Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. izreka) delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 1.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (skupaj 5.500,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2008 dalje do plačila ter ji povrniti še 205,60 EUR pravdnih stroškov (skupaj 822,10 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

V ostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 50,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.558,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov 4.500,00 EUR od 15.4.2008 dalje do plačila, 20,84 EUR od 21.7.2004 dalje do plačila, 37,73 EUR od 19.7.2004 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške, s sodbo odmerjene na 616,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna 69,74 EUR pravdnih stroškov nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2008 dalje.

Predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo.

Tožeča stranke se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo njen zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v znesku 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2004 dalje. Navaja, da je sodišče pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti premalo vrednotilo ugotovitve izvedenskega mnenja ter dejstvo, da tožnica ima in bo imela tudi v bodoče še vedno telesne bolečine v poškodovani vratni hrbtenici pri obremenitvah vratu, v dalj časa prisotni drži vratu v prisilnem položaju, ob dvigovanju težjih bremen ter ob vremenskih spremembah. Sodišče nadalje ni v zadostni meri vrednotilo vseh neugodnosti, ki jih je morala tožnica prestati v času zdravljenja. Tudi pri odmeri višine odškodnine za strah sodišče ni v zadostni meri vrednotilo ugotovitev izvedenca, glede na intenziteto in trajanje primarnega in sekundarnega strahu bi ji moralo prisoditi vso vtoževano odškodnino. Prenizko je prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zlasti premalo je sodišče vrednotilo dejstvo, da je tožnica zmanjšano zmožna in mora vlagati več napora v opravljanje del tako na delovnem mestu, kot pri raznih opravilih doma, da ima pri četrtem otroku zaradi posledic škodnega dogodka težave pri dvigovanju le-tega ter da je praktično ovirana pri vseh opravilih na njivi. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo pred več kot štirimi leti in da tožena stranka tožnici še ni izplačala celotne odškodnine. Sodna praksa v podobnih primerih prisoja bistveno višje odškodnine. Nadalje se pritožuje zoper prisojene zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode. Tožnica je obrestni del tožbenega zahtevka opredelila v tožbi 25.10.2004, tega dela svojega zahtevka nikoli ni umaknila, v pripravljalni vlogi z dne 15.4.2008 pa je modificirala le višino tožbenega zahtevka, povsem po pomoti zaradi tipkarske napake pa je prišlo do zapisa datuma 15.4.2008. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka.

V pritožbi proti sklepu navaja, da bi ji moralo sodišče prisoditi zakonske zamudne obresti od glavnice za nepremoženjsko škodo od 21.7.2004 dalje in ne od 15.4.2008, kot je bilo pomotoma zapisano v modificiranem tožbenem zahtevku. Sodišče je na podlagi dejstva, da je bil v modificiranem tožbenem zahtevku pomotoma zapisan datum 15.4.2008, sklepalo, da tožnica umika obrestni del zahtevka, zato je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter pri odmeri višine odškodnine za strah je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo ugotovitve izvedenca medicinske stroke in izpoved tožnice same, zato je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen. Tožnica zahteva denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 25.10.2004. Tožničino poškodbo (zvin vratu) je izvedenec uvrstil po Erdmanovi klasifikaciji v drugo skupino. Po ugotovitvah sodbe, ki glede obsega bolečin in neugodnosti temelji na izvedenskem mnenju, je po poškodbi bolečinsko obdobje res trajalo razmeroma dolgo, vendar gre za zmerne in občasno močne bolečine, če pa je tožnica vzela analgetik, so bile bolečine manjše - zmerne. Tudi glede obsega neugodnosti pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodbe, da je bila tožnica le-tem izpostavljena v manjši meri, zgolj z obiski pri zdravniku in fizioterapijo. Pri vrednotenju bodočih telesnih bolečin tožnica v pritožbi z opisom posledic nekoliko pretirava, ko trdi, da jih bo morala prestajati vse do konca svojega življenja. Sledeč izvedenskemu mnenju sodišče ugotavlja, da ima tožnica še vedno občasne zmerne in lahke bolečine, za katere je pričakovati, da se bodo z leti zmanjševale in postopoma - v času 5 let, izzvenele. Glede na ugotovljena konkretna dejstva v tožničinem primeru višja odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode, kakršno zahteva tožnica v pritožbi, ne bi bila v skladu s prakso sodišč v podobnih primerih. Enako velja za zahtevano odškodnino za strah. Prisojena odškodnina je namreč ustrezna glede na v sodbi ugotovljeno intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu.

