Jedro

Ob določenem neto znesku ugotovljene terjatve stečajnega upnika ni mogoče konkretizirati tudi točnih zneskov davkov in prispevkov, ki jih je dolžan delodajalec obračunati in vplačati za delavca. Davki in prispevki se obračunavajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zaradi tega bi bilo nepravilno, če bi sodba sodišča prve stopnje navajala konkretne zneske davkov in prispevkov, ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in izplačati, upoštevajoč prisojeni neto znesek razlike plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako, da se glasi: "Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke A.A. do tožene stranke B.B. p.o. - v stečaju v višini 458.728,80 tolarjev netto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1996 dalje do plačila, tožena stranka pa je dolžna, upoštevajoč navedeni netto znesek, za tožečo stranko obračunati in vplačati vse pripadajoče davke in prispevke. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 215.462,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.1999 dalje do plačila, v roku 8 dni. Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne." V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke - v stečaju, v višini 595.900,00 tolarjev netto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1996 dalje do plačila, skupaj z zneskom, potrebnim za plačilo vseh davkov in prispevkov. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 279.820,60 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj se sodba ne more preizkusiti, zlasti pa je nerazumljiv njen izrek. V njem je ugotovljen obstoj terjatve tožnika skupaj z zneskom, potrebnim za plačilo vseh prispevkov in davkov, ne da bi bila navedena višina tega zneska. Izrek se ne da izvršiti in je tudi nerazumljiv. Nesprejemljiva je nadaljnja razlaga sodišča, da v celoti sprejema prepričljivo izvedeniško mnenje izvedenca, brez drugih utemeljitev. Kar se tiče zastaranja terjatve iz naslova razlike v plači za obdobje od februarja do junija 1991 tožena stranka ponovno povdarja, da tožnik ni upravičen do plačila, ker ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, terjatev v tem obdobju pa je zastarala, kot izhaja iz 371. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Tožnik se sklicuje na certifikat, na podlagi katerega naj bi bilo pretrgano zastaranje, vendar tega tekom postopka ni prijavil oz. predložil kot dokaz. Izvedenčeva razlaga, da je v certifikatu prav gotovo zajeto tudi sporno obdobje, ne zadostuje. Tožbeni zahtevek tudi ni bil točno opredeljen ves čas postopka. Šlo je za pavšalno oceno višine tega zahtevka, ki je temeljila na izračunu primerjalnega delavca. Tožnik je šele po izvedenčevem mnenju specificiral zahtevek, zaradi česar se tožena stranka tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Ves čas postopka je bila višina zahtevka 900.000,00 tolarjev, zaradi česar mu je sodišče neupravičeno priznalo vse stroške postopka. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Med drugim navaja, da dejstvo, da višina davkov in prispevkov ni določena, ne pomeni nerazumljive ali neizvršljive sodbe, saj se davki in prispevki obračunajo po prispevni stopnji, ki velja v času izplačila. Terjatev tožnika za obdobje od februarja do junija 1991 ni zastarala, kar demantira listinska nakaznica z dne 12.5.1995, ki mu jo je izstavila prav tožena stranka. Certifikat pomeni pripoznavo dolga, saj nesporno zajema sporno obdobje. To sicer ne izhaja iz samega certifikata, temveč izhaja iz uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela netto osnovnih plač (Ur.l. RS št. 59/93), ki določa, da lahko pravne osebe v skladu s 25. čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur.l. RS št. 55/92-1/96) delavcem izdajo potrdila za razliko plač v obdobju od 1.9.1990 do 1.1.1993. Tožnik je svoj zahtevek postavil v konkretni višini in sicer 900.000,00 tolarjev, kar ne predstavlja neopredeljenega zahtevka. Kasneje modificirani zahtevek 595.900,00 tolarjev netto predstavlja približno 900.000,00 tolarjev brutto, torej toliko, kot je zahteval s tožbo, oz. upoštevajoč davke in prispevke prisojeni netto znesek sigurno predstavlja več kot 900.000,00 tolarjev brutto. To pomeni, da je v sporu uspel v celoti. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče le delno sprejema pritožbo tožene stranke in sicer v delu, v katerem ta uveljavlja zastaranje tožnikove terjatve za obdobje od februarja do junija 1991, neutemeljene pa so ostale pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo bistvene kršitve določb postopka in zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ni se mogoče strinjati s pritožbo tožene stranke, da naj bi bila sodba pomanjkljiva in da se ne more preizkusiti, s tem v zvezi pa tudi, da je že izrek sodbe nerazumljiv. Iz izreka sodbe namreč jasno izhaja, kaj je bilo tožniku prisojeno, oz. je ugotovljena terjatev tožnika proti toženi stranki v konkretnem netto znesku, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prav tako od določenega datuma, konkretno pa so odmerjeni tudi stroški postopka. Morda je sodišče