Jedro

Pavšalno zatrjevanje finančne škode ne pomeni verjetnega izkaza hujših škodljivih posledic. Morebitna izguba bodočega dohodka ali izgubljeni dobiček ni škoda, ki bi jo lahko šteli za hujše škodljive posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 138/2002-11 z dne 30.1.2002.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke z dne 30.10.2001, o podelitvi koncesije za izvajanje izbirne gospodarske javne službe oskrbe z zemeljskim plinom v Občini T. izbranemu koncesionarju, Družbi P. L. S tožbo je tožeča stranka zahtevala izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 62. člena ZUS in z njo začasno ureditev stanja s prepovedjo toženi stranki, da podeli koncesijo na podlagi izpodbijane odločbe oziroma podrejeno prepoved sklenitve koncesijske pogodbe in njenega izvrševanja z izbranim koncesionarjem, do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ni izpolnila vseh pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe določa 2. odstavek 69. člena ZUS. Listine in dokazi, ki jih je priložila tožbi, ne izkazujejo konkretnih škodljivih posledic ali grozečega nasilja ter verjetno izkazane potrebe, da se z začasno odredbo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje.

Neutemeljena je tudi podrejena zahteva za izdajo začasne odredbe, s prepovedjo toženi stranki in Družbi P. d.d. L. sklenitve in izvrševanja koncesijske pogodbe za izvajanje javne oskrbe z zemeljskim plinom občine T. S predlagano začasno odredbo bi bilo poseženo v sporno pravno razmerje in poseženo v civilnopravno razmerje drugih pravnih subjektov in sicer tožene stranke ter izbranega koncesionarja. Že po naravi stvari ni mogoče z začasno odredbo, tako kot je podrejeno zahtevala tožeča stranka, začasno urediti stanja. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe se ne more zahtevati nekaj, kar ni predmet upravnega spora (prepoved sklenitve pravnega posla). Zato tudi podrejeno zahteva ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj zavrača navedbe tožeče stranke o hujših škodljivih posledicah v primeru, da ne bi bila izdana začasna odredba. Če ne bi bila izdana, bi tožeča stranka potem, ko bi uspela s tožbo v upravnem sporu, lahko uveljavljala od tožene stranke samo odškodnino v omejenem obsegu, kot je ta sama določila (revalorizirani stroški postopka). Ta še zdaleč ne bi pokrila dejanske škode, ki bi ji nastala zaradi neizvajanja koncesije. Sodišče v tem delu ni navedlo razlogov za svojo odločitev. Zato je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravno zmotna je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi alternativno predlagane začasne odredbe. Ne drži, da se ta ne nanaša na sporno pravno razmerje, nastalo iz izpodbijanih odločb tožene stranke. Že v predlogu za izdajo začasne odredbe je navedla, da pri sklenitvi konsecijske pogodbe ne gre zgolj za čisto civilnopravno razmerje. Takšna pogodba nujno vsebuje tudi javnopravne elemente. Javnopravna narava te pogodbe se izkazuje ravno v dejstvu, da se lahko takšna pogodba sklene z izbranim koncesionarjem. Ta se izbere v upravnem postopku z upravno odločbo. Tako določa Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Sklenitev koncesijske pogodbe je zato v neposredni povezavi z izpodbijano odločbo. V kolikor bi bila razveljavljena oziroma odpravljena, bi odpadla pravna podlaga pogodbe. Če bi šlo pri pogodbi za čisto civilnopravno razmerje, potem ne bi bilo potrebe, da bi ZGJS določal, da se koncesionarja izbere v upravnem postopku z upravno odločbo. Dovolj bi bilo, da bi koncedent postopek izbire izpeljal v skladu z Zakonom o javnih naročilih (133. člen zakona). Ne bi bilo nobene potrebe, da bi se o izbiri najugodnejšega ponudnika (koncesionarja) izdala še upravna odločba. Odločitev sodišča, da bi se z izdajo alternativno predlagane začasne odredbe poseglo v (izključno) civilnopravna razmerja, temelji na zmotni uporabi materialnega prava. To ima za posledico tudi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni presojalo verjetnega obstoja zatrjevane škode v pogledu alternativne zahteve. Ker tožba v upravnem sporu meri na odpravo izpodbijanih odločb, poseže s tem tudi v razmerje med toženo stranko in med izbranim koncesionarjem. Tako ZUP kot ZUS osebam, ki menijo, da odločba, ki se izpodbija, posega v njihove pravice in pravne koristi, omogočata, da sodelujejo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu. Zakonodajalec je predvidel možnost, da se z izpodbijanjem upravnih odločb nujno posega tudi v razmerja, ki nastanejo med toženo stranko in tretjo osebo. Sporno pravno razmerje v smislu 2. odstavka 69. člena torej ne pomeni, da se lahko predlagana začasna odredba nanaša na razmerje med tožečo in toženo stranko in da se v nobenem primeru ne sme nanašati na tretjo osebo. Zato predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe in pri tem navedlo pravilne razloge tako glede primarno postavljene kakor tudi glede alternativne zahteve.

Izbrani koncesionar Družba P., ki je v tem sporu prizadeta stranka, po odvetniku M.U. iz K., v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Pravilno je stališče sodišča, da za izdajo začasne odredbe na podlagi alternativne zahteve ni možno, ker se nanaša na pravno razmerje, ki ni predmet upravnega spora. Tožnik ni izkazal kakšnih hujših škodljivih posledic v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Tudi sklicevanje na izjavo, ki sicer omejuje odškodninsko odgovornost tožene stranke, ne more predstavljati hujše škode. Izjavo je tožnik podal prostovoljno, kar pomeni, da se je iz njo strinjal. Vse navedbe, ki jih tožnik izvaja v zvezi z možnostjo nastanka škode, izvaja iz predpostavke, da bi bil v morebitnem ponovljenem postopku izbran kot najboljši ponudnik. Pravni posel, katerega prepoved sklenitve in izvrševanja je v predlagani začasni odredbi uveljavljal tožnik, ustvarja obligacijsko pravno razmerje, ima sicer res določene javnopravne elemente. Kažejo se le v tem, da ima ena stranka - koncedent - določena upravičenja, ki jih v čistih obligacijskih poslih ne bi mogli imeti. Ta razmerja ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu. Pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena je, da je že na prvi pogled vidna nepravilnost oziroma nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. V tem primeru pa ne samo, da nobena nepravilnost oziroma nezakonitost ni vidna na prvi pogled, temveč je izpodbijani upravni akt - kot sta toženec in intervenient podobno obrazložila v odgovoru na tožbo - pravilen in zakonit. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS z dvema predlogoma za začasno ureditev stanja, glede na sporno razmerje in sicer: prepoved podelitve koncesije po izpodbijani odločbi ali prepoved sklenitve in izvrševanja koncesijske pogodbe z izbranim koncesionarjem Družbo P. d.d.. Po presoji pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala nastanka konkretnih hujših škodljivih posledic in, da zanje tudi ni ponudila ustreznih dokazov. Opredelilo se je do vseh relevantnih trditev in s prepričljivimi razlogi zavrnilo obe zahtevi. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo in nepopolno obrazložen.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe morajo biti predloženi dokazi konkretizirani na določene verjetno izkazane posledice, ki jih je mogoče preizkusiti in ovrednotiti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pavšalno zatrjevanje finančne škode ne pomeni verjetnega izkaza hujših škodljivih posledic. Sklepanje na določene možne posledice in negotove dogodke, ne predstavlja podlage, ki upravičuje ureditveno začasno odredbo. Morebitna izguba bodočega dohodka ali izgubljeni dobiček pa ni škoda, ki bi jo lahko šteli za hujše škodljive posledice, kot pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

V zvezi z zavrnitvijo zahteve za izdajo začasne odredbe po podrejenem predlogu, po presoji pritožbenega sodišča, sicer ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ureditvena začasna odredba z odložitvijo sklenitve koncesijske pogodbe in njenega izvrševanja presega okvir spornega razmerja. Vendar pa to ni moglo vplivati na pravilno odločitev. Tožeča stranka je obe zahtevi za izdajo začasne odredbe oprla na isto trditveno podlago in na iste dokaze glede hujših škodljivih posledic, ki naj bi ji nastale v primeru uspeha v upravnem sporu. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek pomanjkljive presoje pogojev za izdajo podrejeno predlagane začasne odredbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala možnosti nastanka hujših škodljivih posledic in, ko je navedlo tudi v zvezi z zavrnitvijo podrejene zahteve, da tega pogoja za izdajo začasne odredbe ne izkazuje, nista utemeljena pritožbena ugovora nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.