Jedro

Višji postavljeni prag za dodelitev sredstev (80 namesto 60 doseženih točk) ni v nasprotju z določbami javnega razpisa. Ker je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle (nižji) prag 60 točk iz razpisa, nesporno presegla razpoložljiva sredstva, je logično, da se prag zviša ter na ta način da prednost tistim vlogam, ki so dosegle pri ocenjevanju višje število točk, kot to nenazadnje narekujejo tudi določbe razpisa. Da imajo v takšnem primeru vloge z višjim številom točk prednost pri dodeljevanju sredstev, je namreč izrecno določeno v 5. točki razpisa (Merila za izbor upravičencev), višji določeni prag pa predstavlja način, kako se navedeni cilj doseže. Imena in priimki predsednika in članov komisije za dodelitev sredstev niso javni. Kar pa ne pomeni, da se tudi v razpisnem postopku, seveda temu postopku primerno, ne uporabljajo določbe 82. člena ZUP, ki se nanašajo na pregledovanje dokumentov zadeve in po katerih stranka lahko zahteva pregled spisov v svoji zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 – 2014 z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke ne odobri.

Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožeča stranka 5. 9. 2013 vložila prošnjo za sofinanciranje nove tehnološke opreme, da je komisija za dodelitev sredstev vlogo ocenila, da je komisija pri tem upoštevala merila za izbor upravičencev ter da je operacija tožeče stranke po merilih pridobila 63 od 100 možnih točk. Ker se je po končanem ocenjevanju vlog izkazalo, da skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle prag 60 točk, presega razpoložljiva sredstva, so bila sredstva dodeljena glede na višino doseženih točk, s tem da so imele prednost pri dodelitvi sredstev operacije z višjim številom točk. Ker tožeča stranka (novega) praga števila točk, nad katerim je bilo odobreno sofinanciranje in ki je znašal 80 ali več točk, ni dosegla, je bilo odločeno tako, kot sledi iz izreka.

Vloga je bila ocenjena na podlagi sedmih meril iz razpisa. Glede na oceno komisije je bilo tožeči stranki po mnenju tožene stranke pri posameznih merilih dodeljeno ustrezno število točk, in sicer iz razlogov, ki se za vsako merilo posebej navajajo v nadaljevanju obrazložitve.

Glede spornega merila z zaporedno številko 2 in nazivom „Inovativnost v povezavi z operacijo“ se ugotavlja, da je iz vloge tožeče stranke razvidno, da uvaja tehnološke rešitve, ki omogočajo uvedbo novega proizvoda/storitve (digitalne projekcije z AMS sistemom), ki ni rezultat lastnega razvoja. Tožeča stranka vlogi ni priložila dokumentacije (kot npr. tehnični opisi, načrti, risbe), iz katerih bi bilo razvidno, da gre za uvajanje novih izdelkov oziroma storitev na podlagi lastnega razvoja. Zato je komisija na podlagi kriterija 2.2 vlogi dodelila 10 točk od možnih 20. V zvezi s spornim merilom z zaporedno številko 6 in nazivom „Tržna naravnanost v povezavi z operacijo“ tožena stranka navaja, da prijavitelj pridobi 5 točk, če je v povezavi z uvajanjem novega ali temeljito izboljšanega proizvoda oziroma storitve izdelal strategijo trženja, ki jo je predstavil v sklopu poslovnega načrta ali kot njegovo prilogo. Če prijavitelj poleg tega priloži še pogodbe iz skupine treh največjih kupcev, lahko pridobi 10 točk. Za to pa bi moral v poslovnem načrtu predstaviti tri največje kupce v letu 2012 in predložiti vsaj eno pogodbo za leto 2013 z enim od njih. Tožeča stranka je v povezavi z novim oziroma izboljšanim proizvodom oziroma storitvijo izdelala strategijo trženja, ni pa v poslovnem načrtu natančno predstavila treh največjih kupcev v letu 2012 in predložila aktivne pogodbe za leto 2013 z enim od njih. Zato je njena vloga na podlagi kriterija 6.1 pridobila 5 točk. V zvezi s spornim merilom z zaporedno številko 7 in nazivom „Vpliv operacije na okolje“, pri katerem se točkovani elementi seštevajo, tožeča stranka navaja, da prijavitelj prejme tri točke v primeru, če predmet operacije omogoča učinkovitejšo rabo energije ali izkoriščanje obnovljivih virov energije (7.1) in tri točke v primeru, če zmanjšuje uporabo okolju nevarnih snovi ali izpuste nevarnih snovi v okolje (7.3). Štiri točke prejme v primeru, če predmet operacije omogoča reciklažo oziroma uporabo odpadnih surovin (7.5). K vlogi je bilo razen tega treba pripeti dokazila, iz katerih je izpolnjevanje navedenih zahtev jasno razvidno. Iz vloge tožeče stranke je razvidno, da predmet operacije omogoča učinkovitejšo rabo energije oziroma izkoriščanje obnovljivih virov energije, zato je vloga prejela tri točke. Iz vloge je nadalje razvidno, da predmet operacije zmanjšuje uporabo okolju nevarnih snovi oziroma izpuste nevarnih snovi v okolje, zato je vloga prejela nadaljnje tri točke. Ker iz vloge izhaja, da predmet operacije ne omogoča reciklaže oziroma uporabe odpadnih surovin, je bila vloga v tem pogledu ocenjena z 0 točkami. Ugotavlja se še, da tožeča stranka tudi ni priložila dokazil, ki bi to izkazovala.

Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga njegovo odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja tožbeni razlog zmotne uporabe določb razpisa ter navaja, da je tožena stranka prag števila točk, nad katerim je odobreno sofinanciranje, kljub jasnim razpisnim pogojem postavila arbitrarno, to je v nasprotju z določbami razpisa in brez pravne podlage. Meni, da je prag sofinanciranja iz razpisa 60 točk in da ga ni mogoče spreminjati. Pri tem se sklicuje na besedilo 5. točke razpisa (Merila za izbor upravičencev, ki izpolnjujejo pogoje) ter poudarja da „prednosti pri dodelitvi sredstev“ ni mogoče enačiti s „prednostjo pri odobritvi sofinanciranja“ ter da glede na navedeno presežek skupne vrednosti pričakovanega sofinanciranja ne vpliva na pravico do sofinanciranja, temveč samo na višino dodelitve sredstev. Razpis v 7. točki določa, da je minimalna odobrena višina sofinanciranja za srednje velika podjetja 40 000,00 EUR, kar pomeni, da bi morala tožena stranka tožeči, ki je dosegla prag za odobritev sofinanciranja, njeno vlogo odobriti in ji dodeliti sredstva najmanj v tej višini.

Poleg tega tožeča stranka meni, da je tožena stranka zmotno uporabila posamezna merila za izbor upravičencev ter zato tožeči stranki dodelila manj točk, kot bi jih bila sicer upravičena prejeti v skladu z merili oziroma pogoji razpisa, pri tem pa je tudi bistveno kršila določbe postopka.

V zvezi z merilom „Inovativnost v povezavi z operacijo“ navaja, da je iz vloge razvidno, da uvaja nove tehnološke rešitve, ki omogočajo uvedbo novega proizvoda/storitve, tj. „Digitalne projekcije z AMS sistemom“. Ugotovitev tožene stranke, da navedena tehnološka rešitev ni rezultat lastnega razvoja, ni pravilna. Prav tako ni pravilna ugotovitev, da tožeča stranka ni predložila ustrezne dokumentacije. Navaja, da je vlogi priložila projektno dokumentacijo – tehnični del, v kateri je podrobno opisala razvojne cilje, tehnološke zmogljivosti ter opisala investicijo, potrebno za izdelavo proizvoda/storitve. V tehnični dokumentaciji je z načrtom grafično ponazorila obstoječe rešitve ter delovanje in prednosti novega proizvoda/storitve ter poudarila pomembnost lastnega razvoja, to je razvoja protokola komunikacije med AMS sistemom in projektorskimi strežniki, kot je to razvidno iz točke 5 tehnične dokumentacije. Kljub temu in kljub jasnim določbam razpisa tožena stranka predložene tehnične dokumentacije ni upoštevala kot dokaz lastnega razvoja. Pri tem tožena stranka niti ne navede, kaj bi morala tožeča stranka predložiti za to, da bi pridobila 20 točk in zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

V zvezi z merilom „Tržna naravnanost v povezavi z operacijo“ tožeča stranka navaja, da je v povezavi z uvajanjem novega proizvoda/storitve izdelala strategijo trženja in predložila več aktivnih pogodb za leto 2013 ter da bi zato morala v skladu z merili prejeti 10 točk. Tako je v poslovnem načrtu predstavila največje kupce, in sicer je navedla, da so glavni kupci oglasnega prostora oziroma prostora za predvajanje vsebin najemniki poslovnih prostorov, ki jim tožeča stranka nudi tudi storitve oglaševanja, ter oglaševalske agencije, ki zakupijo oglasni prostor in ga nato tržijo dalje. Navedla je tudi glavne kupce, to so A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., Č. d.o.o. in D. d.d. ter navedla podatke o njihovem prometu v letu 2012. Priložila je dve aktivni pogodbi za leto 2013, in sicer veljavno najemno pogodbo za glavnega kupca (A.) ter oglaševalsko sponzorsko pogodbo z E. d.o.o. in F. GmbH, ki v letu 2012 sicer nista bila glavna kupca, sta pa dolgoletna velika kupca, s čimer je tožeča stranka dokazala obstoj tržnih razmerij in potencialna bodoča naročila ter njihov obseg, ki bi ga omogočila uvedba novega proizvoda/storitve. Priloge je tožeča stranka navedla tudi v poslovnem načrtu. Pri tem tožeča stranka poudarja, da razpisni pogoji ne zahtevajo predložitve aktivnih pogodb v neposredni povezavi z operacijo, temveč le predložitev pogodb s kupci iz skupine treh največjih. Ker tožeča stranka ne navede, kaj bi morala tožeča stranka navesti za to, da bi dosegla 10 točk in katere pogodbe bi morala predložiti, sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je ponovno bistvena kršitev pravil postopka.

V zvezi z merilom „Vpliv operacije na okolje“ tožeča stranka meni, da bi morala prejeti še štiri točke za omogočanje reciklaže oziroma uporabe odpadnih surovin. Oceno vplivov na okolje je tožeča stranka opisala v poslovnem načrtu na straneh 11 in 12. Med drugim je v zvezi z odpadki navedla, da se pozitivni vpliv operacije neposredno veže na zmanjšanje odpadkov, predvsem filmskih materialov. Odpadke, ki zaradi nove tehnologije ne bodo več potrebni, se bo recikliralo. Pri novem sistemu so vsi elementi v elektronski obliki ali v obliki elektronskega diska, ki ga je mogoče uporabiti več kot 1000-krat in so torej vsi elementi, ki se nahajajo v fizični obliki, večkrat uporabni. Zato ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da predmet operacije ne zmanjšuje reciklaže oziroma uporabe odpadnih surovin ter da tožeča stranka o tem ni predložila dokazov. Takšne ugotovitve so v nasprotju z vsebino poslovnega načrta, možnost reciklaže elektronske opreme pa je splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Možnost in hkrati obveznost reciklaže elektronskih odpadkov ureja Uredba o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo. Zato je tožeča stranka izpolnila vse pogoje za pridobitev 10 točk in s tem najvišjega možnega števila točk po vseh kategorijah v okviru merila.

Tožeča stranka poudari še, da iz spisov in iz sklepa ni razvidno, ali je vlogo obravnavala komisija v ustrezni sestavi. O vlogi naj bi namreč odločal strokovnjak, kar smiselno sledi tudi iz 28. člena Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1). Zato ima tožeča stranka pravico, da je seznanjena s sestavo komisije. Razpis nasprotno v tem delu ni bil transparenten, kar je v nasprotju z ustavno pravico do enakega obravnavanja. Tožeča stranka zato zahteva pojasnilo, kateri strokovnjaki so odločali o njeni vlogi, zahteva pa tudi, da se ji predloži odločba o imenovanju komisije iz 21. člena ZPOP-1 in zapisnik iz 28. člena ZPOP-1. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

V zvezi s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na višje število točk (višji prag), potrebnih za sofinanciranje, se sklicuje na besedilo 5. točke razpisa ter meni, da imajo glede na citirano besedilo prednost pri dodelitvi sredstev nedvomno tista podjetja, ki dosežejo več točk. Prav tako je jasno določeno, da se upošteva pri dodelitvi vrstni red vlog ter da pri tem ni nobene sorazmernosti ali minimalnega izplačila. Če bi tožena stranka ravnala tako, kot navaja tožeča stranka in upravičencem dodeljevala le del subvencije, operacije upravičencev ne bi več izpolnjevale pogoja zaprte finančne konstrukcije iz šestega odstavka točke 4.2. - „Pogoji za dodelitev nepovratnih sredstev“. Zato v celoti zavrača očitke, da je pri dodeljevanju sredstev oziroma določitvi višjega praga za sofinanciranje nepravilno uporabila materialno pravo in zagrešila kršitve pravil postopka.

