Jedro

Kadar stiki s starši pomenijo za otroka hudo čustveno obremenitev in ga spravljajo v emocionalno stisko ter tako ogrožajo njegov osebnostni razvoj, jih je potrebno začasno prepovedati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 30.4.2009 zavrnilo ugovor nasprotnih udeležencev zoper sklep o začasni odredbi, s katero je sodišče odločilo, da se do pravnomočno končanega postopka prepovejo telefonski stiki med nasprotnima udeležencema in njunim mladoletnim sinom D. S sklepom z dne 28.5.2009 pa je odločilo, da se telefonski stiki in stiki preko pisem med nasprotnima udeležencema in mladoletnim D. prepovedo.

Zoper navedeno odločitev se nasprotna udeleženca po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta. Ne strinjata se z zaključki sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo njun ugovor zoper sklep o začasni odredbi, saj ni izpolnjena že verjetnost terjatve predlagatelja. Poleg tega ni z ničemer izkazan nastanek težko nadomestljive škode za mladoletnega sina D.. Sodišče se je pri ugotavljanju, da telefonski pogovori otroka vznemirjajo, povsem oprlo na izpoved rejnice otroka, ki pa ne more biti obravnavana kot nevtralna priča v postopku. Predlagatelj sploh ni dokazal svojih navedb o čudnem vedenju D. po telefonskem razgovoru, niti, da bi bilo takšno vedenje v neposredni zvezi s tem razgovorom. Prav tako je nerazumljivo, da je sodišče svojo odločitev vezalo tudi na kazensko sodbo zoper nasprotnega udeleženca B. J., ki bo moral na prestajanje zaporne kazni. V tem primeru je še bolj pomembno, da ima otrok stike s staršem vsaj telefonično. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi dejstvo omenjene sodbe vplivalo na ukinitev telefonskih stikov z materjo in takšna odločitev ne more biti v korist otroka. Prišlo bo namreč do prevelikega razdora oziroma popolne odtujitve otroka od staršev z dolgotrajnimi posledicami na otrokovi psihi. Pritožnika pri tem opozarjata na zgrešeno vlogo centra za socialno delo, ki bi moral skrbeti za normalno izvajanje stikov, ne pa ravnati nasprotno.

Tudi v pritožbi zoper končni sklep z dne 28.5.2009 pritožnika smiselno ponavljata zgoraj navedene argumente. Dodajata pa, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišalo le rejnico in delavko CSD, ne pa tudi izvedenke, čeprav se na njene ugotovitve sodišče sklicuje. V tej zadevi je bilo smiselno pridobiti povsem novo mnenje, ki bi bilo osredotočeno le še na sporno nepravnomočno odločitev o stikih nasprotnih udeležencev s sinom D. preko telefona in pisem. Sprejeta odločitev vsekakor ni v korist mladoletnega D., ki bo tako izgubil stik s svojo družino. Povsem nerazumljivo pa je postopanje sodišča, ko je prepovedalo stike preko pisem, ker naj nasprotna udeleženca D. pisem sploh nista pisala. Upoštevajoč, da sta nasprotna udeleženca preprosta človeka, bi ju bilo potrebno k pisanju vzpodbujati, ne pa kar prepovedati to vrsto stikov. Zgolj ocena, da tovrstni stiki otroku niso v korist, ne more predstavljati ustrezne obrazložitve. Nasprotna udeleženca se na ta način ne vzpodbuja k pozitivnemu razmišljanju in delovanju v otrokovo korist, predlagatelj bi jih moral kvečjemu vzpodbujati k pisanju pisem, katerih vsebino bi lahko rejnica glede primernosti itak prej preverila. Sodišče je tudi pri tej odločitvi očitno sledilo rejnici, ki je menila, da je pisanje pisem nesmiselno, ker D. ne zna brati, čeprav bi mu jih lahko prebirala ona in ga pri tem naučila tudi brati. V kolikor pa bi ocenila, da pismo vsebuje neprimerne vsebine, ga ne bi prebrala, možna pa je tudi kontrola teh pisem s pošiljanjem preko CSD. Glede na navedeno, nasprotna udeleženca pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep spremeni tako, da ne omeji niti prepove stikov preko telefona ali pisem, podrejeno pa predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi sta bili vročeni predlagatelju, ki v odgovoru na obe pritožbi le-te ocenjuje kot neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. Glede odločitve o ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi.

Po določbi člena 411. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 37 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, začasne odredbe o varstvu in preživljanju mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitve pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Po 3. odstavku citirane določbe 411. člena ZPP se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ). Smisel začasnih odredb, izdanih po določbah člena 411 ZPP, je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, sporno pravno razmerje uredi in s tem prepreči nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje, zato so začasne odredbe v teh sporih praviloma regulacijske oziroma ureditvene. Kot je navedlo že Ustavno sodišče RS v odločbi štev. Up 410/01, je treba pri odločanju o začasni odredbi v tovrstnih sporih upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi sicer otroku nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Odločitev sodišča o začasni odredbi lahko močno in trajno prizadene interese in koristi otroka ter nasprotnih udeležencev, zato mora biti ta temeljni pogoj izpolnjen.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je izkazana konkretna ogroženost mladoletnega otroka v smislu nastajanja težko nadomestljive škode, ki bi lahko trajno prizadela interes otroka. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da težko nadomestljiva škoda ni izkazana, saj je sodišče prve stopnje natančno opisalo, na kakšen način se je vsebina telefonskega pogovora mladoletnega D. z nasprotnim udeležencem z dne 11.3.2009 manifestirala v njegovem vedenju in izjavah. Gre za otroka v občutljivem obdobju odraščanja, ki je izrazito pokazal odklonilen odnos do načina komuniciranja njegovega očeta z njim. Gre predvsem za zamere oziroma način vedenja nasprotnega udeleženca, ki očitno vztraja na očitkih v zvezi z njegovo pravnomočno kazensko sodbo zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, storjenega tudi na škodo mladoletnega D.. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da odklonilnost otroka izhaja povsem iz njegovega lastnega čutenja in zaznavanja, ne pa iz morebitnega vpliva rejnice. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo tudi na predpostavki, da nasprotna udeleženca z izdano začasno odredbo ne bosta utrpela nobene škode, ker imata sicer zagotovljene neposredne stike z otrokom preko CSD. Tega pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. Iz tega razloga pritožba tudi nima prav, ko smiselno zatrjuje, da pomeni začasna prepoved telefonskih stikov popolno odtujitev mladoletnega otroka od staršev.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (točka 2 člena 365. ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

