnega prepričanja in ne dosegajo praga resne škode. Kot že zgoraj navedeno, je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da tožnik tudi ni izkazal, da mu izvorna država ne bi bila sposobna nuditi zaščite.

16. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tako na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, da je bil celoten kazenski postopek izrazito pristranski in da so mu bile kršene osnovne človekove pravice in da naj bi šlo za konstrukt, kot tudi ne navedbe o tem, da je tožnik posebej poudaril, da ne beži pred prestajanjem kazni, temveč da želi le zaščititi svoje življenje. Resne nevarnosti za svoje življenje, kot že zgoraj obrazloženo, pa tožnik s svojimi pavšalnimi navedbami v prošnji in na osebnem razgovoru ni izkazal. Tožniku je bilo v postopku tudi po mnenju sodišča postavljenih zadosti vprašanj za celovito razjasnitev zadeve, zato je neutemeljen tožbeni očitek, da bi se zadeva morala razčistiti še s postavljanjem dodatnih vprašanj. Tožnik je k tožbi priložil tudi neprevedeno domnevno novo grozilno pismo, prejeto v zapor dne 20. 2. 2020, napisano v tujem jeziku, ki ga sodišče ne more upoštevati, ker gre (tudi) po mnenju sodišča za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1, ki na drugačno odločitev ne more vplivati.

17. Po vsem navedenem je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, brez glavne obravnave (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker dejstva, ki jih je navajal tožnik v tožbi, niso pomembna za odločitev oziroma jih sodišče ne more upoštevati. Tožnik v postopku namreč ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, ki bi jih bilo mogoče šteti za preganjanje, niti ne takšnih dejanj in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bila njegova varnost v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožena in da bi bil izpostavljen resni škodi, niti ni izkazal, da ga izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi.