Jedro

Namen ZDKZ ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Jesenice št. 330-288/2014-35 z dne 2. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da kmetijsko-gospodarska enota na naslovu ..., tožnice kot imetnice, z naštetimi nepremičninami izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, ter v 2. točki, da se vpis zaznambe zaščitene kmetije za parcele, navedene v 1. točki izreka, izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti. V obrazložitvi navaja, da je v postopku ugotovil, da naštete tožničine nepremičnine na podlagi določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) izpolnjujejo pogoje za ugotovitev zaščitene kmetije, kot jih določa 2. člen ZDKG. Izračun upravnega organa, nanašajoč se na dejanske površine naštetih parcel, glede na dejansko rabo, po boniteti 1-49 znaša 11.71.65 ha, površina gozdnih zemljišč pa 225.65.65 ha. Dobljene površine v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZDKG preračunano v primerljive površine znašajo 34.06.54 ha ter tako kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je navedena zemljišča, katerih lastništvo ni sporno, pridobila pred več kot 20 leti, nekatere pa že leta 1987 in v naravi predstavljajo predvsem gozdne parcele, ki niso bile v preteklosti nikoli obravnavane kot kmetijsko gospodarstvo ali zaščitena kmetija. Tožnica se prav tako ne ukvarja z nikakršno kmetijsko dejavnostjo, zato za dodelitev statusa zaščitene kmetije manjka osnovni atribut kmetije, tj. izvajanje kmetijske dejavnosti. Uveljavlja procesne kršitve, saj toženka ni upoštevala tožničinih pripomb, ki jih je v zvezi z uvrstitvijo parcel med zaščiteno kmetijo podala 27. 5. 2017. Poleg tega toženka ni sledila dokaznemu predlogu, naj se v zvezi v vprašanjem izvajanja kmetijskega gospodarjenja opravi ogled na kraju samem ter pritegne izvedenca kmetijske stroke. Ne strinja se niti z ugotovitvijo toženke glede obsega zaščitene kmetije, saj je vanj štela tudi parceli 685/3 in 685/5 obe k.o. ... ter parc. 1019/1, 1020/1, 1021/5, 1022/1, 1026/3, vse k.o. ..., ki ne predstavljajo obdelovalnih površin, ampak so del vrta okoli stavbe. Parcele v k.o. ..., ki so nerodovitne, merijo pa 37.998 m2, parcele v k.o. ..., ki jih ni mogoče šteti za obdelovalne, pa 13.502 m2. Poudarja, da ima le 77.17 ha gospodarskega gozda in 239 ha varovalnega gozda. Dodaja, da je stara 83 let in da je argumentirano dokazala, da se sama, prav tako pa tudi njeni pravni predniki. nikoli niso ukvarjali s kmetijsko ali gozdarsko proizvodnjo. Po domače povedano, nikoli ni imela in tudi sedaj nima kmetije. Relevantne parcele v k.o. ... in k.o. ... pa tudi ne predstavljajo gospodarske celote niti ne služijo kmetijski ali gozdarski proizvodnji. Obstoj kmetije kot gospodarske in proizvodne kmetijske celice je predpogoj, da se sploh lahko začne razpravljati o izpolnjevanju pogojev po ZDKG. Pri uporabi pojma kmetija se sklicuje na Zakon o kmetijstvu (ZKmet-1), po katerem (4. člen) je kmetija oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Objektivni element v takšni definiciji so nedvomno zemljišča in celoten fundus kmetije, subjektivni pa obstoj oseb, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Zaščitena kmetija zato ni le skup kmetijskih in gozdnih parcel, ampak se mora na njej hkrati izvajati tudi kmetijska dejavnost, ki je predpogoj za obstoj kmetijskega gospodarstva. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in poudarja namen ZDKG, ki je v preprečevanju drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Glede obsega in rabe je v skladu z določbami ZDKZ uporabila podatke iz zemljiškega katastra. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Naslovno sodišče je že presojalo odločbo toženke št. 330-288/2014-3 z dne 13. 2. 2015, katere izrek se je prav tako glasil na ugotovitev, da tožničina kmetijsko-gozdarska gospodarska enota na naslovu ..., s tam navedenimi nepremičninami izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, jo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. S sodbo je med drugim ugotovilo, da iz nje ne izhajajo razlogi, iz katerih bi bilo razvidno, da tožničine nepremičnine izpolnjujejo pogoje, da se kmetija izreče za zaščiteno.

