Jedro

Dejstvo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe odpravljen ter odločitev prvostopenjskega organa (v ponovnem postopku), da se izvršba v zvezi z obveznostmi, ki so predmet izpodbijane odločbe, ne uvede, pomeni, da je tožniku med postopkom prenehal pravni interes za odločitev v zvezi z odpisom, delnim odpisom ali odlogom plačila davčnega dolga, ki ga je sicer imel ob vložitvi tožbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je s sklepom in odločbo, št. DT 4291-21823/2017-3 z dne 16. 11. 2017 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrgel vlogo tožnika za odpis, delni odpis ali odlog plačila davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter iz naslova prispevkov za zdravstveno varstvo (1. točka izreka), zavrnil pa vlogo tožnika za odpis, delni odpis ali odlog plačila davčnega dolga, ki se nanaša na stroške prisilne izterjave ter na prispevke za starševsko varstvo (2. točka izreka). Odločil je še, da stranka sama trpi svoje stroške postopka ter ugotovil, da davčnemu organu posebni stroški niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sklicuje na določbo 1. točke 110. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po kateri se določbe 101. člena ZDavP-2, ki urejajo odpis, delni odpis in odlog plačila davka, ne uporabljajo za obveznosti, ki izvirajo iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje. V zvezi s predlogom glede odpisa, delnega odpisa ali odloga plačila davčne obveznosti iz naslova prispevkov za starševsko varstvo, ki se nanaša na opravljanje nekdanje dejavnosti s.p., se prvostopenjski organ sklicuje na določbo 5. točke 101. člena ZDavP-2, po kateri za tovrstne obveznosti odpisa ni mogoče odobriti. Glede stroškov davčne izvršbe pa davčni organ ugotavlja, da ti predstavljajo tako majhen delež celotnega davčnega dolga, da morebitna ugoditev tožnikovemu predlogu v tem delu ne bi spremenila stanja ogroženosti ter preživljanja tožnika in njegovih družinskih članov. Prvostopenjski organ je zato odločil kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ni strinjal, zato je vložil tožbo v upravnem sporu, smiselno iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je primarno predlagal, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, podrejeno pa, da sodišče odloči, da se davčna izvršba v celoti oziroma delno ustavi oziroma odloži. 4. V tožbi (in dopolnitvi tožbe) je navedel, da se davčni dolg nanaša na leto 2010 (oddaljenost), predvsem pa je v njej opisal svoj težak socialni položaj. Z minimalnim dohodkom živijo štirje družinski člani, pri čemer je eden mladoletni otrok s posebnimi potrebami. Živijo v neprofitnem stanovanju, tožnik je zaposlen za polovični delovni čas, premoženja nimajo. Pojasnil je še, da je bil zoper njega zaključen osebni stečaj in tudi izdan sklep o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika. Tožnik zato meni, da je tožba utemeljena.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo opozorila, da je bila tožniku 6. 6. 2018 izdana odločba št. DT 4934-157650/2017-8, s katero je bilo ugotovljeno, da so bile vse njegove obveznosti, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, v celoti stornirane zaradi odpravljenih izvršilnih naslovov.

6. Tožba se zavrže iz naslednjih razlogov:

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Z izpodbijano odločbo je bilo v postopku davčne izvršbe, ki se je zoper tožnika začela z izdajo sklepa o davčni izvršbi na premičnine, št. DT-4934-157650/2017-106-720-07 z dne 26. 10. 2017 (v nadaljevanju sklep o dovolitvi izvršbe), odločeno o njegovem predlogu za odpis, delni odpis ali odlog plačila davčnega dolga.

9. Iz listin, ki so v upravnem spisu, izhaja, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe po vložitvi predmetne tožbe, v pritožbenem postopku z odločbo drugostopenjskega organa, št. DT 499-29-1005/2017-2 z dne 23. 3. 2018, odpravljen in je bila zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je nato prvostopenjski organ z odločbo, št. DT 4934-157650/2017-8 z dne 6. 6. 2018, ugotovil, da so bile obveznosti, ki so bile od tožnika terjane z odpravljenim sklepom o dovolitvi izvršbe, v celoti stornirane zaradi odpravljenih izvršilnih naslovov (1. točka izreka) ter odločil, da se izvršba na tožnikove premičnine po odpravljenem sklepu o dovolitvi izvršbe, v ponovnem postopku ne uvede. S tem, ko je bil sklep o dovolitvi izvršbe odpravljen, je nastal položaj, kot da sploh ne bi bil izdan (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Obveznosti, kot so izhajale iz sklepa o dovolitvi izvršbe, torej ni več, kar pomeni, da tudi tožnik ni več zavezanec za izpolnitev teh obveznosti.

10. Dejstvo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe odpravljen ter odločitev prvostopenjskega organa (v ponovnem postopku), da se izvršba v zvezi z obveznostmi, ki so predmet izpodbijane odločbe, ne uvede, pomeni, da je tožniku med postopkom prenehal pravni interes za odločitev v zvezi z odpisom, delnim odpisom ali odlogom plačila davčnega dolga, ki ga je sicer imel ob vložitvi tožbe. Ker ni več pravne podlage za tek izvršilnega postopka, si tožnik z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, očitno ne more več izboljšati pravnega položaja in zato ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev ter s tem tudi ne pravovarstvene potrebe.

11. Sodišče je zato, ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo.