Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče doseči spremembe odločitve o stroških postopka, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo, ki se z zahtevo ne izpodbija.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 3. 7. 2009 zavrglo obtožnico oškodovanke kot tožilke K. z. o. o. zoper obdolženo D. V. zaradi kaznivega dejanja poneverbe (prvi odstavek 245. člena Kazenskega zakonika, KZ). S sodbo z dne 22. 9. 2009 je D. V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katero ji je izreklo pogojno obsodbo in določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenki je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, delno ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku, s preostankom pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 2. 2010 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenkini zagovorniki so dne 30. 9. 2009, 3. 11. 2009, 24. 2. 2010 in 12. 5. 2010 zahtevali odmero nagrade in izdatkov zastopanja v delu, ki se nanaša na zavrženo obtožnico oškodovanke kot tožilke oziroma na opis kaznivega dejanja, ki ga je državno tožilstvo izpustilo iz obtožbe. Sodišče je s sklepom z dne 19. 5. 2010 predlog zagovornikov za odmero stroškov zavrnilo, senat istega sodišča pa je s sklepom z dne 18. 6. 2010 njihovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 3. Zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za odmero stroškov vlagajo obsojenkini zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Opozarjajo, da bi moralo sodišče v sklepu, s katerim je zavrglo subsidiarno obtožnico, odločiti o stroških tega dela postopka (93. člen Zakona o kazenskem postopku, ZKP). Zoper sklep o zavrženju se obsojenka ni mogla pritožiti, saj sklep ni vseboval odločbe o stroških, zato je vložila predlog za odmero stroškov zastopanja in stroške tudi specificirala. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter samo odloči o stroških postopka.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da sklep o stroških ni pravnomočna sodna odločba, zoper katero bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, saj ne gre za pravnomočno obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo, s katero se je končal kazenski postopek, niti za pravnomočni sklep, ki ga je po dosedanji sodni praksi mogoče izpodbijati z zahtevo.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

6. Zagovorniki sicer pravilno ugotavljajo, da v sklepu z dne 3. 7. 2009, s katerim je sodišče na podlagi 1. točke 352. člena ZKP zavrglo subsidiarno obtožnico, ki se nanaša na del opisa kaznivega dejanja, ki ga je državno tožilstvo ob modifikaciji izpustilo iz obtožbe, ni bilo odločeno o stroških, ki bi se nanašali na ta del postopka. Vendar pa je sodišče v sodbi z dne 22. 9. 2009, s katero je D. V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (prvi odstavek 209. člena KZ-1), odločilo, da je obsojenka na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso. Stroške je v sodbi tudi odmerilo. Obsojenkini zagovorniki so v pritožbi zoper sodbo med drugim izpodbijali tudi odločitev o stroških postopka, vendar je višje sodišče njihovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo ni bila vložena.

7. Ker je bilo v obravnavani zadevi pravnomočno odločeno o vseh stroških kazenskega postopka tako po temelju kot tudi višini (prim. sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 22. 9. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 4. 2. 2010), sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom utemeljeno ni sledilo naknadnemu predlogu obsojenkinih zagovornikov za odmero stroškov zastopanja v delu, ki se nanaša na zavrženo obtožnico oškodovanke kot tožilke. Predlog obsojenkinih zagovornikov namreč po vsebini posega v pravnomočno obsodilno sodbo glede odločitve o stroških postopka, ne da bi zagovorniki to sodbo izpodbijali z zahtevo za varstvo zakonitosti.

8. Ker vlagatelji z zahtevo za varstvo zakonitosti skušajo doseči spremembo odločitve o stroških postopka, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo, ki pa je ne izpodbijajo, zasledujejo interes na način, ki po določbah ZKP nima pravnega varstva. Vrhovno sodišče je zato njihovo zahtevo kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

9. V skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) je Vrhovno sodišče obsojenki naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.