Jedro

Ne glede na to, ali je dokazni zaključek o tem, kdaj se je tožena stranka oziroma za njo direktor seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, vprašljiv, takšen zaključek predstavlja dejansko podlago za odločitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic po 244. členu KZ se lahko stori le z direktnim naklepom, ki mora biti motiviran in predstavlja tudi znak tega kaznivega dejanja. Tožniku se v nasprotju s tem očita le opustitev dolžnega ravnanja nadzora in hudo malomarno dejanje, česar že pojmovno ni mogoče opredeliti kot zlorabe položaja in pravic v smislu kaznivega dejanja po navedenem členu KZ. Ne glede na to gre za kršitev druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, saj za takšno opredelitev zadošča dokazni zaključek, da je tožnik opustil dolžno ravnanje nadzora in kontrole in ravnal hudo malomarno, to pa je imelo za posledico večji primanjkljaj tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2003 ter plačilo odškodnine v višini 75.112,00 EUR, s posebnim sklepom pa je ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo v zvezi z zahtevkom za vrnitev na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico ter prijavo v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter postopek v tem delu ustavilo.

Sodišče je presodilo, da je tožena stranka odpoved podala v zakonskem roku, saj je za inventurni primanjkljaj zvedela 2. 10. 2003, za vse okoliščine v zvezi z vnovčevanjem ponarejenih bonov pa 14. 10. 2003. Pred odpovedjo tožniku ni bila kršena pravica do zagovora. Sodišče je ugotovilo, da sta podani obe očitani kršitvi pogodbenih obveznosti, ki jih je tožena stranka opredelila kot kršitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe. Sprejelo je dokazne zaključke sodišča prve stopnje in presodilo, da je tožnik storil obe očitani kršitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na to, da je že Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 175/2006 z dne 10. 01. 2006 ugotovilo, da iz pisne obdolžitve in vabila tožniku izhaja, da se je tožena stranka 23. 9. 2003 seznanila z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju navaja, da se je tožena stranka s temi razlogi nesporno seznanila že 2. in 3. 9. 2003, ko je bila prvič opravljena inventura in ugotovljen inventurni manjko, ta dan pa je direktor tudi pripravil poročilo o pregledu blagovnih bonov. Priče so že podale lastnoročne izjave. Direktor je 3. 9. 2003 vedel, da so se v poslovalnici diskont menjavali ponarejeni boni in je imel natančne podatke o znesku teh bonov. Ta dejstva so bila dodatno potrjena najkasneje 16. oziroma 18. 9. 2003 s podanimi izjavami Š. K. in tožnika, tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo dovolj, da je direktor dne 23. 9. 2003 zoper tožnika in D. S. vložil kazensko ovadbo. Direktor je ob ponovnem zaslišanju spremenil svoje stališče in poskušal na vsak način dokazati, da se je šele 14. oziroma 15. 10. 2003 prepričal, da tožnik nima čiste vesti. Njegova verodostojnost je vprašljiva, saj je svoja stališča menjal. Višek njegovega sprenevedanja je izjava, da je datum v vabilu na zagovor (da je delodajalec 23. 9. 2003 ugotovil razloge za izredno odpoved) verjetno pomota in da se ne spomni, ali je to vabilo podpisal. Sodišče mora ugotoviti vse znake kaznivega dejanja po izvedenem dokaznem postopku, vendar ni dokazano, da je tožnik opravil zamenjavo gotovine s ponarejenimi boni. Veliko bonov je vnovčil tudi za brata direktorja tožene stranke, ne ve pa, kdo mu je podtaknil ponarejene bone. Tožena stranka bi mu lahko očitala le, da je opustil potreben nadzor nad prejetimi boni, ne pa zamenjave ponarejenih bonov. Navaja tudi, da postopek v zvezi z zagovorom ni bil izpeljan pravilno, saj ga je njegov pooblaščenec opravičil. Na zagovor se ni mogel pripraviti, saj mu niso bile na voljo vse dokazne listine. Po navedbah tožene stranke je bila uporabljena listinska dokumentacija, ki je bila pridobljena le dan pred datumom zagovora. Izjave tožene stranke in listine o tem pa si sicer nasprotujejo, saj se izredna odpoved na nobenem mestu ne sklicuje na inventuro z dne 1. 10. 2003 in na izjave delavk z dne 14. 10. 2003, temveč le na inventuro z 2. in 3. 9. 2003. To dodatno dokazuje, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila že v začetku meseca septembra 2003 in najkasneje 23. 9. 2003, ko je podala kazensko ovadbo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnik v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Revident v glavnem izpodbija zaključke sodišč druge in prve stopnje o pravočasni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se s tem v zvezi sklicuje na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Takšno izhodišče je napačno in v nasprotju z ustaljeno in enotno prakso revizijskega sodišča, da seznanitev delodajalca z razlogi za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Prav v tej zadevi takšno stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 175/2006 z dne 10. 10. 2006. V tem sklepu je revizijsko sodišče pojasnilo, da je stališče sodišč druge in prve stopnje, da se po ZDR trenutek seznanitve z razlogi za izredno odpoved šteje od izvedbe zagovora delavca (oziroma, če delavec ne pride na zagovor, od tistega dne, ko je zagovor predviden) materialnopravno napačno, saj ZDR v drugem odstavku 110. člena rok za odpoved veže na seznanitev delodajalca z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ne pa na zagovor oziroma odsotnost le-tega. Pri tem je Vrhovno sodišče v nadaljevanju tudi jasno pojasnilo, da datum seznanitve delodajalca s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja sicer predstavlja dejansko vprašanje, saj se glede na okoliščine posameznega primera delodajalec lahko seznani z razlogom oziroma izve za kršitev in za storilca takoj ob storjeni kršitvi, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po drugem odstavku 83. člena ZDR. Ker sodišči druge in prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča (da rok za odpoved po ZDR začne avtomatsko teči od datuma zagovora delavca oziroma datuma delavčeve odsotnosti), sploh nista ugotavljali tega, kdaj se je delodajalec dejansko seznanil s kršitvijo in storilcem, je v nadaljnjem postopku napotilo sodišče prve stopnje, da ugotovi dejstva o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved oziroma kdaj je zvedela za kršitev pogodbenih obveznosti in za storilca ter naložilo sodišču, da se natančneje opredeli do nasprotujočih si podatkov v spisu. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku to storilo in zaključilo, da je tožena stranka zvedela za inventurni manjko, ki je povezan z drugo očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti šele 2. 10. 2003, za okoliščine v zvezi s prvo očitano kršitvijo v zvezi s poslovanjem in lažnim prikazovanjem sprejema blagovnih bonov pa 14. 10. 2003, po opravljenih razgovorih z delavkami.

