Jedro

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le pri pravnoposlovnih pridobitvah lastninske pravice in ne tudi pri originarnih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica parcel št. 456/1 in 457/0, k. o. X (I. točka izreka), ter novonastalih parcel po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru s 16. 6. 2014, in sicer št. 458/1, 458/2, 459/3 in 459/4, vse k. o. X (II. točka izreka). Glede parcele št. 451/2, k. o. X, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter tožencem naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 3.074,28 EUR, pri čemer so toženci del stroškov v višini 1.490,61 EUR dolžni namesto tožnici plačati v korist proračuna RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestm

2. Toženci proti ugodilnem delu sodbe pravočasno vlagajo pritožbo, v kateri navajajo, da je sodišče napačno povzelo izpovedbo prvega toženca, ki je dejal le, da je tožnica nepremičnine obdelovala s soglasjem njegovega pokojnega očeta in njenega lastništva nepremičnin ni priznaval. Menijo, da jim opustitve raziskovalne dolžnosti ni mogoče očitati, saj so njihovi pravni predniki dobroverno in zakonito uživali sporne nepremičnine od leta 1968 dalje. Toženci nepremičnin niso kupovali, temveč so zgolj uskladili zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. V zadevi gre tako za konkurenco dveh originalnih pridobitev lastninske pravice. Njihova dobra vera ob pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah se domneva. Ugotovitev sodišča, da so toženci vedeli za tožničino vložitev tožbe s 3. 11. 2009 in bili tako ob pridobitvi lastništva slaboverni, nima podlage ne v trditveni podlagi tožbe ne v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče ne pojasni, kako naj bi za vložitev tožbe izvedeli. Nepravilna je ugotovitev, da je bila tožničina tožba vložena 1. 4. 2008, saj datum vložitve 3. 11. 2009 ni bil sporen. Toženci so za spor izvedeli julija 2010, ko so že bili lastniki, kot izhaja tudi iz izpovedbe druge toženke. Ob pridobitvi lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah ni bila vpisana zaznamba spora. Sodišče je z odločitvijo, da je tožnica lastnica nepremičnin, poseglo v pravnomočni odločitvi Okrajnega sodišča v Krškem P 130/2009 in P 139/2009, s katerima je sodišče ugotovilo, da so nepremičnine v lasti tožencev. Lastninska pravica je absolutna in učinkuje zoper vsakogar. Ker so toženci lastninsko pravico pridobili s sodbo, v to ni mogoče posegati in velja neizpodbojna domneva, da so bili ob pridobitvi lastninske pravice dobroverni. Izpodbijajo tudi ugotovitve o dobri veri tožnice, potrebni za priposestvovanje spornih nepremičnin. Tožnica že vsaj od leta 2005 ni v dobri veri, saj je tedaj izvedela, da se zemljiškoknjižno in dejansko stanje ne ujemata. Sodišče je spregledalo, da se tožnica sklicuje na pogodbo, ki ne vsebuje navedbe parcelnih številk. Toženci so predložili zemljiškoknjižni izpis, iz katerega je razvidno, da sta A. A. in B. B. šele leta 1962 postala lastnika spornih nepremičnin, torej sta leta 1954 prednikom tožnice prodala druge nepremičnine. Tožnica je nepremičnine zgolj uživala in obdelovala. Ob zaslišanjih sta prvi toženec in druga toženka pojasnila, da je njun oče tožnici občasno dovolil, da je obdelovala nepremičnine. Nasprotujeta tudi odločitvi o stroških postopka, saj bi moral delni umik tožbe glede parcele 459/1 ustrezno vplivati na odločitev o stroških. Predlagajo spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica skupaj s svojimi pravnimi predniki od leta 1954 dalje izvrševala dejansko oblast na nepremičninah 456/1 (v naravi travnik ter nekaj njive in gozda), 457/0, 458/1, 458/2 (vse v naravi njive), 459/3 (zemljišče v hribu nad hišo) in 459/4 (gozd), ter da je bila posest nepremičnin dobroverna, saj so tožnica in njeni predniki za nepremičnine skrbeli ter jih obdelovali v prepričanju, da so lastniki. Njihovo prepričanje je temeljilo na prodajni pogodbi, sklenjeni leta 1954 med starimi starši tožnice C. C. in D. D. ter A. A. in B. B. Priposestvovalna doba, potrebna za tožničino originarno pridobitev lastninske pravice, je tako do leta 2005, ko je tožnica prvič izvedela za neurejeno zemljiškoknjižno stanje, že zagotovo potekla.

