Jedro

Splošno pravilo o napovedi izpodbijanja sklepa skupščine, ki se nanaša na delničarja, ki je bil navzoč na skupščini d.d. velja tudi za poseben primer izpodbijanja sklepa skupščine o delitvi dobička.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep skupščine tožene stranke, z dne 23.2.1996 o delitvi dobička in sicer v tistem delu, ki določa razdelitev dobička delavcem v znesku 3 mio SIT in ki določa razdelitev nerazporejenega dobička iz preteklih let 13 delavcem in managerjem družbe v znesku 67,3672 mio SIT in da se toženi stranki naloži, da sprejme ustrezen sklep, na podlagi katerega se dobiček razdeli vsem družbenikom v sorazmerju z njihovimi vlogami in da se ji naloži, da povrne tožniku njegove pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Istočasno je s sklepom zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki do konca tega postopka prepoveduje kakršnokoli izplačilo dobička družbenikom.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi ne izpodbija sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Navaja, da so delničarji in družbeniki dolžni napovedati izpodbijanje sklepov skupščine le kadar se ti izpodbijajo iz razlogov po 364. členu Zakona o gospodarskih družbah, ne pa kadar se izpodbija sklep o delitvi dobička.

Zakonodajalec je namreč posebej uredil varstvo manjšinskih delničarjev in družbenikov v zvezi s sklepom o delitvi dobička. Tak sklep se ne izpodbija v okviru generalne norme, zato izpodbijanja ni potrebno napovedati na skupščini. Če bi zakonodajalec zahteval, da legitimirani subjekti napovedo izpodbijanje sklepa o delitvi dobička na skupščini, bi to nedvomno predpisal in pojasnil, kot je to storil pri določilih 369. in 370. člena zakona, ki se nanašata na izpodbijanje sklepa o povečanju osnovnega kapitala ter sklepa o potrditvi letnega poročila. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen, ker ni napovedal izpodbijanja sklepa o delitvi dobička.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD, Ur. l. RS št. 30/93, 29/94 in 82/94) zato ni podan zatrjevani pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava.

Za izpodbijanje sklepov skupščine družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) se uporabljajo določbe ZGD, ki se nanašajo na delniške družbe (d.d.), kot to določa 456. člen ZD. V določbah členov 364 - 367 so urejeni splošni pogoji za izpodbijanje sklepov skupščine d.d. oziroma d.o.o., posebni primeri izpodbijanja nekaterih sklepov skupščine in sicer izpodbijanje sklepa o delitvi dobička in izpodbijanje sklepa o povečanju kapitala ter izpodbijanje sklepa o potrditvi letnega poročila, pa je urejeno v določbah 368., 369. in 370. člena ZGD. Po mnenju sodišča druge stopnje velja splošno določilo iz 1. odst. 366. člena ZGD, ki predpisuje obveznost napovedi izpodbijanja sklepov skupščine tudi za posebni primer izpodbijanja sklepa o delitvi dobička po 368. členu ZGD. Nobenega utemeljenega razloga ni za stališče tožnika, da se določba 368. člena ZGD uporablja sama zase in brez povezave s splošnimi določbami o izpodbijanju sklepov skupščine. Bolj logična je razlaga, da zakon v določbah 368. člena ZGD le nekatera vprašanja drugače ureja (razširja krog oseb, ki so upravičene izpodbijati sklepe skupščine, določa daljši rok za tožbo in predpisuje dodatne razloge za izpodbijanje, če gre za sklep o delitvi dobička), v vsem ostalem pa veljajo tudi za izpodbijanje sklepa o delitvi dobička splošna pravila o izpodbijanju in s tem tudi splošno pravilo o napovedi izpodbijanja, ki se nanaša na delničarja, ki je navzoč na skupščini iz 1. odst. 366. člena ZGD.

Če bi zakonodajalec imel v mislih, da napoved izpodbijanja ne velja za izpodbijanje sklepov o delitvi dobička, bi splošno pravilo iz 1. odst. 366. člena ZGD izključil v določbah 368. člena ZGD.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo o zahtevku tožnika, pri tem pa v postopku in pri izdaji sodbe tudi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP). Neutemeljeno pritožbo tožnika je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).