Jedro

Tožnik lahko zahteva varstvo v upravnem sporu le zoper dokončni upravni akt, s katerim bi bilo v upravnem postopku odločeno o njegovem denacionalizacijskem zahtevku, ne more pa zahtevati, da samo neposredno odloči o denacionalizaciji zemljišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnika, ki jo je vložil zoper toženo stranko "ker je z izpodbijano odločbo ... z dne 7.3.2002 ugodila pritožbi Kmetijske zadruge M. in odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 28.1.1998, s katero je le-ta med drugim odločila, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžan izročiti v last F.K. kot upravičenki zemljišče parc. št. 607, vl. št. 541 k.o. Z.P., Kmetijska zadruga M. pa je dolžna to parcelo izročiti v neposredno posest". Po mnenju tožnika bi tožena stranka morala potrditi prvostopno odločbo. Uveljavljal je še denacionalizacijo zemljišč parc. št. 251, 252 in 362 k.o. Z.P., ki so bile podržavljene z arondacijsko odločbo z dne 14.5.1963 in je njihovo vrnitev njegova mati zahtevala 13.11.1997. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je odločanje o zahtevah za vračilo podržavljenega premoženja v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) urejeno kot upravna stvar (z izjemo zadev iz 5. člena ZDen). To pa pomeni, da o zahtevah odločajo upravni organi. V upravnem sporu pa sodišče presoja pravilnost in zakonitost upravnih aktov. Tožnik lahko v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic s tožbo, s katero izpodbija dokončen upravni akt, ne more pa zahtevati, da sodišče neposredno odloča o zahtevi za vrnitev podržavljenih parcel. Iz tožbe in podatkov iz vpisnika upravnega sodišča je razvidno, da je tožnik v upravnem sporu, opr. št. U 1647/2002 izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 20.5.2002, ki jo je le-ta izdala v izvrševanju sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 7.3.2002, ter z njo odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 28.1.1998. Tožnik je zoper sodbo v navedeni zadevi opr. št. U 1647/2002, s katero je upravno sodišče zavrnilo njegovo tožbo, vložil pritožbo in je zadeva predložena v pristojno reševanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. V zvezi s parc. št. 607 k.o. Z.P., oziroma odločbo tožene stranke z dne 20.5.2002, s katero je bilo o tej parceli odločeno, je tako tožnik že izčrpal pravno varstvo pri upravnem sodišču in to sodišče ne more ponovno presojati njegovih ugovorov, ki se nanašajo na to parcelo. Glede drugih parcel, katerih vrnitev zahteva v tožbi, pa se tožnik niti ne opira na upravno odločbo, ne more pa zahtevati, da bi sodišče neposredno odločalo o njihovi vrnitvi. Tudi glede vračanja teh zemljišč, bi lahko varstvo v upravnem sporu uveljavljal le s tožbo, s katero bi izpodbijal akt, s katerim je o zahtevku odločil upravni organ. Sodišče je zato presodilo, da ni pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe in je tožbo zavrglo.

Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo, da sodišče ni pristojno za odločanje o predmetni zadevi. Želi, da sodišče obravnava vrnitev parcel, za katere je zahtevo za denacionalizacijo vložila upravičena stranka in je k zahtevi predložila vse listine, ki so potrebne za izpeljavo denacionalizacijskega postopka. Zemljišča so bila v času podržavljenja vpisana v zemljiško knjigo in upravičenki, ki je bila jugoslovanska državljanka, podržavljena s predpisom, ki ga določa ZDen. Pravna podlaga za denacionalizacijo je izkazana in ne obstajajo razlogi, da se zemljišča ne bi vrnila. Meni, da bi mu moralo sodišče nuditi varstvo, ki mu ga upravni organ ni nudil. Z odločbo je zato sodišče poseglo v ustavne pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena ZUS). V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Tožnik s tožbo ne izpodbija dokončnih upravnih aktov, ampak od sodišča zahteva, kar ponavlja tudi v pritožbi, da samo neposredno odloči o denacionalizaciji zemljišč. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da o denacionalizacijskih zahtevah odločajo upravni organi (razen izjeme iz 5. člena ZDen). Tožnik bi zato lahko zahteval varstvo v upravnem sporu le zoper dokončni upravni akt, s katerim bi bilo v upravnem postopku odločeno o njegovem denacionalizacijskem zahtevku.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Po citirani določbi sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker je bilo v zadevi odločeno pravilno, tudi pritožbeni ugovor, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v ustavne pravice, ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.