V zvezi z merilom 2 ne zanika, da je tožeča stranka v vlogi predstavila nov produkt in z dodatno tehnično dokumentacijo in opisi utemeljila (utemeljevala?) lasten razvoj „Digitalne projekcije z AMS sistemom“ ter da je podala tako opise kot projektno dokumentacijo s tehničnim opisom. Poudarja pa, da iz predložene dokumentacije ni razvidno, da gre za lasten razvoj. Nova storitev po podatkih vloge temelji na nabavi kompletnega AMS sistema, ki ga tožeča stranka ni sama razvila. V osnovi gre še vedno za trženje oglasnega prostora, le da bo z nakupom sistema sedaj mogoče predvajati tudi digitalne vsebine. Do sedaj so se predvajale predvsem analogne, medtem ko se je trženje oglasnega prostora izvajalo že pred oddajo vloge. Tožeča stranka sama izvaja le manjše prilagoditve v delovanju sistema AMS, ne gre pa za lasten razvoj celotne storitve. Le-ta iz opisov v vlogi ni razviden. V poslovnem načrtu je med drugim na 12. strani celo navedeno, da vse novosti omogoča AMS sistem, medtem ko o lastni inovativnosti, tako glede nove storitve kot AMS sistema, tožeča stranka ni zapisala besede. Tožeča stranka je upoštevala vso dokumentacijo, ki jo tožeča stranka navaja v tožbi. Vendar pa predložitev dokumentacije še ni dokaz lastnega razvoja storitve. Pomembna je vsebina, ki jo ocenjuje komisija in ki je na podlagi vsebinske preučitve celotne dokumentacije tožeči stranki utemeljeno dodelila 10 točk. Obrazložitev sklepa je sicer skopa, vendar omogoča preizkus. Tožena stranka zato zavrača tudi očitke o kršitvah postopka.

V zvezi z merilom 6 odgovarja, da je tožeča stranka na 4. strani poslovnega načrta samo splošno napisala, kdo so glavni kupci, ni pa navedla konkretnih podjetij in s tem tudi ne treh največjih kupcev v letu 2012. Na 5. strani samo opisuje, s čim se ukvarja in omeni nekatera podjetja, ne navede pa, ali so to trije največji kupci in koliko prometa je ustvarila z vsakim. Iz tega torej trije največji kupci v letu 2012 niso razvidni. V zvezi s podatki o letnem prometu 2012 na 14. strani poslovnega načrta pa tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka oddala drugačen poslovni načrt, kot ga prilaga tožbi. Sklepati je torej, da je tožeča stranka naknadno, po tem ko je vlogo oddala, spreminjala besedilo poslovnega načrta, kar je nedopustno. Ker iz oddane vloge niso razvidni trije največji kupci v letu 2012, ji je bilo upravičeno dodeljenih 5 točk po tem merilu, saj ni izpolnila pogoja za dodelitev 10 točk, ne glede na to, da je priložila tri pogodbe, veljavne v letu 2013. Ne gre torej za napačno uporabo pravil razpisa in tudi ne za kršitev pravil postopka, saj je obrazložitev sklepa jasna in jo je mogoče preizkusiti. Tožena stranka je tudi sicer v razpisni dokumentaciji jasno navedla, kaj morajo vlagatelji predstaviti v poslovnem načrtu (tri največje kupce v letu 2012) in katere priloge morajo predložiti (aktivno pogodbo za leto 2013 iz skupine treh največjih kupcev) za to, da dosežejo 10 točk po merilu.

V zvezi z merilom 7 tožena stranka navaja, da oprema, ki jo nabavlja tožeča stranka (sedem projektorjev s serversko in dodatno opremo) nima nobene povezave in vpliva na reciklažo odpadnih surovin in njihovo uporabo. Tožeča stranka o tem ni predložila nobenih dokazil, kot se zahteva v razpisu. Sklepati je mogoče, da tožeča stranka vsebino merila razume napačno ter da zamenjuje razgradnjo opreme po pretečeni življenjski dobi z učinki ob njenem delovanju. Zato je dodeljeno število točk po tem merilu pravilno, sklicevanje na 165. člen ZUP pa brezpredmetno. Obrazložitev sklepa je namreč jasna in jo je mogoče preizkusiti.