9. Ob takšnem zaključku, ki predstavlja dejansko ugotovitev, s katero se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, sta sodišči druge in prve stopnje napravili pravilen (materialnopravni) zaključek, da je bila odpoved podana v zakonskem prekluzivnem roku po drugem odstavku 110. člena ZDR. Ne glede na to, ali je dokazni zaključek o tem, kdaj se je tožena stranka oziroma za njo direktor seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (oziroma s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti in storilcem), vprašljiv, takšen zaključek predstavlja dejansko podlago za odločitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje. Kot že pojasnjeno, v tem primeru ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, revident pa glede tega tudi ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi s pravico do obrambe oziroma zagovora tožnika, kar je revizijsko sodišče poudarilo že v sklepu VIII Ips 175/2006 z dne 10. 10. 2006. Zato le povzema dosedanje ugotovitve, da odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja oblikovalno pravico delodajalca, da z enostranskim dejanjem odpove pogodbo. Za takšno odpoved, kot odpoved pogodbe, ni predviden strogo formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in roki. Delodajalec mora delavcu pred izredno odpovedjo omogočiti zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR v povezavi s 177. členom istega zakona), pri čemer ni predviden poseben rok od obdolžitve in vabila na zagovor do zagovora. Tudi prisotnost pooblaščenca delavca ob zagovoru ni odločilna in obvezujoča, dolžnost delodajalca pa ni, da že določeni termin zagovora preloži v primeru, ko delavčev pooblaščenec opraviči svojo odsotnost – v tej zadevi le s sklicevanjem na „že razpisane zadeve“, brez konkretnejših podatkov.

11. V zvezi s kršitvama pogodbenih obveznosti, ki se tožniku očitajo, so revizijske navedbe kratke in se nanašajo predvsem na prvo očitano kršitev, da je „tožnik v mesecu juniju, juliju in avgustu 2003 kot vodja poslovalnice 1 naročil delavkam poslovalnice diskont, da so pri poslovanju na blagajni lažno prikazovale sprejem blagovnih bonov, čeprav so od strank prejele gotovino in nato ob koncu dnevnega poslovanja opravil zamenjavo gotovine s ponarejenimi blagovnimi boni družbe C. in si na ta način protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom v skupni višini najmanj 11.260,00 SIT, dejanje pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.) in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ.“ Ali ime opisano dejanje dejansko vse znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu KZ (protipravna prilastitev denarja namreč predpostavlja tudi, da je tožnik vedel, da gre za zamenjavo gotovine s ponarejenimi blagovnimi boni, kar pa ni bilo dokazano), niti ni bistveno, saj gre v tem primeru za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tudi če ta kršitev ne bi imela vseh znakov kaznivega dejanja (kot je opredelitev kršitve po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) namreč še vedno ostane kršitev po drugi alineji prvega odstavka iste zakonske določbe, ki je dokazana. Po tej določbi lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja – v tem primeru, da je naročil delavkam poslovalnice diskont, da so pri poslovanju na blagajni lažno prikazovale sprejem blagovnih bonov, čeprav so od strank prejele gotovino ter nato ob koncu dnevnega poslovanja opravil zamenjavo gotovine z blagovnimi boni.

12. Podobno velja tudi za drugo očitano kršitev, da je „pri delu kot poslovodja diskonta kršil pogodbene in druge obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja s tem, da je opustil dolžno ravnanje nadzora in kontrole, pri tam pa ravnal hudo malomarno, kar je imelo za posledico, da je v poslovalnici diskont nastal primanjkljaj v višini 18,665.180,00 SIT, dejanje pa ima znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.“ V tem primeru je celo evidentno, da v opisanem dejanju niso podani znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 244. členu KZ, saj se takšno kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom, ki mora biti motiviran in predstavlja tudi znak tega kaznivega dejanja. Tožniku se v nasprotju s tem očita le opustitev dolžnega ravnanja nadzora in hudo malomarno dejanje, česar pa že pojmovno ni mogoče opredeliti kot zlorabe položaja in pravic v smislu kaznivega dejanja po navedenem členu KZ. Podobno kot v primeru prve kršitve pa je tožena stranka tudi v tem primeru tožniku očitala kršitev po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ne glede na to, če ta kršitev torej nima znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 244. člena KZ, ima naravo kršitve po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj za takšno opredelitev zadošča dokazni zaključek, da je tožnik opustil dolžno ravnanje nadzora in kontrole in ravnal hudo malomarno, to pa je imelo za posledico večji primanjkljaj tožene stranke. Obe kršitvi sta tudi tako hudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov predstavljata podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.