Jedro

Da bi bilo mogoče preveriti, ali je izpolnjen pogoj po določbi 8. člena PUP, je po presoji pritožbenega sodišča odločilnega pomena, da je v lokacijskem dovoljenju obrazložen obstoj navedenega razmerja med pozidanostjo in nepozidanostjo parcelne površine, tako da bo iz njega jasno razvidno tudi, kaj je bilo upoštevano v okviru izračuna s PUP določenega procenta pozidanosti oz. nepozidanosti parcelnih površin (ali je upoštevana tudi površina parkirišča in intervencijske ceste kot pozidana površina).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 18.1.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi zoper lokacijska dovoljenja Oddelka za okolje in prostor Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 5.2.1998 za gradnjo vzhodne enote stanovanjskega dvojčka s prizidano garažo (objekt št.1) na zemljišču parc.št. 385/4 k.o. T. z dne 10.2.1998 za gradnjo vzhodne enote stanovanjskega dvojčka s prizidano garažo (objekt št. 2) na zemljišču parc.št. 385/3 k.o. T. z dne 5.2.1998 za gradnjo vzhodne enote stanovanjskega dvojčka s prizidano garažo (objekt št. 3) na zemljišču parc.št. 385/3 k.o. T. z dne 10.2.1998 za gradnjo zahodne enote stanovanjskega dvojčka s prizidano garažo (objekt št. 4) na zemljišču parc.št. 385/3, 385/1 k.o. T. z dne 10.2.1998 za gradnjo vzhodne enote stanovanjskega dvojčka s prizidano garažo (objekt št. 5) na zemljišču parc.št. 385/1 k.o. T. z dne 10.2.1998 za gradnjo vzhodne enote stanovanjskega dvojčka s prizidano garažo (objekt št. 6) na zemljišču parc.št. 385/3 k.o. T., ki jih je upravni organ prve stopnje izdal investitorju podjetju S. d.o.o., K., po lokacijski dokumentaciji, pod pogoji navedenih lokacijskih dovoljenj.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da razmerij iz 8. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š7 T.Š. (Uradni list RS, št. 58/92, v nadaljevanju PUP) lokacijski dovoljenji za objekt 5 in 6 ne zagotavljata ter da za ta objekta ni zagotovljena pravilna intenzivnost izrabe parcelne površine, kot jo določa 8. člen PUP. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje pravilno obrazložila, da neposredna pozidanost območja ne nudi izrazitih enotnih morfoloških kvalitet, ki bi jim bilo potrebno slediti. Tožbeni ugovor, da izdana lokacijska dovoljenja nasprotujejo načinu ureditve odprtega prostora (8. alinea 21. člena PUP), ni utemeljen. Lokacijska dovoljenja se nanašajo na sporne objekte, ne urejajo pa odprtega prostora. Izpodbijana lokacijska dovoljenja so v skladu z določbo 22. člena PUP, ki ureja oblikovanje posegov glede na naravne prvine prostora. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da so pristojni organi odločanja dolžni varovati v splošnem interesu varovane dobrine, ne pa tudi zasebnih interesov, med katere sodi tudi zatrjevano zmanjšanje razgleda. V spornih lokacijskih dovoljenjih so izpolnjeni tudi pogoji iz 2. alinee 23. člena PUP, saj PUP odmika od parcelnih mej ne predpisuje, vzdrževanje objektov ter njihova uporaba pa bosta omogočena. Kot je pojasnila že tožena stranka, je bila izdelana ocena osončenja sosednjih objektov zaradi gradnje treh stanovanjskih dvojčkov, katere zaključek je, da bo ob upoštevanju sprememb gabaritov predvidenih objektov z vidika sanitarno-tehničnih zahtev po osončenju bivalnih prostorov novogradnja sprejemljiva. Pri izdaji sanitarnega soglasja z dne 16.1.1998 je bila upoštevana izdelana ocena osončenja. Po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da so objekti preveliki in preveč zgoščeni na parcelah. PUP določa razmerje pozidanosti proti nepozidanosti parcelne površine in ta pogoj je izpolnjen. V zvezi s sklicevanjem tožnikov na 30. člen PUP, ki se nanaša na merila in pogoje prometnega urejanja, sodišče prve stopnje navaja, da gre za tožbeno novoto, pojasnjuje pa, da se lahko tožeče stranke pri izdaji lokacijskega dovoljenja sklicujejo samo na tiste pogoje, ki so z zakonom določeni in glede katerih bi objekt sam ali dejavnost v njem vplivala neposredno na njihove bivalne pogoje.

