Jedro

Dolžnik je uveljavljal opozicijski razlog prenehanja terjatve, saj je navedel, da je njegova obveznost prenehala z izčrpanjem zavarovalnega kritja, do česar je prišlo že po pravnomočnosti izvršilnega naslova, zato tega v pravdnem postopku ni mogel uveljavljati.

Zavarovalno kritje je že po samem zakonu omejeno z zavarovalno vsoto oziroma zavarovalnim limitom, do zatrjevanega prenehanja terjatve s počrpanjem zavarovalnega kritja pa se sodišče ni opredelilo in tudi ni presodilo, ali gre za dejstva, ki bi jih dolžnik lahko že uveljavljal v pravdi ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanih 2., 3. in 5. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „1. Začasna zastopnica dolžnika, odvetnica A. A., Ulica 7, Ljubljana, se razreši. 2. Ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0956 I 3202/2019 z dne 31. 1. 2020, se zavrne.

3. Dolžnik mora upniku povrniti 522,65 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku osmih dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa od naslednjega dne dalje tudi zakonske zamudne obresti.

4. Predlog upnika za povrnite stroškov odgovora na ugovor nad 522,65 EUR se zavrne.

5. Dolžnik svoje stroške ugovora in odgovora na odgovor nosi sam.“

2. Zoper 2., 3. in 5. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 214/2017 z dne 20. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 102/2018 z dne 14. 2. 2018, zaradi izterjave denarne terjatve 11.475,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2018 dalje do plačila, zneskov mesečne rente v višini 1.000,00 EUR, zapadlih v obdobju od 15. 4. 2018 do 15. 1. 2020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, ter bodočih zapadlih zneskov mesečne rente v višini 1.000,00 EUR mesečno, ki zapadejo v plačilo do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, za obdobje od vključno februarja 2020 do vključno aprila 2020, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 31. 1. 2020. 7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnik je v svojem ugovoru v bistvenem uveljavljal, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti izvršilnega naslova in ki ga ni mogel uveljavljati v postopku izdaje izvršilnega naslova. Pojasnil je, da njegova obveznost izvira iz letalske nesreče, v kateri je umrl upnikov oče B. B., in sicer na podlagi obveznega zavarovanja letala (30. člen Zakona obveznih zavarovalnih v prometu, v nadaljevanju ZOZP, in Uredba (ES) št. 785/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o zahtevah v zvezi z zavarovanjem za letalske prevoznike in operaterje, v nadaljevanju Uredba). Obveznost zavarovalnice iz naslova škode, ki izvira iz poškodbe ali smrti potnika, je bila omejena na 100.000,00 SDR po vrednosti SDR na dan škodnega dogodka (zavarovalna vsota) oziroma na 115.836,00 EUR (100.000 SDR x 1,15836 EUR/SDR). Zavarovalnica (dolžnik) je za obveznosti iz naslova morebitnih odškodnin ali nadomestil v zvezi s škodo, nastalo potniku B. B. ali od njega odvisnim osebam, odgovarjala do 115.836.00 EUR, kar predstavlja zavarovalno kritje iz naslova škodnega dogodka. Za presežni znesek odgovornost zavarovalnice ni bila podana, temveč za ta del odgovarja neposredno lastnik letala. Po pokojnem B. B. so odškodninske zahtevke priglašali različni upravičenci, ki so jim bile na tej podlagi izplačane odškodnine v skupnem znesku 53.442,76 EUR, od zavarovalne vsote 115.836,00 EUR je bil tako na dan izdaje sodbe 20. 11. 2017 na razpolago še znesek 62.393,24 EUR. Ob izdaji sodbe je zavarovalna vsota še obstajala (ni bila v celoti koriščena), tako da dolžnik ugovora neobstoja zavarovalne vsote v pravdnem postopku ni mogel podati. Po pravnomočnosti sodbe je dolžnik upniku izplačal znesek 62.393,24 EUR, in sicer odškodnino v višini 60.278,81 EUR ter odvetniške stroške v višini 2.114,73 EUR. S tem plačilom je bila zavarovalna vsota v celoti izčrpana, obveznost zavarovalnice (dolžnika) iz obravnavanega škodnega dogodka pa je prenehala. Dolžnik je opozoril, da je obveznost iz naslova zavarovanja pogodbena obveznost, ki je v primeru obveznega zavarovanja regulirana in zavarovalnica v vsakem primeru odgovarja samo do višine zavarovalnega kritja, kot je določeno v 31. členu ZOZP, v zavarovalni polici in v splošnih pogojih. Obveznost zavarovalnice (in s tem terjatev upravičenca iz zavarovanja do zavarovalnice) v vsakem primeru preneha, ko je izčrpana zavarovalna vsota. V obravnavanem primeru je bila zavarovalna vsota v zvezi z B. B. izčrpana 29. 3. 2018, kar je po pravnomočnosti zamudne sodbe in bistveno po tistem, ko bi dolžnik to lahko uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, saj tedaj to dejstvo še ni nastalo.

