Jedro

V osebni izkaznici je tožnikovo ime napisano drugače kot v vlogah, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da je pravilen zapis imena B., kako je bilo njegovo ime napisano v spisih, pa doslej ni vedel. Sodišče ocenjuje, da je to pojasnilo verodostojno, kajti če bi tožnik želel skrivati svojo identiteto, sodišču ne bi predložil dokumenta, na katerem je del njegovega imena napisan drugače, kot je napisan v upravnem spisu in vlogah.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu ujeli policisti, in da v Sloveniji ne želi ostati, ker je njegova ciljna država Švedska.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-613/2018/5 z dne 13. 4. 2018 odpravi besedilo "da se zaradi obstoja očitnega dvoma ugotovi njegova istovetnost". V ostalem se tožba zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Alžirije, zaradi ugotovitve njegove istovetnosti in zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce; ter v 2. točki izreka, da se prosilca pridrži od ustne naznanitve dne 12. 4. 2018 od 18.20 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 12. 4. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Opisuje njegovo pot in sicer, da je iz Alžirije odšel v Turčijo, od koder naj bi preko Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške prišel v Slovenijo. Ob prijetju je na policijski postaji napisal lastnoročno izjavo, da je Alžirijo zapustil zaradi pomanjkanja dela, ob vložitvi prošnje pa je navedel, da je bil preganjan kot pripadnik Berberov, kajti Berber v Alžiriji ne more dobiti zaposlitve. Na policijski postaji je tudi izjavil, da je namenjen na Švedsko, kjer naj bi imel brata. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pa je povedal, da je njegova ciljna država katerakoli evropska država. V Sloveniji bi ostal, če bi tukaj dobil službo. Osebne dokumente je izgubil v morju, ko je potoval v Grčijo, osebno izkaznico pa ima v Alžiriji. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je prosilec 20. 11. 2017 že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, kar je ob vložitvi prošnje zamolčal oziroma je na izrecno vprašanje, ali je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, to zanikal. 3. Toženka ugotavlja, da tožnik od podaje prošnje za mednarodno zaščito do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, iz katerega bi bilo v skladu z 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Istovetnost prosilca je nesporno ugotovljena, ko predloži eno od listin iz citirane določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le njeno pristnost. Toženka meni, da se v konkretnem primeru poraja dvom v osebne podatke prosilca, kakor tudi dvom v ostale navedbe, ki jih je podal tekom postopka. Tožnik je večkrat prehajal državne meje. Podal je nasprotujoče izjave glede ciljne države, zamolčal je tudi pomemben podatek, da je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. Zato toženka ugotavlja, da prosilec zavaja postopek mednarodne zaščite z lažno predstavitvijo razlogov. Republika Slovenija ni njegova ciljna država, zaradi česar sklepa, da namerava nadaljevati pot do Švedske. Ker toženka utemeljeno dvomi, da je tožnik navedel resnične osebne podatke, mu je omejila gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s čimer zasleduje namen ukrepa, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, onemogoči prosto gibanje po državi in prosto prehajanje mej držav članic EU.

4. Izrečeni ukrep utemeljuje tudi s sklicevanjem na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ- v povezavi z drugim odstavkom 28. člena in točko (n) 2. člena Uredbe Dublin III, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, Recepcijsko direktivo1 in 68. člen ZTuj-2. Navaja, da lahko države članice zadevno osebo pridržijo, če obstajajo v zakonu določeni objektivni kriteriji, na podlagi katerih se presodi, da obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil in s tem onemogočil predajo. Ocenjuje, da pri tožniku obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega in sicer navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Prosilec je bil namreč v več državah Evropske Unije. Grčijo je samovoljno zapustil preden je bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, čeprav je vedel, da do konca postopka države ne sme zapustiti. S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje pa so podane tudi okoliščine iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ob prijetju je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji misleč, da bo tako prišel v azilni dom, ker mu tam gibanje ne bi bilo omejeno, pa bi državo zapustil še pred končanjem postopka in s tem onemogočil predajo pristojni državi EU. Vse to potrjuje, da je izrazito begosumen in bi, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici Evropske unije. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav Evropske unije.

5. Toženka je preverila, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Ugotavlja, da se je ta ukrep ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj izkazal za zelo neučinkovitega, pobegle osebe so zapuščale dom preko kovinske ograje, bodisi so izkoristile odsotnost varnostnika, ko je bil na obhodu, ali pa odšle celo preko glavnega vhoda. Z uporabo tega, milejšega ukrepa, ne bi bilo mogoče doseči namena.

6. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. Navaja, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka izhaja, da naj bi odločitev temeljila na tem, da obstaja očiten dvom v istovetnost tožnika, kar je razlog po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V obrazložitvi pa je navedena tudi begosumnost, kar je drug razlog, ki izhaja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Obrazložitev sklepa se na 3. in 4. strani sklicuje le na begosumnost, zaradi katere omejitev gibanja ni bila izdana. Toženki očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnika pozvala, naj predloži osebne dokumente do 17. 4. 2018 do 11.30 ure. Čeprav rok za predložitev dokumentov še ni potekel, je toženka tožniku že dne 12. 4. 2018 omenila gibanje. Tožnik je povedal, da bo osebno izkaznico poskušal pridobiti iz Alžirije, kar pa ne gre čez noč. Potni list je "izgubil" v morju, kajti če bi ga imel, bi bil vrnjen v Alžirijo, česar ne želi, saj ga Arabci preganjajo in diskriminirajo, ker je Berber. V Sloveniji bi zaprosil za azil, tudi če ga policija ne bi prijela, pač pa tega ne bi storil v Grčiji, če ga tam ne bi prijela policija. Toženka je kršila materialno pravo, saj ugotavljanje istovetnosti ni razlog za omejitev gibanja. Očiten dvom v istovetnost pa v izpodbijanem sklepu ni dovolj podrobno in konkretno obrazložen. Tožnik tudi ni bil natančno poučen o razlogih za omejitev gibanja. Tožniku je bilo predočeno, da se ukrep odreja zaradi begosumnosti, sklep pa je bil izdan zaradi očitnega dvoma v njegovo istovetnost. Predlaga odpravo izpodbijanega akta.

7. Poleg tožbe vlaga tudi začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za omejitev gibanja. Odvzem prostosti mu bo prizadejal nepopravljivo škodo, po drugi strani pa toženki ne bo nastala nobena škoda. Na območju centra za tujce se zelo slabo počuti.

8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih sklepa.

K I. točki izreka:

9. Tožba je delno utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V tem delu je izpodbijani akt jasen tako, da ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo kot v tožbi trdi tožnik. Toženka je tožnika pridržala iz obeh razlogov, kar izhaja tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve.

11. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ v primeru, če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) oziroma v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

12. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Toženka je obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto oprla na okoliščino, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo brez kakršnega koli dokumenta, in da tudi kasneje ni predložil nobene druge listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Sodišče se načeloma strinja s toženko, da taka okoliščina lahko vzbudi dvom v tožnikovo identiteto, saj je ob odsotnosti dokumentov mogoče identiteto ugotavljati izključno na podlagi prosilčeve izjave. Vendar pa te okoliščine same po sebi ne dosegajo pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost. Toženka očiten dvom v tožnikovo identiteto utemeljuje še s tem, da je tožnik podal nasprotujoče izjave glede ciljne države in s tem, da je zamolčal podatek, da je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. Pri tem niti ne pojasni, kako so te okoliščine povezane z identiteto tožnika in zakaj vzbujajo očiten dvom, da naj bi prosilec navedel lažno ime, priimek in ostale osebne podatke. Poleg tega je tožnik na obravnavi predložil kopijo svoje osebne izkaznice, ki so mu jo poslali iz Alžirije s pomočjo facebook-a. 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik v postopku navaja nova dejstva in nove dokaze. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče šteje za opravičljivo okoliščino, da je tožnik potreboval nekaj časa, da pridobi kopijo osebne izkaznice iz Alžirije, zato je dokaz obravnavalo. Poleg tega Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju: Postopkovna direktiva) v tretjem odstavku 46. člena določa, da države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj (…). Ta določba Procesne direktive torej terja, da sodišče odloča upoštevaje tista dejstva, ki so mu znana na dan njegove odločitve tj. na dan zaključka obravnave, četudi so drugačna od dejstev, ki so obstajala na dan izdaje izpodbijanega akta. Res je, da je v osebni izkaznici tožnikovo ime napisano drugače kot v vlogah, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu in sicer se glasi B. in ne A. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da je pravilen zapis imena B., kako je bilo njegovo ime napisano v spisih, pa doslej ni vedel. Sodišče ocenjuje, da je to pojasnilo verodostojno, kajti če bi tožnik želel skrivati svojo identiteto, sodišču ne bi predložil dokumenta, na katerem je del njegovega imena napisan drugače, kot je napisan v upravnem spisu in vlogah. Ob tem izgovorjene besede A. in B., še posebej osebam, ki ne govorijo arabsko, zvenijo skoraj enako. Po presoji sodišča zato konkretne okoliščine primera ne dosegajo zakonskega standarda očitnega dvoma v istovetnost tožnika. To pomeni, da pogoj iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v obravnavnem primeru ni podan.

13. Kot rečeno, je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe tudi peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III.

14. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilcu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pojem “nevarnosti pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev ni posebej uredil, vendar pa po prevladujočem stališču Upravnega in Vrhovnega sodišča (prim. npr. prej omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016) ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma “nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v več odločbah opozorilo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, temveč le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, torej najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Res je, da so bila navedena stališča Vrhovnega sodišča RS sprejeta v času veljavnosti ZMZ, v obravnavanem primeru pa je bilo pridržanje odrejeno po uveljavitvi ZMZ-1, kar pa po presoji sodišča na odločitev ne vpliva. Tako kot ZMZ, tudi ZMZ-1 ni posebej opredelil objektivnih kriterijev, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca na podlagi okoliščin vsakega posameznega primera. Zato po presoji sodišča tudi po uveljavitvi ZMZ-1 ostajajo edini zakonsko opredeljeni kriteriji, po katerih se ugotavlja nevarnost pobega tujca tisti, ki so določeni v 68. členu ZTuj-2, in so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.