prve stopnje dejansko uporabilo nekoliko neobičajno formulacijo, da se ugotovi obstoj terjatve v konkretnem netto znesku, "skupaj z zneskom, potrebnim z plačilo vseh prispevkov in davkov", vendar to še ne pomeni nezakonitosti oz. nepravilnosti sodbe, ali njene neizvršljivosti. Kot pravilno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, namreč ob določenem netto znesku ugotovljene terjatve ni mogoče konkretizirati tudi točnih zneskov davkov in prispevkov, ki jih je delodajalec dolžan obračunati in vplačati za delavca. V izogib naštevanju vseh predpisov na navedenem področju in širši razlagi je potrebno na kratko pojasniti, da o obračunu in plačevanju davkov in prispevkov govori zakon o davčnem postopku (ZDavP, Ur.l. RS št. 18/96, 87/97) v 223. čl., pri čemer se sklicuje na roke in način plačevanja, ki je določen za davek od osebnih prejemkov. S tem v zvezi 130. čl. istega zakona določa, da mora izplačevalec osebnih prejemkov davek od teh obračunati hkrati z obračunom osebnih prejemkov, vplačati pa najpozneje v 6 dneh po izplačilu. Obračunavanje in plačevanje ter stopnjo prispevkov (med drugim) urejata zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur.l. RS št. 5/96 - 81/2000) in zakon o dohodnini (ZD, Ur.l. RS št. 71/93-18/96). Pri tem je jasno, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zaradi tega bi bilo dejansko nepravilno, če bi sodba sodišča prve stopnje navajala konkretne zneske davkov in prispevkov, ki jih mora tožena stranka za tožnika obračunati in vplačati, upoštevajoč prisojeni netto znesek razlike plače. Izrek sodbe sodišča prve stopnje tako ni nerazumljiv oz. neizvršljiv, temveč edini možni izrek v primeru, ko je delavcu prisojena razlika plače oz. regresa v netto znesku. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da naj tožnik ne bi bil upravičen do razlike plače, ker ni podpisal pogodbe o zaposlitvi, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje (ki se mu pritožbeno sodišče pridružuje) in glede na to, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pač pa je utemeljen ugovor tožene stranke o zastaranju tožnikove terjatve za plačilo razlike plače za obdobje do vključno junija 1991. Stališče sodišča prve stopnje v tem delu nasprotuje tudi ustaljeni sodni praksi, po kateri izdana potrdila o neizplačanem delu netto osnovnih plač, v skladu s citirano uredbo, ne pomenijo tudi pripoznave dolga, glede na 387. čl. ZOR. Potrebno je namreč upoštevati naravo teh potrdil, ki so bila v postopku lastninskega preoblikovanja namenjena interni razdelitvi delnic ter vplačilu delnic za notranji odkup, kar pa nikakor ne pomeni, da v primeru, če se delavec ne odloči za takšno uporabo potrdil, lahko izbere izplačilo v denarju. Do izplačila v denarju je namreč lahko upravičen le v primerih, če delodajalec ni izvedel zakonitega postopka znižanja izhodiščnih plač, v skladu s splošno oz. panožno kolektivno pogodbo... . Potrdila po citirani uredbi so bila izdana in namenjena le za postopek lastninskega preoblikovanja, kar jasno izhaja iz 7., 8. in 9. čl. citirane uredbe. Njihov namen evidentno ni bil pripoznanje dolga delavcu, niti tega ne predstavljajo, takšna je bila tudi vsebina potrdil oz. lastninskih nakaznic. Glede na to in datum uveljavljanja terjatve je ugovor tožene stranke o zastaranju (v skladu s 371. čl. ZOR) utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno od prisojenega zneska odšteti znesek netto razlike plač do vključno junija 1991, z obračunanimi zamudnimi obrestmi. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre za skupaj 137.171,19 tolarjev. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 373. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa v skladu z določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v znesku 458.728,28 tolarjev, višji zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja terjatve pa je zavrnilo. Neutemeljena je sicer tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je prisojeni znesek 595.900,00 tolarjev netto, kot ga je tožnik postavil naknadno, popolnoma primerljiv s prvotnim zahtevkom, ki je znašal 900.000,00 tolarjev brutto, torej zneskom, ki vključuje tudi davke in prispevke. Pač pa je pritožba tožene stranke glede stroškov postopka utemeljena glede na to, da je delno uspela s pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče tudi stroške postopka ponovno odmerilo. Tožnik je glede na prisojeni znesek 458.728,80 tolarjev uspel s 77% zahtevka (upoštevajoč, da bi 100% uspeh znašal 595.900,00 tolarjev netto, kar je, kot navedeno, povsem primerljivo s prvotnim zahtevkom 900.000,00 tolarjev brutto), zaradi česar je pritožbeno sodišče, upoštevajoč ta uspeh, tudi prisojene stroške pred sodiščem prve stopnje znižalo. Pravilno odmerjeni stroški tako znašajo 215.462,00 tolarjev (2. odst. 154. čl. ZPP/77, v povezavi z 2. odst. 166. čl. ZPP/77). Ker odgovor tožnika zoper pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, je le-to sklenilo tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora (1. odst. 155. čl. ZPP/77, v povezavi z 2. odst. 166. čl. ZPP/77).