9. Po izvedenem kontradiktornem postopku, v katerem je upnik dolžnikovim ugovornim navedbam nasprotoval, je sodišče prve stopnje tak ugovor zavrnilo kot neutemeljen. Obrazložilo je, da je izvršbo dovolilo na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe, na katero je po načelu stroge formalne legalitete vezano tako glede terjatve kot glede strank in njene pravilnosti v izvršilnem postopku ne more presojati. Na podlagi tega načela je sodišče zaključilo, da ugovorna razloga iz 8. in 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ nista podana.

10. Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče podane ugovorne razloge napačno prepoznalo in obravnavalo ter da se zato ni ustrezno opredelilo do ugovornih navedb.

11. Pravilno pritožba navaja, da dolžnik v ugovoru pravilnosti izvršilnega naslova niti ni prerekal in ni podal navedb v smeri, da bi bil izvršilni naslov nezakonit, kot je v okviru pojasnjevanja načela stroge formalne legalitete navedlo sodišče prve stopnje. Prav tako dolžnik v ugovoru ni izpodbijal svoje pasivne legitimacije v tem izvršilnem postopku, kot je zmotno zapisano v izpodbijanem sklepu. Dolžnik je jasno in izrecno uveljavljal le ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Navedel je namreč, da je terjatev prenehala 29. 3. 2018, ko je upniku izplačal znesek 62.393,24 EUR, kar predstavlja znesek, ki je po predhodnem izplačilu odškodnine ostalim odškodninskim upravičencem še ostal na razpolago od skupnega zavarovalnega kritja 115.836,00 EUR. Uveljavljal je torej, da je njegova obveznost prenehala z izčrpanjem zavarovalnega kritja, do česar je prišlo že po pravnomočnosti izvršilnega naslova, zato tega v pravdnem postopku ni mogel uveljavljati.

12. Do tega ugovornega razloga pa se sodišče prve stopnje vsebinsko ni opredelilo v zadostni meri. Zgolj sklicevanje na načelo stroge formalne legalitete za presojo tega ugovornega razloga ne zadošča, saj gre za opozicijski ugovorni razlog, ki terjatev ukinja (in ne negira). Povedano drugače, v okviru takega ugovora dolžnik uveljavlja, da izvršba ni dopustna, ker terjatve, ki mu je sicer naložena v izpolnitev z izvršilnim naslovom, v celoti ali delno ni več (zaradi kasneje nastalih dejstev). Gre za tipičen ugovor materialnega prava, saj dolžnik z njim zatrjuje nastop tistih dejanskih stanov, na obstoj katerih materialno pravo veže sankcijo prenehanja obveznosti. Terjatev preneha predvsem z vsemi oblikami izpolnitve (na primer plačilo), lahko pa tudi na drug način, npr. z odpustom dolga, s prenovitvijo, s poznejšo nezmožnostjo izpolnitve ali s poznejšim prenehanjem pravice (obligacijske ali stvarne).1

13. Med načine prenehanja terjatve je treba šteti tudi prenehanje zaradi izčrpanja zavarovalnega kritja, ki je že po samem zakonu omejeno z zavarovalno vsoto oziroma zavarovalnim limitom (prim. 31. člen ZOZP, tako tudi 964. člen Obligacijskega zakonika). Zavarovanje odgovornosti je namreč institut, ki je v korist oškodovanca, kavza zavarovalne pogodbe pa je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti.2 Zavarovalna vsota tako predstavlja najvišji znesek zavarovalnine, ki se ga zavarovalnica s sklenitvijo zavarovalne pogodbe zaveže izplačati upravičencem in z izčrpanjem te vsote obveznost zavarovalnice preneha.

14. Ravno tak način prenehanja terjatve, torej s počrpanjem zavarovalnega kritja, je dolžnik uveljavljal v konkretnem primeru, sodišče pa se do tega dejstva v opisanem materialnopravnem okviru niti ni opredelilo in tudi ni presodilo, ali gre za dejstva, ki bi jih dolžnik lahko že uveljavljal v pravdi ali ne (zgolj sledenje upnikovim navedbam iz ugovora na ugovor, brez kritične ocene teh navedb, ne predstavlja take presoje). Pritožba zato utemeljeno uveljavlja, da je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih glede ugovornega razloga po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

15. Ker je že navedeno narekovalo razveljavitev sklepa v izpodbijanih 2., 3. in 5. točki izreka in vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb niti ni posebej opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o utemeljenosti uveljavljanega ugovornega razloga iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ponovno obrazloženo odločiti in ob upoštevanju pojasnjenih materialnopravnih okvirjev vsebinsko presoditi, ali je dolžnikova obveznost prenehala zaradi izčrpanja zavarovalnega kritja in ali je do tega prišlo že po trenutku, ko bi dolžnik to lahko uveljavljal v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

1 Prim. dr. Damjan Orož, Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, 2018, stran 150 in 151. 2 Prim. VSRS Sodba II Ips 28/2019 z dne 26. 9. 2019 in VSRS Sodba II Ips 214/2005 z dne 11. 5. 2005, tako tudi VSL sodba II Cp 1342/2016 z dne 7. 9. 2016.