Tožena stranka zavrača tudi vse namige o tem, da naj bi vlogo obravnavala komisija v neustrezni sestavi. Komisija je bila imenovana na podlagi Ustanovitvenega akta tožene stranke in ZPOP-1. V Pravilniku o izvajanju javnih razpisov (v nadaljevanju Pravilnik) tožene stranke je določeno, da imena predsednika in članov komisije niso javna. Komisija je opravila svoje delo vestno in vse vloge obravnavala enakopravno. Zato za očitke o netransparentnosti in diskriminatornosti javnega razpisa ni podlage.

Tožba ni utemeljena.

Višji postavljeni prag za dodelitev sredstev (80 namesto 60 doseženih točk) po presoji sodišča ni v nasprotju z določbami Javnega razpisa. Ker je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle (nižji) prag 60 točk iz razpisa, nesporno presegla razpoložljiva sredstva, je logično, da se prag zviša ter na ta način da prednost tistim vlogam, ki so dosegle pri ocenjevanju višje število točk, kot to nenazadnje narekujejo tudi določbe razpisa. Da imajo v takšnem primeru vloge z višjim številom točk prednost pri dodeljevanju sredstev, je namreč izrecno določeno v 5. točki razpisa (Merila za izbor upravičencev), višji določeni prag pa predstavlja način, kako se navedeni cilj doseže. Kot pravilno navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, v razpisu ni določbe, ki bi narekovala, da se višina dodeljenih sredstev prilagaja številu doseženih točk, oziroma da se v primeru doseženega praga, sredstva dodelijo vsaj v določenem najnižjem znesku (40 000,00 EUR). Dovolj jasno je namreč določeno, da pri dodeljevanju sredstev šteje vrstni red vlog in da pri tem ni nobene sorazmernosti ali minimalnega izplačila. Pravilno pa opozarja tudi, da je eden od pogojev razpisa (iz šestega odstavka točke 4.2.) zaprta finančna konstrukcija. Kar pomeni, da so tožbeni ugovori, po katerih je tožeča stranka s tem, ko je dosegla oziroma presegla prag 60 točk, upravičena najmanj do zneska 40 000,00 EUR, brez podlage v razpisu, s tem pa je neutemeljen tudi tožbeni očitek kršitve materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka.

Pravilna pa je po presoji sodišča tudi ugotovitev tožene stranke, da vloga oziroma prijavljena operacija ni dosegla praga 80 točk in da zato ni pogojev za sofinanciranje na podlagi razpisa.

Pri tem se sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na oceno po merilu pod zaporedno številko 7, in po kateri je tožeča stranka dosegla skupno 6 točk namesto 10, kot jih uveljavlja v tožbi. Pogoj za točkovanje po kriteriju 7.5 namreč je, da „operacija omogoča reciklažo oziroma uporabo odpadnih surovin“. Kar pomeni, da izvedba operacije to omogoča, to je, da se pri operaciji uporabljajo kot material reciklirane oziroma odpadne surovine in ne da je njen ostanek oziroma produkt material, ki se lahko reciklira. Pri tem pa iz prijave oziroma poslovnega načrta, na katerega se sklicuje tožeča stranka, sledi, da se bodo zaradi operacije (uvedbe „Digitalne projekcije z AMS sistemom“) reciklirali dosedanji odpadki (filmski material), kar opisanim vsebinam očitno ne zadosti. Relevantna pa tudi ni navedba iz prijave oziroma iz poslovnega načrta, po kateri so vsi elementi novega sistema v elektronski obliki in jih je mogoče uporabiti večkrat. Kar pa že spet ne pomeni, da gre za uporabo odpadnih surovin iz omenjene točke, temveč le za povečano uporabnost obstoječih materialov (in njihovo kasnejše možno reciklažo). Zato je po presoji sodišča ugotovitev tožene stranke, da iz prijave in iz predloženih dokazil ni razvidno, da bi predmet operacije vplival oziroma omogočal reciklažo oziroma uporabo odpadnih surovin, pravilna in da zato za dodelitev zahtevanih 4 točk po merilu 7.5 ni podlage.

