Jedro

Pri dokazovanju nastopa zavarovalnega primera mora biti vzročna zveza med nezgodo in posledico dokazana z verjetnostjo, ki sta jo pogodbenika dogovorila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka spremni tako, da se zavrne tudi zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka Z. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki A. A., znesek 45.564,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2012 dalje do plačila v roku 15. dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 1.006,00 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom za plačilo 45.564,59 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnjen je zahtevek za obrestovanje glavnice v času od 23.2.2012 do 8.3.2012 (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 3.166,05 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša z zaključkom, da je na podlagi 5. člena zavarovalnih pogojev NE-93 stisnjenje pokojnika s strani bikov mogoče šteti za nezgodo v ožjem smislu, vendar brez posledice. Soglaša, da nenadni dogodek ni nujno hipni dogodek. Ne soglaša pa, da je prišlo do nezgode v širšem smislu, s posledico. Zavarovalni primer ni nastal. Opozarja, da je vzročna zveza v 21. točki obrazložitve pojasnjena pavšalno in na kratko. Opozarja, da je tožeča stranka le omenila napad bikov, ni pa podala trditev, da bi bil škodni dogodek vzrok za smrt pokojnika. Neprerekana je trditev iz obdukcijskega zapisnika, da je vzrok smrti neznan. Če bi obdukcija pokazala vzročno zvezo med škodnim dogodkom in smrtjo, bi bilo to zabeleženo v obdukcijskem zapisniku. Strokovni pregled torej ni pokazal povezave med škodnim dogodkom in smrtjo. Zgolj na podlagi tožničine navedbe, da so biki stisnili pokojnika (brez podatka koliko bikov, koliko časa in s kakšno silo so ga stiskali, o posledicah na telesu) ni mogoče vzpostaviti vzročnosti med nezgodo in posledico. Dejstvo, da so bili biki težki po 700 kg, izkazuje silo, ki deluje navzdol, kar bi bilo relevantno, če bi biki pokojnika pohodili. Če bi bila sila bikov usodna za pokojnika, bi bilo to gotovo ugotovljeno z obdukcijo. Tožeča stranka vzorčne zveze ni niti zatrjevala niti dokazovala z obdukcijskim zapisnikom ali s strokovnim mnenjem. Meni, da se je sodišče postavilo nad strokovno oceno obducenta. Spregledane so navedbe tožeče stranke o neznanem vzroku smrti. Vzročna zveza je argumentirana pavšalno, zaradi česar je kršena 14. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP, dejansko stanje zmotno ugotovljeno in materialno pravo (5. čl. zavarovalnih pogojev) napačno uporabljeno.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Gre za spor iz zavarovalnega razmerja – nezgodnega zavarovanja. Predmet zahtevka je zavarovalnina, ki jo mora zavarovalnica ob nastopu zavarovalnega primera (po realizaciji zavarovalnega rizika) izplačati zavarovancu. Z nastopom zavarovalnega primera namreč upravičenec pridobi pravico do dogovorjene zavarovalne vsote oz. zavarovalnine. Materialna podlaga za odločitev je 5. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb ... (v nadaljevanju Splošni pogoji)(1).

6. Iz navedenega določila je razvidno, da sta pogodbenika nastop zavarovalnega primera opredelila z vrsto in značilnostmi dogodka ter z nastalo posledico. Tudi iz dogodka izvirajoča posledica je pogoj za nastanek zavarovalnega primera (smrt, invalidnost, okvara zdravja ..., ki zahteva zdravniško pomoč). Upravičenec do zavarovalnine, ki zatrjuje, da je zavarovalni primer nastopil, mora torej zatrjevati in dokazati: – da se je zgodil od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje od zunaj in naglo na zavarovančevo telo; – da je zaradi tega dogodka nastopila posledica: smrt invalidnost, okvara zdravja … Dogodek in posledica morata biti v medsebojni zvezi, v odnosu vzrok – posledica (vzročna zveza). Pri ugotavljanju vzročne zveze je s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so privedli do določene posledice, treba izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za njen nastanek. V zvezi s tem teorija o naravni vzročnosti razlaga, da morata biti vzrok in posledica povezana časovno in v naravnem smislu, teorija o adekvatni vzročnosti pa zahteva povezavo med vzrokom in posledico na način, kakor jo dojema izkušen opazovalec. Pri tem izključuje odgovornost za posledice, ki so oddaljene ali takó nenavadne, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov z njimi ni mogoče računati. Da je dogodek v vzročni zvezi s posledico, mora biti torej sposoben povzročiti posledico in nastala posledica mora biti tudi verjetna.

7. Nastop zavarovalnega primera je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala s trditvijo, da so zavarovanca ... (v nadaljevanju zavarovanec) nenadoma napadli biki. Nadaljnjo navedbo, da je pokojni bike umiril in odšel v hišo, kjer se je zgrudil in umrl, je mogoče razumeti kot trditev, da je napad bikov povzročil zavarovančevo smrt. Tožeča stranka torej trdi, da je smrt posledica napada bikov. Zatrjuje torej vzročno zvezo med nezgodo (napadom bikov) in posledico (smrtjo). Pritožbeni očitek, da gre za nesklepčno tožbo, zato ni utemeljen.

8. Ker pa se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo, dodatno pa spet na naroku, branila s trditvijo, da vzrok smrti z obdukcijo ni bil ugotovljen in da vzročne zveze med napadom bikov in smrtjo ni, je bila naloga tožeče stranke, da trditev o vzročni zvezi med napadom bikov in nastalo posledico dopolni. Kljub temu, da tega ni storila, ji ne moremo očitati procesne neaktivnosti ali nevestnosti, saj gre za manjkajočo trditev o okoliščinah, ki tudi tožeči stranki niso znane. Z raztelešenjem trupla (obdukcijo), ki je bilo izvedeno prav zaradi ugotavljanja vzroka smrti, le-ta ni bil ugotovljen. Tudi ugovor tožene stranke zato ni povzročil nesklepčnosti tožbe.

9. Odločiti je treba na osnovi sledečih dejstev – tožeča stranka jih je zatrjevala, prvostopenjsko sodišče pa je njihov obstoj, kolikor so bila sporna, ugotovilo: kritičnega dne so zavarovanca pri delu na kmetiji napadli (stisnili ob steno) 700 kg težki biki. Ko jih je umiril (tožnica je povedala, da je pri tem pomagala tako, da je bike odganjala), je odšel v cca 50 m oddaljeno hišo, kjer mu je tožnica pomagala pri slačenju delovnega kombinezona, potem pa se je zgrudil in umrl. Po dogodku se je tresel. Telesne poškodbe zavarovanca niso zatrjevane oz. ugotovljene.

10. Postavlja se vprašanje neposrednega vzroka smrti oz. vzročne zveze med dogodkom (napadom bikov) in posledico (zavarovančevo smrtjo), saj (navzven vidne) telesne poškodbe, ki so v takih primerih običajno razlog za spremembo zdravstvenega stanja, ne obstajajo. Sodišče prve stopnje je vzročno zvezo med dogodkom (napadom bikov) in smrtjo argumentiralo z okoliščinami: da je bil zavarovanec pred nezgodo popolnoma zdrav; da se je po nezgodi tresel; da je smrt nastopila v kratkem času po nezgodi. Zaključilo je, da smrt ni neverjetna in ni nepričakovana posledica, ampak adekvatna posledica ugotovljenih dejanskih okoliščin.

11. S stališčem prvostopenjskega sodišča, da je smrt adekvatna posledica napada, ki se konča brez telesnih poškodb, ni mogoče soglašati. Skladno z življenjskimi izkušnjami takega razpleta – smrti pri napadu bikov, ki se konča brez telesnih poškodb – ni mogoče pričakovati. Glede na to, da je bil zavarovanec rejec bikov, ki je dnevno delal z njimi, smrti ni mogoče označiti kot običajne, pričakovane posledice napada.

12. Pritožbeno sodišče pa soglaša s prvostopenjskim stališčem, da zaradi dogodka, kakršen se je pripetil, tudi brez vidnih telesnih poškodb lahko pride do smrti – torej, da je zaradi obravnavanega dogodka lahko nastopila smrt; da je dogodek sposoben povzročiti zatrjevano posledico(2). Gre za povsem laično sklepanje, saj je naravni potek dogajanja v zavarovančevem telesu ostal nepojasnjen. Nobena od strank ni predlagala izvedenca, s pomočjo katerega bi si sodišče prve stopnje pri tem sklepanju lahko pomagalo.

13. Za sklepanje o obstoju vzročne zveze med napadom bikov in smrtjo govorita časovna komponenta in dejstvo, da se je zavarovanec po nezgodi tresel, kar je reakcija, ki jo je pričakovati kot posledico nenadnega, ogrožujočega dogajanja. Odgovoriti pa je treba na vprašanje, ali ugotovljena dejstva zadoščajo za opredelitev vzročne zveze med nezgodo in posledico. Ker konkreten (neposredni) vzrok smrti ni zatrjevan in ni ugotovljen, možnih vzrokov smrti pa je več, se zastavlja vprašanje, s kakšno stopnjo verjetnosti je podan zaključek prvostopenjskega sodišča o obstoju vzročne zveze med napadom bikov in posledico (smrtjo).