6. Toženci, ki so pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisani kot lastniki, so lastninsko pravico pridobili na podlagi dveh, v letu 2009 sklenjenih pogodb o pripoznavi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ter dveh sodb na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Krškem, in sicer P 130/2009 in P 139/2009. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ob pridobitvi lastninske pravice toženci niso bili dobroverni in se posledično na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne morejo sklicevati. Presodilo je namreč, da so toženci za tožničino vložitev tožbe zoper tedanje zemljiškoknjižne lastnike v zadevi P 73/2008 vedeli, ko so pristopili k pridobitvi lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah. Njihova dobra vera je izključena tudi zato, ker so solastniške deleže pridobili na podlagi zatrjevanja, da so imeli nepremičnine vseskozi sami v posesti in naj bi bili zato izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da so imeli tožnica in njeni pravni predniki nepremičnine v navzven vidni in vsakomur zaznavni posesti, kar je bilo nedvomno znano tudi tožencem, je sodišče ravnanje tožencev ob pridobitvi lastništva ocenilo kot nepošteno.

7. Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje izpovedbo prvega toženca E. E. nepravilno povzelo. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo, da naj bi prvi toženec ob zaslišanju priznaval tožničino lastništvo nepremičnin, kot zatrjujejo pritožniki, temveč je korektno povzelo njegovo izpovedbo, da je tožnica nepremičnine obdelovala s soglasjem njegovega očeta.

8. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazovala svojo dolgoletno posest spornih nepremičnin, čemur so toženci nasprotovali in trdili, da so imeli njihovi predniki, kasneje pa oni sami nepremičnine v posesti od leta 1940 dalje. V pritožbenem postopku ni več sporno, da so bile nepremičnine v posesti tožnice in njenih prednikov. Takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč toženci v pritožbi ne nasprotujejo, toda hkrati navajajo, da so tožnica in njeni predniki nepremičnine uživali in obdelovali na podlagi občasnega dovoljenja očeta prvega toženca in druge toženke. Te trditve (o dovoljenju za uporabo spornih nepremičnin) so prvič podali šele v pritožbi, ne da bi za to pojasnili opravičljive razloge in gre tako za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Prvi toženec in druga toženka sta sicer res ob zaslišanju govorila o dovoljenju njunega očeta za tožničino obdelovanje nepremičnin, vendar z izvajanjem dokazov trditvene podlage ni dopustno dopolnjevati.

9. Pritožniki nadalje trdijo, da tožnica vsaj od leta 2005 dalje ne more biti v dobri veri, saj je takrat izvedela, da se zemljiškoknjižno stanje in dejansko lastništvo nepremičnin ne ujemata. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica leta 2005 izvedela za neurejeno zemljiškoknjižno stanje. Vendar sodišče prve stopnje ni štelo, da bi priposestvovalna doba tekla tudi od leta 2005 dalje, temveč je ugotovilo, da je imela do leta 2005 tožnica nepremičnine zagotovo že vsaj deset let v dobroverni lastniški posesti in je tako do tedaj lastninsko pravico na nepremičninah s priposestvovanjem (tj. originarno) že pridobila.

10. Sodišče prve stopnje ni spregledalo opozorila tožencev, da prodajna pogodba med starimi starši tožnice ter A. A. in B. B. z 19. 3. 1954 ni vsebovala navedbe parcelnih številk. Do navedenega pomisleka tožencev se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo na 14. strani obrazložitve ter pravilno pojasnilo, da slednje za presojo tožničine dobre vere ne more biti odločilno. Bistveno je, da so bili tožnica in njeni pravni predniki prepričani, da se je pogodba nanašala prav na navedene nepremičnine, ki so jih dolga desetletja v dobri veri posedovali in obdelovali. Pritožniki nadalje z navedbami, da A. A. in B. B. leta 1954 tožničinim prednikom nista mogla prodati obravnavanih nepremičnin, ker sta njihova zemljiškoknjižna lastnika postala šele leta 1962, ne prepričajo. Tožnica je namreč pojasnila, da je F. F. umrla leta 1952 ter da sta njena dediča A. A. in B. B. po njeni smrti, leta 1954 vso njeno nepremično premoženje prodala tožničinim starim staršem (list. št. 2, 19). Ker dediči lastninsko pravico pridobijo v trenutku zapustnikove smrti, sta torej s premoženjem pokojne F. F. dediča leta 1954 smela razpolagati, njun vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je bil zgolj deklaratoren. Dejstvo, da je bilo lastništvo A. A. in B. B. v zemljiško knjigo vpisano šele leta 1962, torej ne dokazuje, da bi bile s pogodbo iz leta 1954 prodane druge nepremičnine, kot to želijo prikazati pritožniki.

11. Toženci so lastništvo nepremičnin pridobili, kot je opisano v uvodu 6. točke te sodbe. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bila trditvena podlaga tožencev glede pridobitve lastništva nepremičnin vseskozi pomanjkljiva in močno konfuzna. Toženci so tako glede pogodb o pripoznavi lastninske pravice trdili, da so jim s pogodbami zemljiškoknjižni lastniki priznali originarno pridobljeno lastništvo nepremičnin, obenem pa naj bi jih ob pridobitvi lastninske pravice varovalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Glede sodb, izdanih na podlagi pripoznave, pa sploh niso pojasnili dejanske podlage tožbenih zahtevkov in tako ni bilo jasno, ali so proti zemljiškoknjižnim lastnikom uveljavljali originarno pridobitev lastninske pravice ali je zahtevek temeljil na pravnoposlovni podlagi. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da vsebine pravovarstvenega zahtevka niti iz predloženih sodb (prilogi B 23 in B 25) ni bilo mogoče ugotoviti. Toženci so namreč v obeh primerih postavili tako zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine (ki bi torej nakazoval na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice), kot na ugotovitev obstoja lastninske pravice, pri čemer sta bili zaradi pripoznave izdani sodbi, ki sta ugodili obema (sicer medsebojno izključujočima) tožbenima zahtevkoma, medtem ko obrazložitve (zaradi posebnosti ZPP pri izdajanju tovrstne sodbe) glede navedenega nista vsebovali.

12. Razlog, da toženci dejanske podlage sodb niso konkretneje razložili, je verjetno v njihovem pravno povsem zmotnem prepričanju, da zaradi absolutne narave lastninske pravice v pravnomočno ugotovitev o njihovem lastništvu nepremičnin ni več mogoče poseči, pri katerem vztrajajo tudi v pritožbi. Sodba zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti vselej zavezuje le pravdni stranki in sodišče, ne more pa biti zavezujoča za osebe, ki v postopku niso imele možnosti sodelovati. Ustavnim zahtevam po pravici do izjave v postopku, kontradiktornosti in pravici do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) ne bi bilo zadoščeno, če bi sodba med tretjimi lahko prizadela pravni položaj osebe, ki v postopku ni imela možnosti sodelovati. Sodba torej učinkuje le med strankama tudi v sporih, ki se nanašajo na pravice, ki so sicer absolutne in imajo učinek erga omnes. To ne pomeni, da lastninska pravica kot taka ne učinkuje erga omnes, pač pa sodno varstvo določene pravice učinkuje le med strankama. Učinki pravnomočnih sodb Okrajnega sodišča v Krškem P 130/2009 in P 139/2009 se torej na tožnico, ki v pravdi ni sodelovala, ne morejo raztezati.

