Jedro

Ker je bilo v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku, nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravljeni in dokončna odločba zakonito spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine.

Ker je bila zahteva za nepravo obnovo vložena 18. 10. 2016, sprememba dokončne odločbe v skladu z 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 učinkuje od 1. 11. 2016 dalje in ima tožnik od tedaj dalje pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine, kot je pravilno razsojeno z izpodbijano sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 5. 10. 2017 in št. ..., št.: ... z dne 20. 2. 2017 (I. tč. izreka). Odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 10. 2014 je spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 11. 2016 dalje in hkrati izreklo, da je tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna izdati odločbo o odmeri, višini in izplačevanju 20 % starostne pokojnine (II. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne 342,71 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka). Presodilo je, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo upravnega postopka, končanega z odločbo z dne 22. 10. 2014, to odločbo spremenilo in tožniku priznalo pravico do izplačevanja 20 % starostne pokojnine.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 1. odstavek 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2), saj v konkretnem primeru ni uporabljiv. Tožnik v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku ni izpolnjeval pogoja za upokojitev po splošnih predpisih, zato mu ni bilo mogoče priznati pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine po 3. odstavku 38. člena ZPIZ-2. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 24/2017 z dne 7. 3. 2017 ne more vplivati na odločitev v predmetni zadevi. Sodna praksa ni formalni pravni vir, ne zavezuje niti sodišč oz. ena sama sodba ne pomeni ustaljene sodne prakse. Učinkuje le med strankama. V sodbi revizijskega sodišča, na kateri prvostopenjsko sodišče gradi izpodbijano sodbo ni šlo za vprašanje neprave obnove po 183. členu ZPIZ-2, temveč drugačno interpretacijo 3. odstavka 38. člena ZPIZ-2, kot v pravnomočno končanem upravnem postopku, zato je zahteva z dne 18. 10. 2016 utemeljeno zavrnjena.

Tudi sicer sprememba dokončne odločbe ter priznanje pravica do izplačila 20 % pokojnine od 1. 11. 2016 dalje ni zakonita. Odločitev je v nasprotju s 183. členom ZPIZ-2, saj bi o pravici moralo biti odločeno na dan, ko je tožnik izpolnil pogoje po 399. členu ZPIZ-2. Ker je pravica do izplačila priznana od 1. 11. 2016 dalje se pokojninska doba in starost ugotavljajo na ta datum.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev, potrditev prvostopenjske sodbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenega razloga in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na toženkino izvajanje dodaja le še naslednje.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

6. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 5. 10. 2017 in 20. 2. 2017 o zavrnitvi predloga na razveljavitev odločbe z dne 22. 10. 2014 in priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine. Gre za spor o t. i. nepravi obnovi upravnega postopka zaradi predlagane razveljavitve dokončne zavrnilne odločbe o izplačevanju 20 % starostne pokojnine.

7. Iz razpoložljive listinske dokumentacije in dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih tožena stranka niti ne prereka, izhaja, da tožnik ob vložitvi zahteve dne 1. 9. 2014 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 27. člena ZPIZ-2 . Na dan izdaje odločbe dne 22. 10. 2014 je dopolnil 50 let, 7 mesecev in 21 dni starosti ter 36 let, 2 meseca in 8 dni pokojninske dobe, vključno z zavarovalno dobo s povečanjem. Tedaj je torej izpolnjeval pogoje iz 399. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnih predpisih. Prav slednje dejstvo pa je edino odločilno za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku, saj v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku materialne določbe zakona, ki bi moralne biti, sploh niso bile, oz. niso bile pravilno uporabljene.

Materialnopravna podlaga za rešitev zadeve

8. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. S 1. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 je toženi zavod pooblaščen, da lahko razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Gre za inštitut neprave obnove postopka, končanega z dokončno in pravnomočno upravno odločbo. Postopek je mogoče uvesti na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti v 10-ih letih od vročitve dokončne odločbe (2. odstavek), v obnovitvenem postopku izdana odločba pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oz. od prvega dne naslednjega meseca po njeni izdaji, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odstavek).