II. O pritožbi glede prepovedi telefonskih stikov in stikov preko pisem med nasprotnima udeležencema in mladoletnim D.: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 5. odstavku 106. člena določa, da lahko sodišče pravico do stikov med otrokom in staršema odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko določi, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Sicer pa ima glede na določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi. ZZZDR torej dopušča odvzem pravice staršev do stikov z otrokom, vendar je treba poudariti, da gre za skrajni ukrep, ki se izvede le v tistih izjemnih primerih, ko zanj obstaja utemeljen razlog. Le zelo tehtni razlogi, bodisi na strani otroka ali staršev, narekujejo tak poseg v starševsko pravico, med drugim je seveda tudi primer, ko otrok sam zavrača stike s starši. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča, da je v otrokovo korist, da se zaenkrat telefonski stiki in stiki preko pisem med njim in obema staršema ne dopustijo. Glede tega zaključka ima izpodbijani sklep jasne in izčrpne razloge, prvostopenjsko sodišče je ocenilo zbrane dokaze in pri tem pravilno ocenilo, da stiki trenutno spravljajo otroka v emocionalno stisko in zanj niso vzpodbudni. Ker za mladoletnega sina, ki je dopolnil 8 let, telefonski stiki očitno pomenijo hudo čustveno obremenitev, pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je s stališča otrokove duševnega ravnovesja in s tem njegovih splošnih koristi primerneje, da tovrstnih stikov mladoletni D. s starši v tem trenutku nima. Takšna ugotovitev izhaja predvsem iz zaslišanja otrokove rejnice in pisnega mnenja sodne izvedenke J. B. ter njene ustne izpovedbe. Glede telefonskih stikov je tudi po oceni pritožbenega sodišča odklonilni odnos pri mladoletnem sinu psihološko trdna realnost, zato pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je njegovo trenutno doživljanje telefonskih stikov predvsem z očetom močno negativno. To se kaže v otrokovih izrazito spremenjenih vedenjskih znakih in je bil potreben čas, da so ga v rejniški družini sploh pomirili. Tudi sodna izvedenka je nedvoumno potrdila, da pomenijo takšni stiki za otroka hudo psihično obremenitev in po prepričanju pritožbenega sodišča bi se zanikanje njegovih želja sprevrglo v kaznovanje otroka, kar pa bi bilo v nasprotju z navedenim poslovnim merilom za odločanje. Odklanjanje spornih stikov je tako po oceni pritožbenega sodišča odraz trenutne želje in dojemanje otroka. Kot opozarja tudi sodna izvedenka, sporni stiki zaenkrat pomenijo za otroka hudo čustveno obremenitev in bi ogrožali njegov nadaljnji zdrav osebnostni razvoj. Cilj določitve stikov pa je ravno zdrav razvoj otrokove osebnosti tako v socialnem kot čustvenem pogledu, to pa pretehta nad trenutno željo nasprotnih udeležencev, ki se za sporne stike zavzemata. Obširne pritožbene navedbe, v katerih sta nasprotna udeleženca kritična le do ravnanja CSD, rejnice pa tudi sodišča, pa v ničemer ne omajajo sprejete odločitve. Nasprotna udeleženca očitno ne želita (ali ne zmoreta) uvideti napačnosti svojega ravnanja z otroci – tudi z mladoletnim D., zaradi česar sta bila v kazenskem postopku tudi pravnomočno obsojena. To dejstvo je terjalo še večjo previdnost sodišča pri odločanju v smislu zagotovitve otrokovih koristi. Nasprotna udeleženca odločitev sodišča sicer doživljata kot krivično, vendar pa njuno čustveno doživljanje ne more doseči objektivno ugotovljenih okoliščin. Kar se tiče pritožbenih navedb, usmerjenih v kritiko prepovedi pisemskih stikov, je sodišče prve stopnje postopalo po enakih kriterijih in tudi dejstvo, da nasprotna udeleženca sploh doslej nista napisala še nobenega pisma, ne omaje razlogov sodišča prve stopnje, pač pa je ob tem dejstvu pritožba v tem delu toliko bolj nerazumljiva.

Kot je na več mestih navedeno, je ugotavljanje otrokove koristi temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka in ne velja le za starše, pač pa tudi za sodišče. Ob tem gre pritožnikoma še pojasniti, da ima izpodbijana prepoved vsebinsko značaj začasne odločitve, ki jo je možno ob spremenjenih pogojih vedno spremeniti. Seveda bodo to terjale predvsem spremenjene okoliščine na strani nasprotnih udeležencev tako glede dojemanja svoje starševske vloge kot izkazovanje le-tega.

Upoštevajoč navedeno, se izkažejo pritožbene navedbe kot neutemeljene, sodišče prve stopnje pa v tem okviru odločanja o prepovedi telefonskih in pisemskih stikov ni zagrešilo niti očitanih niti drugih procesnih kršitev, upoštevnih po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava je bilo potrebno pritožbo nasprotnih udeležencev zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).