Pritožniki v pritožbi navajajo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo ključnih dokazov. Analiza zasenčenja, ki so jo predložili že v fazi obravnavanja lokacijskih odločb pri toženi stranki, bi ovrgla študijo zasenčenja, ki jo je izvedla tožena stranka. Šele z ovrženjem rezultatov analize osončenja, ki so jo predložili, se lahko reši vsebina tega ugovora, v ta namen pa je treba izvesti dokazni postopek. Nadalje navajajo, da izgradnja predvidene skupne intervencijske ceste in parkirišča spada v poseg v okolje. Ker je to poseg v parcelni prostor, ga je treba pri izračunu pozidanosti gradbenega kompleksa tudi upoštevati. Tega dejstva pa tožena stranka pri izračunu pozidave parcel glede na omejitve 40%:60% ni upoštevala. Ni utemeljen sklep sodišča prve stopnje, da je oporekanje nepojasnjeni problematiki izgradnje intervencijske poti tožbena novota. Že v pritožbi v upravnem postopku so opozarjali, da je pri izdajanju lokacijskih dovoljenj treba razjasniti nejasnosti v zvezi z izdajo dovoljenja za gradnjo intervencijske poti. Sodišče prve stopnje naj izvede dokaz, da je predvidena intervencijska pot v nasprotju z določbo 1. alinee 26. člena PUP. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno tudi, ko je sledilo obrazložitvi tožene stranke glede pogojev iz 22. člena PUP.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in stranke z interesom: S. d.o.o. K., D.R., T.R., M.U, in M.R. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) v 2. odstavku 54. člena določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po določbi 1. odstavka 55. člena ZUN se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih, podatkov o obstoječem stanju zemljišča in objektov, na katere se nanaša nameravani poseg ter investitorjevih podatkov o namenu in zmogljivosti objekta, naprave oziroma drugega posega, na podlagi podatkov o pričakovanih vplivih objekta, naprave oziroma drugega posega na okolje ter podatkov o komunalnih priključkih, potrebnih za obratovanje objekta ali naprave.

V obravnavani zadevi ni sporno, da zemljišče, na katerem je s spornimi lokacijskimi dovoljenji predvidena gradnja objektov, leži v območju, ki se ureja s PUP, in v območju urejanja z oznako ŠS 7/1 T., v morfološki enoti 2A/1. Po določbi 2. alinee 23. člena PUP mora biti v območjih brez izrazito enotne gradbene črte obstoječih objektov in enotnega zazidalnega sistema odmik novograjenega objekta vsaj toliko od objekta na sosednji parceli, kot določa svetlobnotehnična ocena ali študija osvetlitve. Iz ocene osončenja sosednjih objektov zaradi gradnje treh stanovanjskih dvojčkov v T. (določitev ustreznih gabaritov predvidenih objektov), izdelane v novembru 1997, s strani L. urbanističnega zavoda d.d., izhaja, da je ob upoštevanju sprememb gabaritov predvidenih objektov in rezultatov kotne projekcije ter sončne aksonometrije gradnja spornih objektov glede sanitarno-tehničnih zahtev po osončenju bivalnih prostorov še sprejemljiva. Iz predloženih upravnih spisov (sanitarno soglasje z dne 16.1.1998) tudi izhaja, da je bila upoštevana ocena osončenja pri izdaji soglasja in torej pri izdaji spornih lokacijskih dovoljenj. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor glede osončenja.

Utemeljen pa je po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovor tožnikov glede skladnosti lokacijske dokumentacije z določbo 8. člena PUP. PUP v 8. členu določa, da so dopolnilna gradnja objektov in prizidave dovoljene do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40% pozidane v primerjavi s 60% nepozidane parcelne površine. Da bi bilo mogoče preveriti, ali je izpolnjen pogoj po citirani določbi PUP, je po presoji pritožbenega sodišča odločilnega pomena, da je v lokacijskem dovoljenju obrazložen obstoj navedenega razmerja med pozidanostjo in nepozidanostjo parcelne površine, tako da bo iz njega jasno razvidno tudi, kaj je bilo upoštevano v okviru izračuna s PUP določenega procenta pozidanosti oziroma nepozidanosti parcelnih površin (ali je upoštevana tudi površina parkirišča in intervencijske ceste kot pozidana površina). Prav izpolnitve tega pogoja pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče presoditi, saj ustrezne obrazložitve, ki bi morala biti podana, ne vsebujejo niti lokacijska dovoljenja niti lokacijska dokumentacija, na katero se ta lokacijska dovoljenja sklicujejo. Le pavšalno sklicevanje sodišča prve stopnje in tožene stranke na grafične priloge pod številko 9 lokacijske dokumentacije, pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni ustrezne obrazložitve tega za odločitev v zadevi pravno pomembnega dejstva, na katerega so tožniki opozarjali ves čas v upravnem postopku in v upravnem sporu.

Prav tako je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni ugovor, da opozarjanje na nejasnosti v zvezi z gradnjo intervencijske poti, ni tožbena novota. V skladu z določbo 3. odstavka 14. člena ZUS stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker so tožniki že v pritožbi v upravnem postopku navajali, da bi bilo treba pred izdajo lokacijskih dovoljenj razjasniti problematiko v zvezi s potjo (tožena stranka na ta pritožbeni ugovor ni odgovorila), sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni imelo podlage za sklep, da gre za tožbeno novoto. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zato ta ugovor presoditi.

Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba zaradi navedenega nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS v povezavi s 14. točko 2. odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.