Čim pa je tako in je navedena ocena (po merilu „Vpliv operacije na okolje“) pravilna, se pokaže, da tožeča stranka, tudi ob upoštevanju tožbenih ugovorov glede preostalih dveh izpodbijanih meril, s katerima uveljavlja dodatnih 15 točk, praga 80 točk, nad katerim je bilo odobreno sofinanciranje, ne doseže in da zato presoja pravilnosti ostalih dveh ocen za odločitev niti ni bistvena. Kljub temu pa sodišče z ozirom na obširne navedbe v tožbi in odgovoru na tožbo še dodaja: V celoti se sodišče strinja tudi z oceno po merilu „Inovativnost v povezavi z operacijo“, pri katerem je bilo tožeči stranki dodeljenih 10 točk, saj iz spisov tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, dovolj jasno in v bistvu tudi nesporno sledi, da AMS sistem, ki omogoča digitalno projekcijo, ni rezultat razvoja tožeče stranke. Po predloženi tehnični dokumentaciji oziroma navedbah v tožbi bo lasten „razvoj protokola komunikacije med AMS sistemom in projektorskimi strežniki“ in s tem način uporabe te nove storitve oziroma prilagoditev v delovanju AMS sistema potrebam tožeče stranke. Oceno 20 točk pa prejme prijavitelj za operacijo le v primeru uvajanja tehnoloških rešitev, ki omogočajo uvedbo novega proizvoda oziroma storitve, ki je rezultat lastnega razvoja. Rezultat lastnega razvoja mora biti torej nova storitev, v konkretnem primeru digitalna projekcija oziroma sistem AMS in ne le njegova prilagoditev. Zato je po presoji sodišča ocena tožene stranke pravilna, ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni.

V zvezi z oceno po merilu 6 (Tržna naravnanost v povezavi z operacijo) pa iz spisov, predloženih sodišču, res ne sledi, da bi tožeča stranka v poslovnem načrtu konkretno predstavila tri največje kupce v letu 2012, kar je pogoj za to, da prijavitelj pridobi 10 točk namesto 5, kot jih je pridobila tožeča stranka. V tem je poslovni načrt, ki je v spisih, tudi različen od poslovnega načrta, priloženega tožbi. Vendar pri tem ne gre za drugačno besedilo, temveč za to, da manjka, kot je razvidno iz oštevilčenih strani in posameznih točk besedila, cela 15. stran v poslovnem načrtu. To pa pomeni, da gre lahko le za (očitno) napako s strani prijavitelja - tožeče stranke, ki bi jo bilo mogoče (na poziv tožene stranke) odpraviti v razpisnem postopku in ne za nedopustno ravnanje, kot trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo. To pa bi seveda posledično lahko pomenilo, da postopek v tem pogledu ni bil voden pravilno in da izpodbijana ocena po zadevnem merilu ni pravilna. Ker pa vloga tožeče stranke, kot že rečeno, kljub dodatnim 5 točkam ne bi dosegla zahtevanega praga 80 točk, omenjena nepravilnost na odločitev ne vliva in zato zgolj iz tega razloga ni podlage za odpravo izpodbijanega sklepa, kot se sicer predlaga v tožbi.

Komisijo za dodelitev sredstev, ki vodi postopek javnega razpisa, imenuje s pisno odločbo odgovorna oseba izvajalca razpisa ali od njega pooblaščena oseba (21. člen ZPOP-1). Po Pravilniku imena in priimki predsednika in članov komisije niso javni (5. člen). Kar pa ne pomeni, da se tudi v razpisnem postopku, seveda temu postopku primerno, ne uporabljajo določbe 82. člena ZUP, ki se nanašajo na pregledovanje dokumentov zadeve in po katerih stranka lahko zahteva pregled spisov v svoji zadevi. Da bi tožeča stranka zahtevala vpogled v podatke o sestavi komisije in da bi bilo o njeni zahtevi odločeno s strani tožene stranke, tožeča stranka ne izkaže in niti ne zatrjuje. To pa pomeni, da v razpisnem postopku možnosti, da zahteva vpogled v spise, ni izkoristila in da zato takšne zahteve ne more (prvič) postaviti v tožbi. K temu sodišče še dodaja, da (ne)strokovnost članov razpisne komisije po določbah ZPOP-1 oziroma po določbah ZUP ni izločitveni razlog. O tovrstnih ugovorih se zato posebej ne odloča, temveč lahko pridejo do izraza le v okviru ugovorov zoper ocenjevanje vlog s strani posameznih članov komisije in s tem zoper njihovo delovanje.

Ker je torej spoznalo izpodbijani sklep za zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa v odločilnem delu za neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).