Pač pa je zaradi pravilne uporabe določbe 179. člena Obligacijskega zakonika potrebno delno ugoditi pritožbi tožnice, ko graja višino prisojene denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V sodbi ugotovljena trajna posledica poškodbe (rahla zavrta gibljivost v vratu) pri tožnici povzroča, da je omejena v vsakdanjem življenju, tako pri opravljanju poklica kot hišnih opravil in v prostem času. Sodišče ji verjame, da se te omejitve odražajo negativno v tožničini psihi, seveda le v določeni meri in gotovo ne tako močno, kot trdi pritožba. Umestitev odškodnine v tiste okvire, ki jih narekuje načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, pa pokaže, da je tožnica upravičena do nekoliko višje odškodnine za to vrsto škode, zato je pritožbeno sodišče njenemu zahtevku ugodilo za dodatnih 1.000,00 EUR (kar skupaj znese 2.700,00 EUR), v ostalem pa je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (4. točka 358. člena ZPP in 353. člen ZPP). Pri tem zaradi poteka časa od vložitve tožbe do odločitve sodišča prve stopnje glede na vse okoliščine primera ni upravičena zahtevati odmero višje odškodnine.

Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (1. odst. 2. člena ZPP). V pripravljalni vlogi z dne 15.4.2008 je navedeno, da tožnica prilagaja svoj zahtevek izvedenskemu mnenju ter da zahteva, da ji tožena stranka plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 8.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot bodo specificirane v tožbenem zahtevku, torej od 15.4.2008 dalje do plačila. Zahtevek tožnice je jasen in nedvoumen. Tožnica je po prejemu izvedenskega mnenja deloma zvišala zahtevek, pri čemer je iz njene vloge razvidno, da je očitno temu prilagodila tudi obrestni del zahtevka tako, da je zahtevala obresti od nepremoženjske škode od 15.4.2008 dalje do plačila. Zato ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da tožnik (pravilno tožnica) svojega obrestnega zahtevka nikoli ni umaknila ter da je do zapisa v pripravljalni vlogi dne 15.4.2008 prišlo le po pomoti zaradi tipkarske napake. Enaki razlogi narekujejo tudi zavrnitev pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo dopolnilne sodbe. Izdajo dopolnilne sodbe bi tožnica lahko zahtevala le v primeru, če sodišče o obrestnem delu zahtevka ne bi odločilo (325. člen ZPP). Za takšen primer pa ne gre, saj je sodišče prve stopnje odločilo o vseh tožničinih zahtevkih.

Sprememba višine denarne odškodnine narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odst. 165. člena ZPP). Pri tem sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, češ da bi ji moralo sodišče priznati vse zaznamovane pravdne stroške kot potrebne, ker to ne drži. Obširna obrazložitev odločitve o stroških postopka v sodbi vsebuje pravilne razloge za zavrnitev nekaterih nepotrebnih stroškov postopka (155. člen ZPP). Uspeh tožnice v pravdi je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo, vendar je glede na višji znesek odškodnine, do katerega je upravičena v pritožbenem postopku, njen uspeh 64 %, kar pomeni, da ji od odmerjenih stroškov v znesku 1.438,75 EUR pripada 920,80 EUR. Toženka pa je od odmerjenih stroškov 274,29 EUR glede na njen uspeh upravičena do povrnitve 98,70 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 822,10 EUR pravdnih stroškov (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

Tožnica je uspela s pritožbo s 24,4 %. Pritožbeno sodišče je zato od potrebnih stroškov pritožbenega postopka 206,55 EUR, toženi stranki naložilo v plačilo 50,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.