14. Vzročna zveza med nezgodo in posledico mora biti dokazana z verjetnostjo, ki sta jo pogodbenika dogovorila. Ker iz Splošnih pogojev ni razvidno, da bi jo posebej opredeljevala, le-ta prav gotovo ni pod mejnim pragom (zadostne) verjetnosti, ki se v odškodninskem pravu uporablja pri ugotavljanju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. V sodni praksi se v odškodninskih primerih, kjer je vzročna zveza eden od elementov odškodninske odgovornosti, uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. Običajno je kot tista meja, ki za obstoj vzročne zveze zadošča, zahtevana najmanj 50 % verjetnost povezanosti dogodka (nezgode) z nastalo posledico(3). V obravnavani zadevi pa je zato, ker ima zahtevek pogodbeno podlago, za ugotovitev vzročne zveze potrebna povprečna (razumna, predvidljiva) raven verjetnosti. Gramatikalna razlaga 5. čl. Splošnih pogojev drugačnega zaključka ne omogoča. 15. Edini okoliščini, ki kažeta na povezanost napada bikov in posledice (da je smrt posledica napada bikov) sta: sosledje napada in posledice ter dejstvo, da se je zavarovanec po napadu oziroma preden se je zgrudil, tresel. Dejstvo, da pred nezgodo zavarovanec zdravstvenih težav ni imel, je okoliščina, ki zmanjšuje možnost, da je do smrti prišlo brez neposredne zveze z nezgodo (napadom bikov), je pa ne izključuje. Človeško telo je zapleten sistem organov, katerih delovanje, kljub velikemu napredku v medicinski stroki, še vedno ni v celoti raziskano in ga človek še vedno ne obvladuje. To potrjuje že dejstvo, da je zavarovanec umrl, z obdukcijo pa vzroka smrti ni bilo mogoče ugotoviti. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da z zatrjevanimi in ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami mejni prag zadostne verjetnosti ni dosežen; da ne obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da je zavarovančeva smrt nastopila zaradi obravnavanega dogodka.

16. Dokazno breme nastanka zavarovalnega primera je na tožeči stranki. Kljub zavedanju, da je njeno dokazno breme težavno in posledično znižanju mejnega praga zadostne verjetnosti za izkazanost vzročne zveze med nezgodo in nastalo posledico, je treba zaključiti, da tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla. Možno je, da je smrt zavarovanca nastopila zaradi okoliščin, nepovezanih z nezgodo, in zgolj naključno sovpada z nezgodo (napadom bikov); možno je, da je smrt nastopila iz razlogov, ki nastop zavarovalnega primera izključujejo. Ker so nekatere nevarnosti oz. vzroki smrti izključeni iz zavarovanja (četrti odstavek 5. čl. Splošnih pogojev, ki ima podlago v 977. čl. Obligacijskega zakonika), neposredni vzrok smrti pa ni znan, je možno, da se je uresničil kateri od izključenih rizikov. Sklepanje prvostopenjskega sodišča o obstoju vzročne zveze se zaradi zgoraj navedenih okoliščin pokaže kot ugibanje brez zadostne dejanske podlage. Odločitev je zato, ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, spremenjena tako, da je zahtevek zavrnjen (358. čl. ZPP).

17. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Upoštevajoč rezultat pritožbenega postopka tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške in toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Toženi stranki so v zvezi s sestavo in vložitvijo odgovora na tožbo nastali stroški poštnine in izdelave pisnega odgovora v višini 1,00 EUR.

18. Tudi v pritožbenem postopku je merilo za odločitev o stroških uspeh strank (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožena stranka, ki je s pritožbo uspela, je plačala 1.005,00 EUR sodne takse za postopek s pritožbo. Tožeča stranka do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, ker v pritožbenem postopku ni bila uspešna.

Op. št. (1): Prvi odstavek 5. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb ... se glasi: Za nezgodo se šteje vsak nenaden, od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje v glavnem od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo ali okvaro zdravja, ki zahteva zdravniško pomoč. V drugem in tretjem odstavku so nezgode primeroma naštete, v četrtem odstavku pa opredeljene bolezni, posledice, spremembe, okoliščine, v primeru obstoja katerih dogodka ni mogoče opredeliti za nezgodo.

Op. št. (2): Nepredvideno ogrožujoče obnašanje velikih in težkih živali lahko povzroči stres; splošno znano je, da hud stres povzroči spremembe v delovanju organov; možno je, da je stres povezan z možgansko kapjo.

Op. št. (3): V primeru, ko (mikro) vzroka in načina poškodbe ni bilo mogoče ugotoviti, ampak je bilo ugotovljeno le, da je bil vzrok zunanji in kako je do telesne poškodbe prišlo, je sodišče kot mejni prag verjetnosti, ki mora biti presežen, uporabilo 50 % prag (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2013 z dne 20.2.2014).