Kršitev materialne določbe zakona iz 1. odstavka 183. člena ZPIZ-2 je podana vselej, če jasna določba, ki bi morala biti, zaradi napačne interpretacije ni bila uporabljena. V obravnavani zadevi se kršitev nanaša na tedaj veljavni 3. odstavek 38. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 so bili zavarovanci, ki so ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine ostali zavarovani v nespremenjenem obsegu, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve upravičeni do izplačila 20 % predčasne ali starostne pokojnine do katere bi bili upravičeni na dan uveljavitve. Pravica do izplačevanja 20 % pokojnine ni bila pogojevana z izpolnjevanjem pogojev iz 27. ali 29. člena ZPIZ-2, kot neutemeljeno vztraja tožena stranka. Takšna omejitev je uzakonjena šele v 39. a. členu novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2B), ki velja od 1. 1. 2016 dalje in v predmetni zadevi ni uporabljiva.

Navedeno torej pomeni, da je ob pravilni uporabi materialnih določb ZPIZ-2 pravico do izplačevanja 20 % starostne ali predčasne pokojnine pred 1. 1. 2016 bilo potrebno priznati tudi zavarovancem, ki so izpolnili pogoje po posebnih predpisih (npr. Zakonu o policiji) v skladu s 399. členom ZPIZ-2. 9. Ker je bilo v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) sta izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravljeni in dokončna odločba z dne 22. 10. 2014 zakonito spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine. Ker je bila zahteva za nepravo obnovo vložena 18. 10. 2016, sprememba dokončne odločbe v skladu z 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 učinkuje od 1. 11. 2016 dalje in ima tožnik od tedaj dalje pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine, kot je pravilno razsojeno z izpodbijano sodbo.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Pred sodiščem prve stopnje glede na predhodno utemeljitev ni prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Nepravilno je nadalje tudi toženkino stališče, da pravica do izplačevanja 20 % starostne pokojnine ne bi smela biti priznana od 1. 11. 2016 dalje, temveč kvečjemu od dneva ko je tožnik izpolnil pogoje po 399. členu ZPIZ-2, oz. najkasneje na dan izdaje pravnomočne odločbe z dne 22. 10. 2014. Kot že poudarjeno, sprememba dokončne odločbe učinkuje od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi, zato gre tožniku pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zagotovo od 1. 11. 2016 dalje.

Sicer pa je z izpodbijano sodbo toženi zavod eksplicitno zavezan, da izda posebno odločbo o odmeri, višini in izplačevanju 20% starostne pokojnine. Ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP-a bo ob pravilni uporabi materialnega prava dolžan sam ponovno ugotavljati izpolnitev pogojev, relevantnih za priznanje pravice do starostne pokojnine po 399. členu ZPIZ-2 in denarno dajatev tudi zakonito odmeriti. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

11. Enako velja glede pritožbenega očitka, da naj bi sodišče kot razlog za odločanje po 183. členu ZPIZ-2 uporabilo sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2017 z dne 7. 3. 2017. Že sodišče samo (9. točka obrazložitve) izrecno poudarja, da za uporabo 183. člena ZPIZ-2 ni odločilna sodba revizijskega sodišča. Bistvena je dejanska presoja, da je v tožnikovem primeru prišlo do kršitve 38. člena v zvezi z 399. členom ZPIZ-2. Sicer pa je sodna praksa5 dejansko zavzela povsem jasno stališče, da zavračanje izplačila 20 % pokojnine iz prehodne določbe 399. člena ZPIZ-2 ni bilo zakonito, saj 3. odstavek 38. člena ZPIZ-2 ni določal, da bi bilo mogoče pravico priznati le tistim zavarovancem, ki so izpolnjevali pogoje iz 27. ali 29. člena ZPIZ-2. 12. Zaradi vsega obrazloženega in ker niti pritožbeno izvajanje, nanašajoče se na stroškovni izrek sodbe, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. V skladu s 155. členom ZPP je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo saj z njim ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 102/2015. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004. 5 Npr. sodba VIII Ips 24/2007; Psp 199/2016 in druge.