Jedro

Predlagatelj mora zatrjevati in dokazovati „težko popravljivo škodo“ že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi sodišče prve stopnje citira določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) ter ugotavlja, da je odložitev izvršitve izpodbijane odločbe možna le ob kumulativno izpolnjenih zakonskih pogojih iz navedene določbe. Eden od zakonskih pogojev je izkazana težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, v obravnavanem primeru pa tožnik možnosti nastanka težko popravljive škode niti ne navaja.

Tožnik v pritožbi navaja, da zakonski pogoji iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 izhajajo iz same tožbe in tožbi predloženih dokazov. V tožbi je zahteval, da se po uradni dolžnosti pridobi upravne spise in sodišče bi v konkretnem primeru lahko odločalo na podlagi pridobljenih spisov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Začasna odredba na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, seveda ob izpolnjenih zakonskih pogojih, (začasno) odloži izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda za njo predstavlja težko popravljivo škodo. Pri tem je treba posebej poudariti na že večkrat sprejeto stališče (tudi Ustavnega sodišča RS), da je materialna škoda praviloma popravljiva.

V obravnavanem primeru tožnik niti v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti v sami tožbi (vloženi zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada K., Izpostava J. z dne 11.12.2006, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo sodne takse, kazenske takse in sodne takse za opomin v skupnem znesku 18.050 SIT) izrecno ne navaja, in tudi z ničemer ne dokazuje, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker morajo biti pogoji iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 podani kumulativno, predlagatelj pa jih mora zatrjevati in dokazovati že ob vložitvi predloga, je sodišče prve stopnje, ob neizkazani težko popravljivi škodi, tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi, se smiselno nanašajo na tožbene razloge in ne na vsebino obrazložitve, s katero je sodišče prve stopnje utemeljilo izpodbijani sklep.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 76 v zvezi s členom 82 ZUS-1).