7. Po presoji sodišča toženka tudi pri izdaji izpodbijane odločbe ugotovljene pomanjkljivosti zaradi napačne uporabe materialnega prava ni odpravila, zato je tudi ta nezakonita.

8. Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Po prvem odstavku 3. člena zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič. Samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, lahko deduje kmetijo več dedičev (5. člen).

9. Že iz naslova zakona kot tudi iz citiranih določb izhaja, da so predmet zakonskega urejanja kmetijska gospodarstva (kmetije). Zaščiti se kmetija kot gospodarska enota v obsegu, ki predstavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo in z njo povezane dejavnosti (prvi odstavek 3. člena).

10. Namen podelitve statusa zaščite ni v varovanju gospodarskega potenciala kmetijskih in gozdnih zemljišč, samega zase, ampak v ohranjanju celovitosti premoženja kot predmeta bodočega dedovanja, ki bo dediču omogočalo opravljanje kmetijske dejavnosti kot specifične oblike proizvodnje in prek nje udeležbo na trgu. Določitev zaščitene kmetije je torej v funkciji varstva interesov dediča, ki naj mu kmetija zagotovi eksistenco in gospodarno kmetovanje, kar je tudi v javnem interesu. Samostojen objekt zaščite (in dedovanja) torej niso gola kmetijska ali gozdna zemljišče (določene površine teh zemljišč), ampak širša entiteta – kmetija. Šele če je ugotovljen njen obstoj oziroma ta za lastnika ni sporen, se zastavi vprašanje, katere kmetije je treba zaščiti za doseganje ciljev zakona. Kriterija sta določena v prvem odstavku 2. člena.1. 11. Namen ZDKZ torej ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest. Če obstoječe kmetijsko-gozdarske enote oziroma kmetijskega gospodarstva ni, ne glede na to, ali bi sicer kmetijska in gozdna zemljišča po obsegu izpolnila kriterija za zaščiteno kmetijo iz prvega odstavka 2. člena, odpade potreba, da se jo ohrani za dediča. 12. Povedano drugače, zaščitena kmetija sicer ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, vendar pa zgolj ta še ne pomenijo gospodarske enote.

13. Glede na navedeno je nepravilno stališče, na kateri izpodbijana odločba temelji, da je zaščita kmetije odvisna od objektivnih zmožnostih za kmetijsko in gozdarsko dejavnost, ne glede na dejanski obstoj kmetijskega gospodarstva. Prav tega pa tožnica ves čas postopka zanika. V tožbi izrecno navaja, da je stara 83 let in da se niti sama niti njeni pravni predniki nikoli niso ukvarjali s kmetijsko ali gozdno proizvodnjo, torej, da niti ona niti njeni predniki nikoli niso imeli kmetije. V takem primeru namen, kot ga zasleduje ZDKZ, ki je, kot rečeno v zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, z zaščito „tožničine kmetijsko-gozdarske gospodarske enote“ ne bi bil dosežen, ampak bi se z njo neutemeljeno poseglo v tožničino lastninsko pravico.

14. Ker je toženka nepravilno uporabila določbe ZDKZ o zaščiteni kmetiji kot kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski enoti, je neutemeljeno kot nebistvene zavrnila tožničine ugovore o okoliščinah, s katerimi je utemeljevala neobstoj kmetijskega gospodarstva. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v pomembnem delu neraziskano, zaradi česar je sodišče tožbi na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v nov postopek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1 Tako sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 46/2017 z dne 17. 10. 2018.