Jedro

Če dejansko stanje glede komunalne opremljenosti zemljišč ob podržavljenju ni ugotovljeno glede na merila iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženje, ocenjene vrednosti zemljišč ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.1.2002, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 26.9.2001, s katero je ta odločila, da se upravičenki A.V. prizna odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 616.388,40 DEM za podržavljeno zemljišče: parcela št. 86/1 (po sedanjem stanju deli parcel št. 1991/47, 1991/26, 1997/1 in 1997/2), parcela št. 87/1 in parcela št. 88/1 (po sedanjem stanju deli parcel št. 1997/2 in 1997/1), vse k.o. Z.Š., ter za poslovno stavbo na teh parcelah.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je utemeljen tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede komunalne opremljenosti podržavljenih zemljišč. Dejansko stanje bi moralo biti ugotovljeno glede na merila iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000). Upravni organ bi moral dejansko stanje glede komunalne opremljenosti zemljišč, ugotoviti na podlagi podatkov upravljalca komunalnih objektov in naprav ali vzdrževalca tovrstnih katastrov. Da bi upravni organ na tej podlagi ugotovil dejansko stanje, iz podatkov v predloženih upravnih spisih ne izhaja. Podlaga za ugotovitev, da so bila zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, ob podržavljenju komunalno opremljena, je cenilno poročilo cenilca M.J., iz katerega izhaja, da je območje, kjer so se zemljišča nahajala, opredeliti kot enoten kompleks tovarne TZ L., ki je imelo dostop po občinski javni poti in na katerem je tovarna gradila notranje interno komunalno omrežje, ki ga je navezovala na obstoječo komunalno infrastrukturo. Zato naj ne bi veljalo določilo Navodila glede 60 m pasu ob javni dovozni poti. Po presoji sodišča za tako stališče v Navodilu ni podlage. Po Navodilu se, skladno z določbo 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), komunalna opremljenost zemljišča ugotavlja glede na podržavljeno zemljišče. V tem primeru so bile podržavljene tri parcele in tudi, če so bile namenjene tovarni Litostroj, to ne pomeni, da je nastala ena parcela, glede katere se ugotavlja komunalna opremljenost. Komunalna opremljenost se ugotavlja glede na podržavljeno parcelo in ne glede na celoten kompleks. Takšnega ugotavljanja pravno relevantnih dejstev pa v upravnem postopku ni bilo. Zato sodišče izračuna odškodnine, ki ga je opravil cenilec, ni moglo preizkusiti.

Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, kot stranke z interesom v tem upravnem sporu, J.Z., J.J. in B.D., ki jih vse zastopa odvetnik M.Z. iz L., v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavek 72. člena ZUS. Ne strinjajo se s presojo sodišča, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno glede na merila, vsebovana v Navodilu. Vlagatelji zahteve so, skladno z določbo 5. člena Navodila, predložili dokaze o komunalni opremljenosti zemljišč. Ti dokazi so bili upoštevani v cenilnem poročilu, v katerem je izvedenec podal razlago kompleksnosti gradnje. S to razlago je le pojasnil, da so na območju tovarne L. bila opravljena komunalna dela in da je bil celoten kompleks komunalno opremljen, zato kriteriji o 60 m pasu ob javni dovozni poti ter 100 m in 200 m oddaljenosti od komunalnih vodov, ne morejo biti uporabljeni. Ni res, kar navaja sodišče prve stopnje, da se dejstva o komunalni opremeljnosti ugotavljajo na podlagi podatkov upravljalca komunalnih objektov in naprav ali vzdrževalca tovrstnih katastrov. To je v nasprotju z določbo 5. člena Navodila. Najbolj kvalificiran dokaz je vsekakor dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je kot član komisije celo sodeloval pri pripravi Navodila in, ki je za pripravo izvedeniškega mnenja dokumentacijo zbral prav pri komunalnih podjetjih in vse to upošteval v cenilnem poročilu. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da so bile podržavljene parcele v času podržavljenja komunalno opremljene v smislu kriterija iz 2. odstavka 11. člena Navodila, zato kriteriji iz naslednjega odstavka ne pridejo v poštev. Le, če se osnovni kriteriji ne dajo ugotoviti, pridejo v poštev dopolnilni kriteriji. Zato je presoja sodišča, da dejansko stanje glede komunalne opremljenosti podržavljenih zemljišč ni bilo popolno ugotovljeno, nepravilna. Ob ugotovitvah izvedenca slabi in nepopolni podatki komunalnih podjetij ne morejo biti podlaga za ugotovitev o komunalni opremljenosti zemljišč. Sicer pa je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, saj je izvedenec prav pri komunalnih podjetjih zbiral podatke. Pri tem pa sodišče dokaza z izvedencem sploh ni presojalo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožena stranka, tožeča stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ocenjene vrednosti zemljišč, ki so predmet denacionalizacije, ni mogoče preizkusiti. Vrednost zemljišč se ugotavlja po stanju v času podržavljenja (1. odstavek 44. člena Zden) in sicer, če gre, tako kot v tem primeru za stavbna zemljišča, na podlagi Navodila, na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Navedeno Navodilo določa merila za ocenjevanje vrednosti zemljišč, pri čemer je vrednost odvisna od tega, ali je bilo zemljišče ob podržavljenju komunalno opremljeno zemljišče, ali komunalno neopremljeno zemljišče. Prav to, ali so bila predmetna zemljišča ob podržavljenju komunalno opremljena, pa je v tej zadevi sporno. Stanje zemljišč glede komunalne opremljenosti se, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, ugotavlja glede na merila, določena v 11. členu Navodila. Po tej določbi se za komunalno opremljena stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. Navedena določba je bila dopolnjena tako, da je določila merila po katerih je šteti, da je bilo zemljišče mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Ta merila so oddaljenost zemljišč od javne dovozne poti, priključene na javno cestno omrežje (60 m), oddaljenost od javnega vodovoda (do 100 m) ter oddaljenost od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje (do 200 m). Da bi bilo glede na navedena merila ugotovljeno dejansko stanje pa iz upravnih spisov ne izhaja. Glede na merila v določbi 11. člena Navodila tudi po presoji pritožbenega sodišča za oceno komunalne opremljenosti zemljišča ne more biti zadostna podlaga zgolj ugotovitev, da je bilo podržavljeno zemljišče znotraj tovarniškega kompleksa, na katerem je tovarna L. gradila notranje interno komunalno omrežje, ki ga je navezovala na obstoječo javno infrastrukturo, brez konkretnih ugotovitev o komunalni infrastrukturi na posameznih zemljiščih v času podržavljenja.

Za zatrjevanje tožnikov, da so v postopku predložili dokaze o komunalni opremljenosti zemljišč v podatkih upravnih spisov ni podlage. Iz teh podatkov tudi ne izhaja, da bi upravni organ opravil poizvedbe o tem pri upravljalcih komunalne infrastrukture kot tudi ne, da bi izvedenec na podlagi teh podatkov ugotavljal komunalno opremljenost zemljišč. Pritožniki se neutemeljeno sklicujejo na določbo 5. člena Navodila, ker ta po izrecni določbi 2. odstavka 6. člena Navodila, ne velja za nepremičnine.

Ker glede na navedeno pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.