Jedro

Kadar gre za mejno dejavnost, se sodišče v izbiro strokovne skupine po Pravilniku o postopku za izbiro kulturnih programov in oblikovanja kulturnih programov, ki se financirajo in sofinancirajo iz državnega proračuna (Uradni list RS, št. 61/97) s strani tožene stranke ne spušča, razen kadar ta izbira ni očitno nerazumna. Ugotovitev sodišča, da je izbira očitno nerazumna, pa je odvisna tudi od argumentov, ki jih v postopku predstavita obe stranki spora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi določil 18. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIPK) in 16. člena Pravilnika o postopku za izbiro kulturnih programov in oblikovanja kulturnih programov, ki se financirajo in sofinancirajo iz državnega proračuna (Pravilnik, Uradni list RS, št. 61/97) ter na podlagi javnega razpisa dne 12. 3. 1999 tožniku izdala sklep, s katerim je tožniku zavrnila financiranje njegove udeležbe na dveh lajnarskih in enem gledališkem festivalu v letu 1999 iz razloga, ker se tožnikov predlog ni uvrstil zadosti visoko na prednostni lestvici, upoštevajoč dejstvo, da so sredstva v proračunu omejena.

V upravnem sporu v zadevi U 963/99-8 je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 10. 2001 ugodilo tožbi tožnika zoper drugostopenjsko odločbo z dne 17. 5. 1999, ki je imela enako vsebinsko obrazložitev kot prvostopenjska odločba z dne 12. 3. 1999. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da v upravnih spisih ni nobene od relevantnih listin in sklepov, iz katerih bi bilo možno ugotoviti, ali je postopek tekel skladno s Pravilnikom, tega pa tudi ni pojasnila tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Upravno sodišče je sodbo obrazložilo tudi s tem, da tožena stranka kljub ugovorom tožnika ni pojasnila, zakaj šteje, da predlagani projekti niso taki, da bi se lahko uvrstili med vrhunske projekte, in tudi ni pojasnila, katere kriterije je uporabila za določitev vrhunskih projektov.

V ponovnem postopku je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo z dne 12. 3. 1999 z obrazložitvijo, ki se opira na mnenje strokovne skupine za glasbeno in plesno dejavnost. Tožena stranka navaja, da se prijava tožnika ne nanaša na vrhunsko umetnost, ker pri igranju na lajno ne gre za ustvarjalno ali poustvarjalno umetnost, ampak gre za prezentacijo instrumenta in za mehansko reprodukcijo. Z vidika meril in kriterijev razpisa pa tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljuje, da je pri odločitvi upoštevala dejstvo, da tožnikova prijava sicer ustreza merilu iz 3. alineje (promocija boljšega razumevanja in boljših odnosov med posamezniki, skupinami in narodi različnega kulturnega izvora), vendar pa to merilo pri končni odločitvi ne more biti odločujoče, ker prijava ne ustreza merilom iz 1. in 2. alineje (razvoj kulture v najširšem smislu preko mednarodnega sodelovanja ter ustvarjanje metod in sredstev za dosego teh ciljev in propagiranje slovenske kulture v tujini in podpora predstavitvi drugih kultur v Sloveniji), ki sta pomembnejši merili.

