Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta opredelili spor pravdnih strank kot spor iz podjemniške pogodbe (600. člen in naslednji zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Taka pravna opredelitev spora je po presoji revizijskega sodišča pravilna glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je toženec kot naročnik naročil pri tožniku izdelavo znaka za svojo firmo in ustrezen propagandni material, da je znak in propagandni material prevzel pri tožniku in da sta se stranki dogovorili tudi o višini nagrade, od katere ni plačal tožniku še 3,500.000,00 in 280.000,00 v letu 1988 veljavnih dinarjev, kar predstavlja sedaj 378,00 SIT.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da mu mora plačati 379,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, medtem ko je primarni zahtevek glede plačila tolarske protivrednosti 1.000 DEM zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in potrdilo navedeno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, da naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita ali spremenita. V reviziji izvaja, da tožnik ni v celoti izpolnil dogovora, ker mu ni izročil tudi mikrofilma in ne podal avtorske izjave, ki bi omogočila pravno zaščito znaka. Sodišči obeh stopenj sta napačno tolmačili materialno pravo, saj nihče ne trdi, da je celovita podoba pogoj za opravljanje dejavnosti. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je toženec začel uveljavljati neizpolnitev dogovora šele v pravdi, je v nasprotju s podatki spisa, saj je tožnik mikrofilme prenesel šele 8.9.1993 na obravnavo in so sedaj v sodnem spisu. Sodišče prve stopnje je kršilo materialno pravo, sodišče druge stopnje pa je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je ostalo vprašanje, čigavi so sedaj mikrofilmi.

Na revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S čim revident povezuje zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, iz revizijskih razlogov ni ugotovljivo, sicer pa je v procesnopravnem oziru pomembno to, da taka domnevna kršitev ne predstavlja dopustnega revizijskega razloga (1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Drugih postopkovnih kršitev revizija formalno ni opredelila, vsebina revizijskih izvajanj pa tudi ne kaže na kakšno drugo v revizijskem postopku upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Bistvena kritev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa v tem primeru ni bila zagrešena.

Sodišči druge in prve stopnje sta opredelili spor pravdnih strank kot spor iz podjemniške pogodbe (600. člen in naslednji zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Taka pravna opredelitev spora je po presoji revizijskega sodišča pravilna glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je toženec kot naročnik naročil pri tožniku izdelavo znaka za svojo firmo in ustrezen propagandni material, da je znak in propagandni material prevzel pri tožniku in da sta se stranki dogovorili tudi o višini nagrade, od katere ni plačal tožniku še 3,500.000,00 in 280.000,00 v letu 1988 veljavnih dinarjev, kar predstavlja sedaj 378,00 SIT. Ugovor toženca, da tožnik ni v celoti izpolnil prevzetih pogodbenih obveznosti, sta sodišči druge in prve stopnje zavrnili, ker sta ugotovili, da je tožnik dokončal vsa dela, ki jih je prevzel za toženca (sicer pa da ima na razpolago mikrofilm in da je tožnik pripravljen tudi podpisati svojo izjavo o avtorstvu znaka).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je z revizijo pobijana odločitev nižjih sodišč tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Pravno razmerje med pravdnima strankama je delovršno (v smislu 600. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Po določilu 623. člena istega zakona pa mora naročnik plačati opravljeno delo v višini dogovorjene nagrade. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik prevzete obveznosti s pogodbo o delu v celoti opravil, mu mora toženec plačati še preostalo - neplačano razliko 378,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (623. in 277. člen ZOR). Take ugotovitve utemeljujejo zaključek, da je bilo materialno pravo v odločbah sodišč druge in prve stopnje pravilno uporabljeno in da zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je v skladu s takimi zaključki moralo zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).