15. V konkretnem primeru toženka tožnikovo begosumnost utemeljuje na peti alineji prvega odstavka in prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnikovo nesodelovanje v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) utemeljuje z navedbo, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah članicah EU (Grčija, Hrvaška), pa tudi ostalih evropskih državah (Črna Gora, Albanija, Bosna in Hercegovina), pa v njih ni zaprosil za azil oziroma je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, vendar jo je zapustil, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. Dodatno jo utemeljuje še na prvi in tretji alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj ni sporno, da je tožnik nezakonito prehajal državne meje, in da v Republiki Sloveniji nima možnost prebivanja.

16. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji, vendar je to državo zapustil, še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. Strinja se s toženko, da to kaže na njegovo nesodelovanje v postopku. Na nesodelovanje v postopku pa kažejo tudi druge okoliščine. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil še v Črni Gori in Bosni in Hercegovini, pa čeprav je hotel čim prej od tam, kar ne kaže na pravo voljo, da bi dočakal izid nekega postopka, za katerega trdi, da ga je sprožil. Nasprotujoče in zato neverodostojne so tudi tožnikove izjave v zvezi z nevloženo prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Ob seznanitvi s pridržanjem, je tožnik izjavil, da na Hrvaškem ni zaprosil za azil, ker ga je tam zelo težko dobiti. Poleg tega je trdil, da so ga hrvaški policisti, kljub temu, da jim je dejal, da želi azil, večkrat vrnili v Bosno. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je na vprašanje, ali je na hrvaškem zaprosil za azil, odgovoril povsem drugače in sicer, da ga na hrvaškem niso prijeli in je celo državo prepešačil, ne da bi se srečal z uradnimi organi. Tožnik je v postopku prvotno tudi zamolčal, da je v Grčiji sploh zaprosil za mednarodno zaščito. Ob seznanitvi s pridržanjem, je v zvezi s tem izjavil, da je oddal prstne odtise. Na intervju ni počakal, ker je vedel, da azila ne bo dobil, poleg tega pa so ga pretepli. Na izrecno vprašanje, ali bi v Grčiji zaprosil za azil, če ga policija ne bi prijela, je odgovoril, da ne, da tega ni nameraval. Enako trditev je ponovil v tožbi. Na zaslišanju pred sodiščem je na enako vprašanje odgovoril, da je prvotno želel ostati v Grčiji prostovoljno in je mnenje o Grčiji spremenil šele kasneje. Prvotno je tožnik izjavil, da je bil namenjen na Švedsko, kjer ima brata, pri čemer je sodišču pojasnil, da ni dobil vize za vstop v to državo. Na vprašanje sodnice, zakaj je v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, je izpovedal, da je v Albaniji in Črni Gori slišal, da je Slovenija stabilna država, v kateri je mogoče dobiti azil, kar je neprepričljivo, še posebej ob dejstvu, da tožnik ves čas postopka ni spremenil izjave, da ima na Švedskem brata. Vse to po presoji sodišča kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku, na neverodostojnost njegovih izjav in posledično na begosumnost. To prepričanje utrjujejo tudi ostale okoliščine v tožnikovem primeru, in sicer, da ni sporno, da je nezakonito prehajal državne meje, in da v Republiki Sloveniji nima možnosti prebivanja .Od vsakega prosilca za mednarodno zaščito se pričakuje, da za zaščito zaprosi v prvi zanj varni državi. Povsem razumno je tudi pričakovati, da na odločitev o svoji prošnji počaka. Sodišče zato pritrjuje ugotovitvi toženke, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu ujeli policisti, in da v Sloveniji ne želi ostati, ker je njegova ciljna država Švedska.

17. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pojasnjeno tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Toženka se je pri obrazložitvi tega ukrepa sklicevala tudi na ugotovljene okoliščine obravnavnega primera, in sicer, da je tožnik že prehajal meje na nedovoljen način, da je na območju EU že zaprosil za mednarodno zaščito, pa ni počakal na odločitev, tem razlogom pa sodišče dodaja še okoliščino, ki jo je prav tako ugotovila že toženka in s katero se sodišča strinja, kar je predhodno obrazloženo, da tožnikova ciljna država ni Republika Slovenija, ampak Švedska, in da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil zato, ker so ga prijeli policisti, prepričljivih razlogov, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito, pa sodišču ni pojasnil. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

18. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da ne iz obeh razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v navedeni ne le v obrazložitvi, temveč tudi v izreku, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka odpravilo besedilo "da se zaradi obstoja očitnega dvoma ugotovi njegova istovetnost". Zavrnilni del odločitve temelji na 3. alinei drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka:

19. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

20. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.