V tožbi tožnik pravi, da bi morala njegovo prijavo obravnavati strokovna komisija za gledališko dejavnost, ne pa strokovna skupina za glasbeno in plesno dejavnost. Glede pristojnosti katere koli uradne institucije v državi za kompetentno ocenjevanje lajnarske dejavnosti tožnik pravi, da je na podlagi številne dokumentacije ministrstva tožnik edini uradno verificirani strokovnjak za to področje. Pravi, da je tožena stranka argumentacijo v ponovnem postopku odločanja spremenila iz stališča, da ni proračunskih sredstev v stališče, da pri igranju na lajno ne gre za ustvarjalno ali poustvarjalno umetnost. Temu stališču nasproti navaja, da je tožena stranka financirala projekte tožnika v letu 1998, 2000 in 2001. Uveljavlja, da izpolnjuje merila iz 1. in 2. alineje, ker mu z neposrednim nastopanjem na ulici vselej uspeva med obiskovalci, funkcionarji in člani uradnih asociacij ter lokalnih oblasti s svojstveno podobo propagirati slovensko kulturo v tujini. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je tožnikovo vlogo obravnavala strokovna skupina za glasbeno in plesno dejavnost, ker lajnarstvo kot mehanska reprodukcija zvoka sodi v glasbeno dejavnost. Tožena stranka še navaja, da ni spremenila obrazložitve, ampak jo je le dopolnila v skladu z navodili sodišča. Tožnikova prijava merilu iz 1. alineje ne ustreza, ker nastop na lajnarskem festivalu ne prispeva k razvoju kulture, merilu iz 2. alineje pa tožnikova prijava ne ustreza, ker mehanska reprodukcija zvoka ne more promovirati slovenske kulture, saj pri tem ni nič tipično slovenskega.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Ker je Upravno sodišče že enkrat odločalo o sporu med strankama v zvezi z razpisom iz leta 1999 za sofinanciranje projektov na področju mednarodnega kulturnega sodelovanja Republike Slovenije v zadevi U 963/99-8, je sodišče v tem sporu najprej presodilo, ali se je tožena stranka v zadostni meri držala navodil sodišča za ravnanje v ponovnem postopku odločanja o pritožbi zoper odločbo z dne 12. 3. 1999. Tožena stranka je v zadostni meri sledila napotkom sodišča. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se je tožena stranka pri odločitvi oprla na mnenje strokovne skupine, kar je razvidno tudi iz listin v spisu. Na tej podlagi tožena stranka pojasnjuje razloge za zavrnitev pritožbe, ko pravi, da pri igranju na lajno ne gre niti za ustvarjalno niti za poustvarjalno umetnost, da ne gre za vrhunsko dejavnost, ampak za mehansko reprodukcijo glasbe. Tožena stranka je sledila tudi tretjemu napotku sodišča, saj je v obrazložitvi izpodbijane določbe navedla, da tožnik sicer izpolnjuje merilo iz 3. alineje, vendar pa je to merilo manj pomembno od meril iz 1. in 2. alienje, ki jih tožnik ne izpolnjuje. Sodišče pa je v presojo izpodbijane odločbe vključilo tudi dva nova procesna tožbena ugovora, ki jih tožnik ni mogel uveljavljati v upravnem postopku Prva sporna stvar je, da bi morala po navedbi tožnika v tožbi tožena stranka odločati na podlagi presoje strokovne skupine za gledališko dejavnost, ne pa na podlagi presoje strokovne skupine za glasbeno in plesno dejavnost. Drugi procesni ugovor pa je v tem, da je tožena stranka spremenila argumentacijo glede na odločbo z dne 17. 5. 1999. Drugi procesni ugovor tožnika je neutemeljen, ker je tožena stranka obrazložitev v izpodbijani odločbi samo dopolnila v skladu z napotki sodišča in je ta dopolnitev pomenila spremembo argumentacije glede na odločbo tožene stranke z dne 17. 5. 1999; vendar pa je to spremembo, ki pomeni dopolnitev, zahtevalo sodišče in je to v skladu s procesnimi pravili Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Če sodišče s sodbo odpravi izpodbijani akt in vrne zadevo v ponovno določanje, je namreč tožena stranka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Kar zadeva prvi procesni tožbeni ugovor tožnika pa sodišče ugotavlja, da Pravilnik v določilu 26. člena našteva 14 vrst strokovnih skupin za različna področja kulturne dejavnosti. Med temi skupinami je v tretji alineji strokovna skupina za glasbeno dejavnost, ki obsega tudi opero in balet, glasbene programe radia in televizije ter glasbeno založništvo. V drugi alineji pa je določena strokovna skupina scenske umetnosti, vključno z gledališko-plesno dejavnostjo ter igranimi programi radia in televizije. Kadar gre za mejno dejavnost, kot je igranje na lajno, se sodišče v izbiro strokovne skupine s strani tožene stranke ne spušča, razen kadar ta izbira ni očitno nerazumna. Ugotovitev sodišča, da je izbira očitno nerazumna, pa je odvisna tudi od argumentov, ki jih v postopku predstavita obe stranki spora. V konkretnem primeru celo sam tožnik nasprotuje stališču tožene stranke, da gre pri igranju na lajno zgolj za mehansko reprodukcijo, kar kaže na to, da se je tožena stranka pravilno oprla na strokovno mnenje skupine za glasbeno dejavnost, po drugi strani pa tožnik v nasprotju z omenjenim stališčem uveljavlja, da bi se morala tožena stranka opreti na mnenje skupine za scensko umetnost. Ker tožnik ni uspel utemeljiti, da bi se morala tožena stranka opreti na mnenje strokovne komisije iz 2. alineje 26. člena Pravilnika in da je ta domnevna napaka vplivala na končno odločitev, je sodišče štelo, da izbira strokovne skupine iz 3. alineje 26. člena Pravilnika v konkretnem primeru ni očitno nerazumna. Posledično to pomeni, da izpodbijana odločitev ni nezakonita, sodišče pa je v tej presoji upoštevalo tudi dejstvo, da je po določilu 1. odstavka 25. člena Pravilnika funkcija strokovne skupine svetovalne narave. Strokovna skupina namreč svetuje toženi stranki, tožena stranka pa o zadevi odloči (16. člen Pravilnika).

Sodišče je zato s sodbo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS).