Jedro

Pomanjkanje vsebinske argumentacije o ključnem vprašanju, ki ga je izpostavil storilec v zahtevi in odsotnost ocene o verodostojnosti priče, predstavljata kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. Hkrati pa dejstvo, da iz obrazložitve sodbe ni razvidna argumentacija glede dejanskega vprašanja, ki je bilo odločilno za presojo očitane kršitve določb ZPrCP, pomeni tudi kršitev kršitev 22. člena Ustave. Omenjeno določilo namreč terja, da mora sodišče v sodni odločbi na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni storilo.

Pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka kot njen sestavni del, zagotavljata, da lahko vsakdo pride do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese ter s tem vpliva na izid postopka. Omenjeni pravici sta izraz spoštovanja posameznikovega dostojanstva in njegove subjektivitete v postopku. Ta dva namena sta lahko uresničena le, kolikor ima posameznik možnost biti zaslišan na ustni obravnavi. Glede na to, da je bil v obravnavani zadevi odgovor na ključno vprašanje, kje se je nahajal pešec v trenutku, ko je na prehod zapeljal storilec, odvisen ravno od presoje izjave storilca in izpovedbe priče, bi moralo sodišče o tem zaslišati tudi storilca. Navedeno velja še v toliko večji meri ob upoštevanju dejstva, da je storilec v zahtevi to tudi sam predlagal. Glede na to, da sodišče ni zaslišalo storilca, je s tem poseglo v njegovo pravico do izjave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je storilcu U. P. izdal odločbo o prekršku zaradi prekrška po četrtem odstavku 41. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), s katero mu je izrekel globo v znesku 250,00 EUR in stransko sankcijo treh kazenskih točk. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 1. 2018 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, in sicer zaradi kršitve določb postopka iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 68., 69., 90. in drugim odstavkom 167. člena ZP-1, zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). V zahtevi navaja, da je bilo v obravnavani zadevi ključno vprašanje, kje se je nahajalo vozilo storilca v trenutku, ko je pešec D. K. stopil, oziroma je nameraval stopiti na prehod za pešce. Zatrjuje, da je o tej okoliščini obstajalo očitno razhajanje med izjavo storilca in navedbami prič, ki ga sodišče ni ustrezno razjasnilo in obrazložilo. Pri tem po oceni vrhovnega državnega tožilca iz obrazložitve sodbe ni razvidna presoja storilčevih navedb iz zahteve v luči razhajajočih personalnih dokazov. Takšna pomanjkljivost v obrazložitvi predstavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. Zahteva navaja, da bi za razjasnitev nasprotij med izpovedbami, sodišče moralo zaslišati tudi storilca, še zlasti zato, ker je le-ta predlagal svoje zaslišanje. Šele zaslišanje storilca bi sodišču dalo ustrezno podlago za presojo verodostojnosti prič ter končno odločitev. Ob tem vrhovni državni tožilec pojasnjuje, da je sodišče predlagane dokaze zavrnilo brez vsebinske obrazložitve. Takšna zavrnitev izvedbe dokazov predstavlja kršitev ustavno zagotovljene pravice do izvajanja dokazov v lastno korist, kršitev 22. člena Ustave, kakor tudi kršitev 6. člena EKČP. Nenazadnje zahteva izpostavlja vprašanje trenutka storitve prekrška in s tem povezano pravilno uporabo določila 41. člena ZPrCP. Poudarja, da je z vidika uporabe navedenega določila vprašljivo, ali storilec krši zakon tudi, če je s svojim vozilom že na prehodu za pešce, pešec pa šele tedaj stopi na prehod. Vrhovni državni tožilec meni, da se sodišče s tem ni ukvarjalo, kar onemogoča oblikovanje ustrezne sodne prakse o izpostavljenem vprašanju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki na zahtevo nista odgovorila.

B.

4. V obravnavani zadevi se je storilcu U. P. očitalo, da kot voznik osebnega vozila ni upošteval določila prvega odstavka 41. člena ZPrCP, ki predpisuje, da morajo vozniki pešcem, ki so na prehodu ali stopajo nanj, omogočiti varno prečkanje vozišča. Iz podatkov spisa je razvidno, da je storilec vozil po Pražakovi ulici v Ljubljani in nato zavijal desno na Miklošičevo cesto. V križišču omenjenih ulic naj bi se na prehodu za pešce nahajal pešec D. K., ki mu storilec ni omogočil varnega prečkanja prehoda. Z vidika očitane kršitve določb cestnega prometa, je ključno vprašanje, kje se je nahajalo vozilo storilca v trenutku, ko je pešec nameraval stopiti na prehod, oziroma je nanj stopil. Prekrškovni organ je ugotovil, da je storilec na prehod zapeljal v trenutku, ko se je tam že nahajal pešec D. K., pri čemer je iz obrazložitve odločbe o prekršku razvidno, da naj bi storilec z desnim vzvratnim ogledalom trčil v pešca. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo z dne 22. 9. 2016 zatrjeval povsem nasprotno, in sicer, da v trenutku, ko je z vozilom zapeljal ter ustavil na prehodu za pešce na Pražakovi ulici, tam ni bilo nikogar.

5. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo priči D. K. in G. K., medtem ko je dokazne predloge za zaslišanje storilca in soočenje storilca s pričami, zavrnilo kot nepotrebne. Priča D. K. je glede omenjenega vprašanja izpovedal, da je stopil na prehod za pešce, pri čemer je prehodil tretjino prehoda, ko je pripeljal storilec in ga na samem prehodu narahlo zadel z desnim zunanjim ogledalom. Na vprašanje storilca pa je dopustil možnost, da je bilo vozilo na prehodu za pešce še preden je sam stopil nanj. Priča G. K. pa o vprašanju, kje se je nahajalo storilčevo vozilo v času, ko je pešec stopil na prehod, ni znala odgovoriti. V obravnavani zadevi sta bili tako o ključnem vprašanju soočeni izjava storilca iz zahteve za sodno varstvo in notranje protislovna izpovedba priče D. K. Iz obrazložitve sodbe je mogoče sklepati, da je sodišče sledilo delu izpovedbe omenjene priče, v katerem je navajala, da je bila že na prehodu za pešce, ko je nanj zapeljal storilec. Vendar v obrazložitvi sodbe ni zaslediti razlogov, na katere je sodišče oprlo takšen zaključek. Pri tem ni podalo razlogov zakaj je, kljub notranji neskladnosti njene izpovedbe, sledilo navedbam priče D. K. Hkrati pa iz obrazložitve ni razvidna ocena o verodostojnosti storilčeve izjave in presoja njegovih navedb iz zahteve za sodno varstvo. Pomanjkanje vsebinske argumentacije o ključnem vprašanju, ki ga je izpostavil storilec v zahtevi in odsotnost ocene o verodostojnosti priče, predstavljata kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. Hkrati pa dejstvo, da iz obrazložitve sodbe ni razvidna argumentacija glede dejanskega vprašanja, ki je bilo odločilno za presojo očitane kršitve določb ZPrCP, pomeni tudi kršitev kršitev 22. člena Ustave. Omenjeno določilo namreč terja, da mora sodišče v sodni odločbi na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni storilo.

6. Z zgoraj navedeno kršitvijo določb postopka so povezani tudi očitki, da sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo ni zaslišalo storilca, kljub temu, da je le-ta predlagal svoje zaslišanje. Vrhovni državni tožilec pri tem zatrjuje, da je sodišče predlog po storilčevem zaslišanju in po njegovem soočenju s pričami zavrnilo brez vsebinske obrazložitve, kar predstavlja kršitev ustavnih jamstev iz 2. in 3. alineje 29. člena Ustave in kršitev 22. člena Ustave.

7. Pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka kot njen sestavni del, zagotavljata, da lahko vsakdo pride do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese ter s tem vpliva na izid postopka. Omenjeni pravici sta izraz spoštovanja posameznikovega dostojanstva in njegove subjektivitete v postopku. Ta dva namena sta lahko uresničena le, kolikor ima posameznik možnost biti zaslišan na ustni obravnavi. Glede na to, da je bil v obravnavani zadevi odgovor na ključno vprašanje, kje se je nahajal pešec v trenutku, ko je na prehod zapeljal storilec, odvisen ravno od presoje izjave storilca in izpovedbe priče, bi moralo sodišče o tem zaslišati tudi storilca. Navedeno velja še v toliko večji meri ob upoštevanju dejstva, da je storilec v zahtevi to tudi sam predlagal. Glede na to, da sodišče ni zaslišalo storilca, je s tem poseglo v njegovo pravico do izjave.

8. Utemeljeni so tudi očitki vrhovnega državnega tožilca o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe glede zavrnitve dokaznega predloga po storilčevem zaslišanju ter po njegovem soočenju s preostalima pričama. Pravica do izvajanja dokazov v lastno korist iz 3. alineje 29. člena Ustave namreč med drugim zajema obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli, kar pomeni, da mora v primeru njihove zavrnitve s svojim stališčem oziroma z razlogi za zavrnitev seznaniti storilca. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga mora biti takšna, da storilcu omogoči uvid v razloge, na katere je sodišče oprlo zavrnitev, hkrati pa mora omogočati preizkus razumnosti sprejete odločitve. Takšnim kriterijem pa argumentacija sodišča iz devete točke obrazložitve ne ustreza. Sodišče je namreč glede storilčevih dokaznih predlogov navedlo le, da so nepotrebni. Iz takšne obrazložitve ni razvidno, ali je sodišče sploh opravilo presojo relevantnosti predlaganih dokazov, kar predstavlja kršitev jamstva iz 3. alineje 29. člena in pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja tudi dilemo povezano s pravilno uporabo 41. člena ZPrCP. Pri tem poudarja, da ni jasno, ali storilec krši omenjeno določilo tudi, če je s svojim vozilom že na prehodu za pešce, pešec pa šele tedaj stopi na prehod. Glede na to, da dejansko stanje obravnavane zadeve ne omogoča jasnega odgovora na ključno vprašanje, kje se je nahajal pešec v trenutku, ko je na prehod zapeljal storilec, Vrhovno sodišče ni presojalo pravilnosti uporabe določila 41. člena ZPrCP, ki ga problematizira vrhovni državni tožilec.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 in kršitve pravic iz 22. člena in 3. alineje 29. člena Ustave, ki jih je zatrjeval vrhovni državni tožilec, zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).