13. Toženci v pritožbi navajajo, da je treba obravnavano situacijo presojati kot konkurenco dveh originarnih pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, pri kateri imajo sami zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo prednost. Glede na ugotovitev, da je nepremičnine imela v dobroverni lastniški posesti tožnica in ne toženci, jih je lahko priposestvovala zgolj tožnica. Pritožniki se nadalje sklicujejo na določilo drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.

14. Toženci si napačno razlagajo, da v skladu z drugim odstavkom 44. člena SPZ načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje tudi lastnike, ki so se v zemljiško knjigo vpisali na podlagi originarne pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem. Obravnavano določilo je namreč treba razlagati v povezavi z 10. členom SPZ (načelo zaupanja v zemljiško knjigo), ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Iz citiranega člena jasno izhaja, da se varstvo nanaša zgolj na dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino pridobil v last in posest na podlagi pravnega posla. Zaradi varnosti pravnega prometa je zakonodajalec ob tehtanju interesov izvenknjižnega lastnika nepremičnine, ki lastništva v zemljiški knjigi ni uredil, in interesov dobrovernega kupca, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige, naklonil varstvo slednjemu. Da načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le pri pravnoposlovnih pridobitvah lastninske pravice in ne tudi pri originarnih, je utrjeno stališče sodne prakse.(1) Če se torej tožniki sklicujejo na originarno pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, jih načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje in ne morejo uspeti z navedbami, da so se ob sklepanju pogodb o priznanju lastninske pravice oziroma ob vlaganju tožb zanesli na podatke zemljiške knjige. Da je sklicevanje na originarno pridobitev lastništva in hkrati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo nelogično, je razvidno že iz njihovih navedb, da so njihovi pravni predniki sporne nepremičnine uporabljali od leta 1940 dalje - potemtakem niso mogli ravnati v prepričanju, da so zemljiškoknjižni podatki točni in zaupati vanje.

15. Zaradi že pojasnjene konfuznosti trditvene podlage tožencev pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se tudi v primeru pravnoposlovne pridobitve nepremičnin toženci zaradi pomanjkanja dobre vere ne bi mogli sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Pritožniki zavajajoče navajajo, da naj bi bila tožba v zadevi P 73/2008 vložena šele 3. 11. 2009 in ne 1. 4. 2008. Sami so v spis predložili listine (prilogi B 10 in B 13), iz katerih izhaja, da je bila tožba vložena 1. 4. 2008 in 3. 11. 2009 zgolj dopolnjena. Drži sicer, da tožnica slabe vere tožencev ni utemeljevala z dnem vložitve tožbe v zadevi P 73/2008, navajala pa je, da so toženci za njeno urejanje lastništva vedeli in si kljub temu izposlovali listine, na podlagi katerih so se lahko vpisali v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da je glede na časovno sosledje pravnih dejanj in dejstvo, da so imeli prvotni zemljiškoknjižni lastniki istega pooblaščenca kot sedaj toženci, sklepati, da so toženci za sodni spor izvedeli pred ureditvijo svojega lastništva. Vendar to za odločitev niti ni bistveno. Odločilno je, da toženci v dobri veri niso mogli biti zato, ker jim je bila tožničina posest spornih nepremičnin znana. Tako lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi presoji sodišča prve stopnje, da ravnanja tožencev ni mogoče šteti kot poštenega in jih tudi iz tega razloga načelo zaupanja v zemljiško knjigo v nobenem primeru ne varuje.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Tožnica namreč priposestvovanja na stanovanjski hiši tožencev v postopku ni uveljavljala in je tožbeni zahtevek glede lastništva parcele 459/1 umaknila nemudoma, ko je ta tekom tega pravdnega postopka nastala s parcelacijo. Ker v zvezi s tem delom zahtevka niso nastali nobeni stroški, se pritožniki neutemeljeno zavzemajo za znižanje višine naloženih jim pravdnih stroškov.

17. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožencev v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženci s pritožbo niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnice pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj denimo sodbo VSL II Cp 820/2014 z 20. 8. 2014, sklep VSL I Cp 3989/2011 s 30. 5. 2012, sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 324/2011 s 26. 4. 2012 in druge.